Vloga kinoteke

v 2021/februar: kinoteke/FV prispevki/Pretekle številke/Vsi prispevki

Živimo v času, ko nam avdiovizualna in računalniška tehnologija omogočata hiter in učinkovit dostop do ogromnega dela filmske produkcije, od najnovejših hollywoodskih uspešnic do pozabljenih, črno-belih predstav prejšnjega stoletja. Ker pa pri filmskem občinstvu poleg neusahljivega apetita za vsebine obstaja tudi želja po avtentični izkušnji in širšem kontekstu filmske kulture, so se mnogi cinefili povezali v kinoteke – ustanove, v katerih so raznovrstni nosilci filmske zgodovine shranjeni, restavrirani in pripravljeni na ogled.

Movie, Reel, Projector, Film, Cinema, Entertainment
image-4366
(1) Filmski projektor

Začetki kinotečne dejavnosti segajo v trideseta leta prejšnjega stoletja. Prva institucija, ki bi jo po današnjih merilih lahko smatrali za filmski arhiv, je Svenska Filmsamfundet, ustanovljena leta 1933 v Stockholmu. Od podobnih ustanov, ki so filme namensko shranjevale za potrebe izobraževanja, sodstva, vojske in podobnega, se je Svenska Filmsamfundet ločila po odločitvi, da film obravnava kot pomemben izraz kulture in umetnosti, ki ga je potrebno zaščititi. Kljub zaostrenim političnim razmeram je v Evropi in po svetu začelo delovati vedno več arhivov, ki so si za glavno poslanstvo zadali ohranjanje in širjenje filmske dediščine.

Ustanovitelji teh arhivov so se že na začetku svojega delovanja zavedali, da je mednarodno sodelovanje nujen pogoj za njihov razvoj. Ker je bila ideja ohranjanja filmske zgodovine popolnoma nova in zato možnosti za financiranje in širjenje filmskih zbirk majhne, so nemški Reichsfilmarchiv, francoska Cinémathèque française, angleški British Film Institute in ameriški Museum of Modern Art Film Library leta 1938 podpisali sporazum o sodelovanju in se povezali v krovno zvezo Fédération internationale des archives du film ali FIAF, ki je svoje poslanstvo zapisala v naslednjih točkah:

  • promoviranje zbiranja in ohranjanja filmov zaradi njihove umetniške in zgodovinske vrednosti,
  • olajševanje zbiranja in ohranjanja vsakršne dokumentacije, povezane s filmom,
  • spodbujanje vseh držav k ustanavljanju filmskih arhivov, namenjenih varovanju nacionalne in mednarodne filmske dediščine ter spodbujanje k medsebojnemu povezovanju tovrstnih arhivov,
  • razvoj sodelovanja med članicami FIAFA in zagotavljanje mednarodne dostopnosti filmov in z njimi povezanih dokumentov,
  • promocija filmske kulture in spodbujanje k zgodovinskemu raziskovanju vseh aspektov filmske umetnosti.

Pri ustanavljanju zveze FIAF je imelo pomembno vlogo več oseb, ki so z neumornim vzpostavljanjem filmskih zbirk in mednarodnih povezav ključno prispevale k širjenju kinotečne dejavnosti.  Eden bolj prepoznavnih je Henri Langlois, francoski pionir filmskega arhiviranja in predan ljubitelj kinematografije, kateremu med drugim pripisujejo velik vpliv na mlade filmske ustvarjalce in kritike, katerih ustvarjanje je pozneje postalo znano kot francoski novi val.

Henri Langlois je skupaj z Georgesom Franjujem in Jeanom Mitryjem leta 1936 ustanovil La Cinémathèque Française, v kateri so zbrali eno največjih svetovnih zbirk filmov in s filmom povezanih dokumentov ter ostalih materialov, z njenim vodenjem pa je Langlois postal priljubljena, zaradi ekscentričnih praks pri arhivskem delu pa včasih tudi kontroverzna osebnost v filmskem miljeju tistega časa. Eden v svetovnem merilu odmevnejših dogodkov, v katerega je bil vključen, se je zgodil leta 1968, ko je tedanji minister za kulturo zaradi napetosti med ministrstvom in Cinémathèque Française odstavil Langloisa iz svojega mesta. Sledili so protesti, na katerih so se poleg pretežno mladih ljubiteljev filma zbrala velika filmska imena tistega časa, med drugimi Bresson, Truffaut in Godard, svojo podporo pa so izrazili tudi mnogi tuji umetniki. Ti protesti so se združili v vsesplošne študentske proteste leta 1968, dosegli pa so, da je ministrstvo popustilo in Langloisu vrnilo njegovo delovno mesto v  Cinémathèque Française.

File:Paris 13e - place Henri-Langlois - plaque.jpg
(2) Ulica v Parizu, poimenovana po Henriju Langloisu

Članica zveze  FIAF je tudi Slovenska kinoteka, edinstvena ustanova, ki v našem območju skrbi za širjenje, ohranjanje in dostopnost filmske in avdiovizualne kulture. Ustanovljena je bila leta 1996, sestavlja pa jo več oddelkov, ki opravljajo raznovrstne naloge, potrebne za celostno kinotečno delovanje:

–  Arhivski oddelek skrbi za danes že precejšen nabor zgodovinsko relevantnega filmskega materiala, svojo zbirko pa redno bogati.

