Kljub temu pa Fugitive do neke mere verjame v ameriške sanje, edina stvar, ki jih lahko spodnese je sistem, ki ga Jamesov odvetnik odkritosrčno opiše (potem, ko mu pobere ček za 2500 dolarjev): “This is a funny state and the governor’s a little peculiar.”
Natečaj “Mlada filmska kritika”
V sodelovanju z Revijo za film in televizijo Ekran in Revijo za film in filmsko Kino! smo pripravili filmsko-kritiški natečaj Mlada filmska kritika, ki je do 18. 9. 2015 v dveh kategorijah zbiral najboljše prispevke v kategorijah srednješolska filmska kritika (14-18 let) ter študentska filmska kritika (18-22 let). Več o natečaju in nagrajencih si lahko preberete tu.
Peter Ciringer je za za kritiko kinotečnega filma Jaz sem begunec iz Chain Ganga režiserja Mervyna LeRoyja prejel prvo nagrado v študentski kategoriji, prvo mesto pa si je delil s Patricijo Fašalek.
I Am a Fugitive From a Chain Gang (Mervyn LeRoy, 1932)
Avtor: Peter Ciringer
I Am a Fugitive from a Chain Gang je film, ki vam še dolgo ostane v spominu. Razjezi vas. Še posebno razjezi (in prestraši) Američane, ki bi jih zlahka doletela usoda Jamesa Allana, če bi se znašli ob nepravem času na nepravem kraju.
Fugitive je kot Metropolis, z razliko, da lahko kdorkoli kadarkoli pristane v podzemnem svetu. Nihče te ne vidi, nihče te ne namerava rešiti. Kdo si ter kaj si ni pomembno, kajti zdaj si tu in plesal boš, kakor bomo mi godli. Scenarij je napisal Howard J. Green po avtobiografiji Roberta E. Burnsa.
Preden se je James Allan znašel priklenjen na verige ameriškega zapornega sistema, je bil preprost fant s službo v tovarni čevljev. Domovina ga je poklicala v Veliko vojno in šel je. V nenehnem strahu, da mu bo vsak trenutek na glavo treščila bomba, je v mislih koval velike načrte za prihodnost. Gradil bo mostove, če bo le preživel. Zdaj, ko se vrača domov, je pripravljen na ameriške sanje.
Obišče več krajev, a nihče ne potrebuje novih inženirjev. V St. Louisu se njegova pot konča. Priča je malemu ropu in po nedolžnem je obsojen na 10 let prisilnega dela. Ko sem rekel, da film spominja na Metropolis, nisem najbolj zadel. Verige, 16-urno delo v kamnolomu, kaznovanje, znašanje nad zaporniki… vse to bolj spominja na delovna taborišča druge svetovne vojne. “Well, there’s just two ways to get out of here. Work out, and die out.” Obstaja še tretji način – rešiti se verig in steči stran. Če te ne dobijo streli pušk, te dobijo psi. Če te ne dobijo psi, si svoboden mož – dokler te ne dobi policija. Vedno na begu, vedno v strahu.
Film je Ameriki zadal strašen udarec, ravno zato, ker je resničen, brez pretiravanja. Ericu Johnstonu, predsedniku MPPDA, je stopil na žulj in je kasneje o takih vrstah filmov izjavil: “We’ll have no more Grapes of Wrath, we’ll have no more Tobacco Roads… We’ll have no more films that show the seamy side of American life.” Ti filmi so bili preveč resnični in nevzgojni za državo, ki si želi zasanjanih prebivalcev.
Kljub temu pa Fugitive do neke mere verjame v ameriške sanje, edina stvar, ki jih lahko spodnese je sistem, ki ga Jamesov odvetnik odkritosrčno opiše (potem, ko mu pobere ček za 2500 dolarjev): “This is a funny state and the governor’s a little peculiar.” Ko na vrata potrka policija, namerava razkriti razmere v zaporu in tako postane državni sovražnik številka ena. Kot kaže, je prebivalcem Amerike dovoljeno sanjati le, dokler sanjajo v njeno korist, bodimo odkriti – v njen profit. James se je prebudil in namerava razkriti ameriško nočno moro. Preveč ve, zato ga je treba odmakniti v senco, stran od ljudi, stran od sanjačev.
Težko je verjeti, ampak nekateri so še na slabšem kot James. Sebastian ima srečo, da je rojen v deželi priložnosti, ampak Sebastian je – črn. Kako smrtonosna kombinacija, v primerjavi s Helenino, ki pravi: “There are no musts in my life. I’m free, white and 21.” Je tudi Helen, ta nedolžna pojava, žrtev družbe, ki jo je naučila sovražiti črno barvo kože? Za Sebastiana je zapor edini kraj v Ameriki, v katerem je enakopraven, to pa zato, ker v sistemu človek = stroj ni prostora za rasizem, ali, če hočete: temna mula ni nič slabša od svetle. Če pa se zgodi, da je celo boljša: “They like his work so much, they’re gonna keep him here for the rest of his life.”
Fugitive raje pokaže, kakor pove. Zvok je le podaljšek vizualne pripovedi, ki kipi od metafor. Okno tovarne, čez katero James opazuje gradnjo mostu tako zelo spominja na rešetke (za katerimi bo pristal, če bo sledil sanjam). Lovljenje teh spremljamo na zemljevidu, na potovanju po Ameriki. Nikoli se ne ustavi, nikjer ne najde doma. Potuje z vlakom, ladjo, pa spet z vlakom – tokrat kot slepi potnik. Nazadnje je primoran iti peš (bodite pozorni, to je več kot le hoja) in poskuša za drobiž prodati železni križec za pogum (kar je tudi vse, kar mu je v zameno za varnost dala domovina). Primerjanje delavcev z živino ter stražarjev z divjimi psi sta še dve od mnogih stvari. Tudi glasba ni naključna: ko James po pobegu obišče Barneya, se v ozadju vrti St. Louis Blues in opominja kakšen blues, kakšno prekletstvo ga spremlja, odkar je prišel v St. Louis, kraj, v katerem se je iskanje sanj končalo.
Kaj sta ameriški pravosodni in kazenski sistem napravila iz Jamesa Allana? Nekoč optimističen, poln idej, se zdaj potika v sencah asfaltne džungle, bežeč pred očmi svobodnih. Še vedno nedolžen. Begunec iz chain ganga. Oropan dostojanstva. Uničuje, namesto da bi gradil.
“How do you live?” -”I steal!”
