Recenzija: Poštarjeve bele noči

v Film & jaz/Recenzije/Recenzije/Vsi prispevki

K pristnosti doživljanja dogodkov na vasi prav gotovo pripomore snemanje z naturščiki, saj je ravno Irina (Irina Jermolova) ena redkih profesionalnih igralk v filmu.

 

Filmska recenzija

MALI ALI PRAVI RUSKI ČLOVEK?

Avtorica: Veronika Snoj

 

Idila, ki se kmalu sprevrže v nočno moro. Svoboda, ki te omejuje. Svetloba, ki je poleti ne prenašaš, pozimi pa si jo tako želiš. Divjina s televizijo. Vodka s cigareto in obilo kletvic, ki jih je ruska televizija tako umetelno cenzurirala. Raketna postaja in obdelava zemlje s plugom nedaleč stran. Šola, ki se sesuva v prah ter čarovnice ljudske tradicije. Vse to naj bi združevalo življenje v sibirski vasi ob jezeru Kenozero, vsaj kakor nam jo v filmu Poštarjeve bele noči predstavi režiser Andrej Končalovski.

Režiser se v filmu pogosto posluži dokumentarnega pristopa, nenavadnih kotov kamere, ki spominjajo na nadzorne, a ki namesto javnih prostorov sredi mestnega vrveža in bogatih rezidenc prikazujejo življenje preprostega sibirskega vaščana, poštarja Ljoka, ki nam kot naturščik (čigar ime je tudi v izvirnem ruskem naslovu filma, Belye noči Alekseja Trjapicina, 2014), z oddajanjem pošte svojim sovaščanom odpira obzorja domačega kraja. Z edinim čolnom z motorjem, ki ga vas premore, vzdržuje stik s svetom, s »civilizacijo«, prinaša pokojnine, pošto in nekatere dobrine. Ljoka je tudi vezni člen, ki nam razblini predstavo o pravljični predstavi romantične vasice sredi travnatih širjav ter nas z oddajanjem pošte postavi na trhla tla neogrevanih koč ljudi, ki drug drugega poznajo bolje kot samega sebe, med zaboje vodke, med ruske matrone, ki gospodarijo v kuhinji ter tudi nad možmi, ter pred televizijo, ki gospoduje v bogkovem kotu in predstavlja glavni ter skoraj edini vir komunikacije z ostalimi državljani Ruske federacije.

B037_C004_0805HU.0012313F
image-1537

Zgodbi filma očitajo nedodelano preprostost, plehak ljubezenski zaplet med Ljoko in mamo samohranilko Irino, bežen pretep Ljoke s sovaščani, ko jih obtoži kraje svojega edinega ladijskega motorja, ter enodnevni stik s svetom, »civilizacijo«, v kateri Ljoka išče boljše življenje, a se v njem ne najde. Toda morda ravno takšna pripoved prikaže življenje na vasi, kjer jim je v življenju glavno preživetje sredi neizprosne narave, ostalo pa postane zgolj del vsakdanjih pripetljajev, ki v belih nočeh nespečnosti ni več pomembno. K pristnosti doživljanja dogodkov na vasi prav gotovo pripomore snemanje z naturščiki, saj je ravno Irina (Irina Jermolova) ena redkih profesionalnih igralk v filmu.

V delu Končalovskega je jasno viden demografski graf vasi: prevladujejo starejši, osamljeni ljudje, ki životarijo na račun televizije in vodke, le nekaj je družin, otroke pa je možno prešteti na prste ene roke. Le opustela šola priča o tem, da je bila vas nekdaj večja in da k je stagnaciji mladih pripomoglo iskanje izobrazbe, pa tudi boljše službe ter družabnega življenja.

Kljub boju za preživetje pa dolgi prizori, v katerih Ljoka išče stik z naravo, izražajo njeno močno vez s človekom, ki se je v civiliziranem, pri mladih tako zaželenem svetu prekinila. Morda zato vaščane ne pritegne, da imajo nedaleč stran tehnološko postajo, od koder spuščajo rakete, saj se še vedno počutijo doma v majhnih skupnostih, ljudskih mitih, na polju in v lovljenju rib.

postarjeve-bele-noci_04
image-1538

Življenje v tej pozabljeni vasici bi lahko primerjali z Gogoljevim »malim človekom«, ki sicer domuje v Sankt Peterburgu več sto kilometrov stran, a se vseeno sooča z belimi nočmi ter temnimi zimami. Oba, mali človek in vaščan sta pozabljena od sveta: eden kot nepomemben uradnik v gromozanskem birokratskem aparatu, drugi kot prebivalec vasi, ki se jo stežka najde na zemljevidu. Enega omejuje civilizacija, drugega pa narava, ki pa mu je hkrati sopotnica. Mladi vaščan želi uiti monotonemu življenju v svoji vasi, mali človek pa že nima kam uiti. Mali človek se izgubi v množici, vaščan pa v prostranih sibirskih gozdovih. Prvemu okolica zaduši možnost izoblikovanja, slednjega pa izbrusi sibirska zima.

Bele noči so bežna skica, impresionistični trenutek življenja na ruski vasi, ki izginja pred našimi očmi, že kar na filmskem platnu samem. Kljub navidezni ljudski statičnosti in cikličnosti, kljub neobstoju teh ljudi za ostale prebivalce Ruske federacije vas razkraja želja po novem, razvijajočem civiliziranem svetu, ki mlade privlači (npr. Irino), starejše (npr. poštarja Ljoko) pa straši.