– Muzejski oddelek s preučevanjem, dokumentiranjem in razstavljanjem filmske dediščine omogoča širjenje in razvoj zavesti o slovenski ter tuji filmski zgodovini.

– Raziskovalno-založniški oddelek deluje na področju založništva, poleg izdajanja publikacij pa skrbi tudi za arhiviranje in zbiranje raznih gradiv, povezanih s kinotečno dejavnostjo.

Programski oddelek oblikuje spored, retrospektive ter organizira dogodke, na katerih lahko obiskovalci doživijo filmsko izkušnjo v obliki, kolikor je le možno zvesti izvornemu filmu in obdobju, v katerem je nastal.

V kinotekah potekajo tudi obiskovalcem filmskih projekcij manj vidne, vendar pomembne dejavnosti ohranjanja in restavriranja filmskega traku. Te so sledeče:

  • Pridobivanje filmov z nakupi, posojili ali donacijami. Filmski trak ni edini element, ki ga restavratorji poskušajo pridobiti. Zaželeni so tudi negativi slikovnega gradiva in zvoka, že obstoječi dvojniki filmskega traku, digitalne kopije, ipd.
  • Ohranjanje filmov, torej učinkovita zaščita originalnega filmskega traku in ostalih elementov pred raznimi poškodbami in razkrojem. Vodilo pri tem je čim manjše poseganje v integriteto    traku, ki se začne že pri transportu. Filmi morajo biti shranjeni v zanje primernih zabojih, vedno v ležečem položaju. V prostorih za shranjevanje mora biti zagotovljena ustrezna temperatura in stopnja vlage v zraku (5 ̊C in 35% vlažnost v zraku), filmski trak pa ima v         takšnih pogojih presenetljivo dolgo življenjsko dobo: približno 500 let. Za primerno hrambo je pomembna tudi organizacija in katalogiziranje filmske zbirke ter redno preverjanje filmskih kolutov – tudi v optimalnih pogojih se ob  dolgotrajnem hranjenju na filmu lahko pojavijo nepravilnosti, morda najbolj pogost je vinegar sindrom, ki nastane zaradi razpadanja celuloze v filmskem traku in lahko nepopravljivo uniči filmski trak, zato arhivarji poskušajo tovrstne napake odkriti, preden filmski trak propade do stopnje, kjer se ga ne da več rešiti.
  • Presnemavanje oziroma prestavljanje originalnega filma na nov filmski trak ali na digitalni nosilec. Pri tem arhivarji stremijo k ohranjanju avtentičnosti originala, torej karseda zvesto prenašanje vseh elementov filma na duplikat. To vključuje npr. kvaliteto slike in zvoka, barve in formata, v katerem je film posnet. Presnemavanje je zapleteno delo, ki zahteva specializirano znanje in upoštevanje visokih standardov kvalitete in varnosti, saj lahko poškodba originalnega filmskega traku pomeni izgubo pomembnega dela filmske zgodovine.
  • Restavriranje je zelo kompleksna dejavnost, ki poleg spretnosti pri delu s filmskim trakom zahteva tudi poglobljeno znanje zgodovinskega in kulturnega okolja, v katerem je film nastal. Restavrator mora namreč sprejeti veliko tehničnih in vsebinskih odločitev, s katerimi poskuša končni izdelek čimbolj približati izvirniku, kar pa je včasih zaradi poškodovanega traku ali pomanjkanja originalnih elementov filma (recimo zvočnega zapisa, negativov…) prepuščeno njegovi strokovni presoji. Ker restavriranje neizogibno spremeni filmski trak, morajo biti vse stopnje in vsi postopki dokumentirani in dostopni, popravki filmskega traku morajo biti reverzibilni, shraniti pa je       potrebno tudi vse izvorne elemente filma, saj vedno obstaja možnost, da bodo napredki v           tehnologiji presnemavanja ali odkritja novih elementov izvornega filma v prihodnosti         omogočila boljše rezultate pri restavriranju.

Vsi ti postopki vodijo h končnemu cilju restavratorske dejavnosti – dostopnosti filmov za čim večje občinstvo in možnost njihovega ogleda v pogojih, podobnih časom, ko je bil film prvič prikazan Zaradi razlik v tehnologiji predvajanja seveda ni možno zagotoviti filmske izkušnje, enake izvornemu predvajanju, vendar pa lahko v kinotečni dvorani doživimo njen najboljši približek. S primerno opremo ter strokovnim znanjem in spretnostjo operaterjev se tako lahko prepustimo zaradi starosti filmskega traku vizualno ne čisto popolnemu, a zato a nič manj čarobnemu svetu filma, morda rešenega iz globin pozabe.

Avtor besedila: Omar Ait Si Mohamed

Fotografije:

Naslovna fotografija: Salle de Projection de la Cinémathèque Robert Lynen

1 https://pixabay.com/photos/movie-reel-projector-film-cinema-918655/

2 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Paris_13e_-_place_Henri-Langlois_-_plaque.jpg