14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

v Festivali/LIFFe/Recenzije/Vsi prispevki

OPRAVKI ZA SMRT

»Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus.

Film Rekviem za gospo J. (Rekvijem za gospodju J., 2017) na letošnjem Liffe festivalu v ospredje ne postavlja prevpraševanje o smislu življenja, temveč dejanje samomora obravnava kot sosledje težavne družbene situacije in njenega vpliva na posameznika. Tako spremljamo izpraznjenost, otopelost in mrtvost protagonistke, gospe J., ki jo je upodobila Mirjana Karanović in ki dosledno skozi prizore ohranja izbris emocij preko brezizraznih kretenj in obrazne mimike.

Ritem filma je glede na obravnavano tematiko primerno počasen. Skoraj odvzeta je tudi emocionalna moč filmske glasbene spremljave, kar kreira čistost prizorov in z umanjkanjem posebnih efektov prikazuje življenje brez olajšav in “srečne” socialne maske.

Srbski režiser in scenarist filma Bojan Vuletić je v preteklem ustvarjanju prejel številne nagrade za celovečerni film Praktični vodnik skozi Beograd (Praktični vodič kroz Beograd, 2011), kot scenarist pa je sodeloval tudi pri filmih Izgubljeno in najdeno (2005) ter Ljubezen in drugi zločini (2008). Njegove prevladujoče komedije in romantične drame v tokratnem filmu zamenja resnobnost dogajanja, v katerega pa vpelje balkanski črni humor.

Vuletić pravi, da je želel z glavno junakinjo poosebiti tipično žrtev tranzicijskega procesa v Srbiji in tako kriza identitete ni zamejena le na osebno raven, temveč jo postavlja skupaj z obravnavo samomora v družbeno sfero. Film nakazuje družbeno kritiko predvsem s težkim okoljem, v katerem živi gospa J.; umazane, zapuščene stavbe, neskončno omejujoča birokracija, izkoriščanje delavcev, večno čakanje v čakalnicah, torej absurdno izhodiščno stanje človeškega življenja. Temu z vizualnim nasprotjem kontrira prostor banke kot prostor čiste, moderne in popolne asimilacije novih vrednot brez vsebujoče humanosti. Razlog za osebno stisko gospe J. v filmu ni jasno podan ali opredeljen; posredno se ponuja sam, z bedo družbenega okolja, v katerega se protagonistka umešča.

Ločeno po dnevih v tednu se vrstijo opravki gospe J. pred načrtovanim samomorom; obiski pri pohlepnemu kamnoseku, preskrba naboja, nakup zadnje edine cigarete itd. Mirnost načrtnega pripravljanja na smrt je dnevno krožno zaključen v pogledu na stari avto, ki je prostor njenega bodočega poskusa samomora. Neuporabnost in nesmiselnost vozila je metafora za njen vedno porajajoč se odgovor na koncu dneva: smrt. Protagonistko spremljamo predvsem preko stranskega profila, kakor da je otožnost tista prevladujoča skrajnost ali polovica duševnega stanja. Film nekajkrat preklopi v frontalni bližnji plan, pogosto v povezavi prizorov s hčerami. Ana (Jovana Gavrilović) in Koviljka (Danica Nedeljković) resnobnemu počasnemu dogajanju služita kot kontrast s čustvenima, živima in humorističnima karakterjema. Prav tako pa izražata frustracije in stiske družinskih članov, ki se soočajo z depresijo bližnjih.

Če povzamemo, je samomor v Rekviemu gospe J. bolj sociološki kot filozofski koncept. Je  posledica družbenih razmer in skrajni odgovor na stiske posameznikov. Pogosto prezrt in utišan problem je torej lahko pokazatelj nemogočih družbenih silnic in zahtev, neomogočanja materialnih pogojev in pogojev za normalno življenje, navideznih vrednot, ki ne osmišljajo. Torej odnos človeka glede na nihilistični današnji čas in njegovo nezmožnost pozicioniranja v potrošniškem in izkoriščevalnem krogotoku. V filmu se družbene omejitve in absurdi pojavijo v dokaj preprostih vsakdanjih opravilih; še umreti se ne da v miru in brez težav. Tako obravnava rekviem starega načina družbe, odraža propadanje družbenega, človeškega, poseganje v osebno raven kot tudi smrt in nezmožnost ohranjanja lastne identitete ter dostojanstva, kar potrjuje anonimnost in “neimenovanje” enega družbenega člana izmed mnogih: gospe J.

Tjaša Bertoncelj