Ozon skozi kostumografijo subtilno predstavi tudi družbeno diskriminacijo moške feminilnosti v nasprotju z žensko maskulinostjo.
Natečaj “Mlada filmska kritika”
V sodelovanju z Revijo za film in televizijo Ekran in Revijo za film in filmsko Kino! smo pripravili filmsko-kritiški natečaj Mlada filmska kritika, ki je do 18. 9. 2015 v dveh kategorijah zbiral najboljše prispevke v kategorijah srednješolska filmska kritika (14-18 let) ter študentska filmska kritika (18-22 let). Več o natečaju in nagrajencih si lahko preberete tu.
Patricija Fašalek je za za kritiko filma Françoisa Ozona Nova prijateljica prejela prvo nagrado v študentski kategoriji.
Hrepenenje ostaja
Avtorica: Patricija Fašalek
Občutek tesnobnosti a hkrati razigranosti ustvari uvodna scena Ozonovega filma Nova prijateljica. Nekaj tako srhljivega je na njej, na poročni obleki in poročnih zvonovih in neverjetni belini, ki se lepo spaja z estetiko bližnjih posnetkov podobe mlade ženske med ličenjem in oblačenjem. Sprva se zdi, da se pripravlja na poroko, toda kmalu opazimo, da niso njene roke, ki jo spreminjajo v lepo nevesto, temveč tuje, že poročene, saj nosijo poročni prstan. In tako jo položijo v krsto. Čisto belo krsto, s katero Ozon še naprej ustvarja tisti magični občutek, ki ga vzporedno vodita strah in milina. To je občutek, ki nas spremlja skozi celoten film, saj mu je tokrat uspelo ustvariti razpoloženje, kjer istočasno publiko vodita napetost trilerja in komični podton, ki nam narekuje, da je vendarle vse v redu. In vse je povsem običajno. Tukaj ni prostora za predsodke, razen za predsodke proti tistim, ki imajo predsodke.
Pripovedna tehnika je na začetku celotne narativne strukture, ki bi jo lahko razdelili na tri dele, nekoliko drugačna. Nekronološko sosledje dogodkov se začne na sredini, pri Laurinem pogrebu, nato pa nas zgodba vodi skozi srečna obdobja odraščanja Laure in Claire, pospremljena z nedolžnimi barvami in Clairinimi zbeganimi pogledi, ki nam ustvarijo občutek tesnega prijateljstva in zatrte ljubezni, kjer je Clair vedno nekoliko v podrejenem položaju. Nenaden preklop na temnejše barve ob poroki Laure s svojim možem Davidom in postavitev Claire le nekoliko vstran pa nam dajeta vedeti, da se je njuna harmonija porušila.
Toda ta film je vse prej, kot kar bi pričakovali: ne govori o zlobni, maščevalni prijateljici, niti o brezupnem žalovanju. Kot že naslov pove, si Claire najde novo prijateljico. Novi prijateljici je ime Virginija in v njej se skriva David.
In to nas pripelje do tretjega dela, ki je fokus celotnega filma in ki se spopada s problematiko sprejemanja in odkrivanja samega sebe skozi spolnost in odsev osebnosti, ki si ga želimo predstaviti družbi. David se v vlogi transvestita ni znašel po naključju, proti svoji volji ali pa po nenadnem vzgibu, ne, potreba po preoblačenju v žensko je bila v njem zakoreninjena že skoraj od nekdaj. Šele po ženini smrti vidimo prerod, kjer nekaj umre in drugo oživi. David kmalu spozna, da mu natikanje visokih petk ne pomeni le lažjega prebolevanja Laure, temveč oblikuje njegovo osebnost in psiho, prinaša mu dolgo zanikano srečo, medtem ko Claire hrani svojo skrito perverznost v njegovi senci.
Oba lika sta izjemno dodelana, toda če dobro pogledamo, dobimo občutek, da je obstoj Virginije prisoten bolj zaradi seciranja Clairine osebnosti, saj se film v resnici osredotoča na Claire. Njeno notranje hrepenenje spremljata zunanja navidezna melanholija in nedotakljivost, njene besede, ki hočejo vse končati, pa se klešejo z notranjim upanjem, da se bo igra le še stopnjevala. Želi, da se ji kontrira in želi, da njene odrivajoče besede ne bodo uslišane, in vse to zgolj zaradi tihega notranjega boja, ki je produkt zanikanja močne nekonvencionalne potrebe, ki bi jo preveč razgalila in osramotila, če bi jo izrekla na glas. Claire je odlična predstavnica buržoazne ženske, ki si želi popeljati svojo seksualnost na naslednjo raven, vendar jo pred tem ovirata dve vrsti strahu: strah pred lastnim nagonom in strah pred mnenjem drugih ljudi, ki bi si lahko mislili, da je sprevržena in ki bi jo začeli gledati v povsem drugačni luči, daleč od persone, ki jo je ustvarila v vseh teh letih. Je pridno, spoštovanja vredno dekle, katere podoba bi bila oskrunjena, če bi se predala svojim fantazijam, pa vendarle je tiho hrepenenje vseskozi prisotno. Čutimo ga lahko v ozračju in čutimo ga lahko, če jo le pogledamo.
Ozon skozi kostumografijo subtilno predstavi tudi družbeno diskriminacijo moške feminilnosti v nasprotju z žensko maskulinostjo. Nič ni namreč neobičajnega v Clairinih ženskih oblekah, oblikovanih po moških krojih – to, da ženska nosi suknjič in hlače, ni niti najmanj sporno, še posebej če je kroj oblikovan po ženski postavi. Toda že tigrasti šal okoli vratu Clairinega moža, ki ga boli grlo, je tarča posmeha, medtem ko roza obleka na Davidu zbuja gnus in strmenje mimoidočih ljudi.
Vendar bolj kot se bližamo koncu, bolj pogrešamo tisti tradicionalni Ozonov zaplet, ki mu sledi temačen razplet. Četudi je njegovo sporočilo povsem jasno in odlično nagovarja širšo publiko, ki ji ponuja možnost sprejemanja drugačnosti, sprejemanja samega sebe in ki predvsem želi poudariti pomembnost lastnega zadovoljstva, je razplet nekoliko klišejski in kanček osladen, kar pusti gledalca rahlo hladnega. Po drugi strani pa bi lahko rekli, da je ravno to ta Ozonov veliki razplet, saj bi od njega pričakovali vse prej kot takšen zaključek.
