Najbolj nenavadno pri Birdmanu je, da je videti, kot bi se film pravzaprav norčeval iz samega sebe, saj se norčuje iz prav tiste hollywoodske produkcije, v kateri je sam nastal.
BIRDMAN ali NEPRIČAKOVANA ODLIKA GROTESKE
Avtor: Lovro Smrekar
Film Birdman ali nepričakovana odlika nevednosti (Birdman: Or The Unexpected Virtue of Ignorance, Alejandro G. Iñárritu, ZDA, 2014) govori o tem, da se, ko enkrat vstopiš v svet slave, filma in gledališča, vse spremeni v en velik absurd. To je svet, poln perverznih ošabnih igralcev, pretkanih producentov in ambicioznih razuzdanih modelk, ki neprestano spletkarijo. Producenti govorijo le o tem, kako bodo izpodbijali tožbe, naduti zvezdniki pa si v intervjujih izmišljujejo vse mogoče, da bi druge osmešili, sebe pa postavili v ospredje. Kar naenkrat se vsaka druga beseda začne na f, vsi govorijo zgolj o tem, kdo je s kom spal in pomembno je le, kdo bo pristal na naslovnici in dobil petico pri kritiki. Birdman na obalo Hollywooda naplavi najbolj skrajne bizarnosti iz sveta zvezdništva in medijskega pompa. Je kot nekakšna groteskna parodija slave.
Najbolj nenavadno pri Birdmanu je, da je videti, kot bi se film pravzaprav norčeval iz samega sebe, saj se norčuje iz prav tiste hollywoodske produkcije, v kateri je sam nastal (produciral ga je FOX). Norčavo in dinamično izmenjevanje sočnih kletvic in neprimernih opazk pa na žalost prekine nekaj odvečnih čustvenih dvogovorov oziroma nepotrebnih dramatiziranj, ki so trenutno v modi. Slednje naj bi plehke komercialne blockbusterje naredilo bolj realistične. V resnici pa jim zgolj podaljšujejo minutažo in zbijajo rating.
V vrtinec bizarnosti in spletkarjenja se ujame tudi glavni lik filma, nekdaj najpopularnejši superjunak, Riggan Thomson. V zlati dobi akcijskih franšiz je zaslovel z vlogo Birdmana, ki se je ne more več otresti. Trideset let po tem, ko je zaslovel kot krilati superjunak, si želi narediti kakovostno broadwaysko dramo, a ga njegova preteklost ne spusti iz krempljev. Na eni strani ga kritiki že vnaprej uničujejo ter mrcvarijo s svojimi ostrimi kljuni, novinarji ga sprašujejo po najneumnejših tračih z družabnih omrežji, naduti zvezdniki mu jemljejo slavo, stroški predstave pa rastejo v oblake. Poleg tega se Riggan spopada še z zapletenimi odnosi s punco in s hčerjo, ki ne more nehati kaditi trave, obračunava pa tudi sam s seboj.
Globoko v sebi se namreč zaveda, da ne sodi v te vode. Notranji glas mu vseskozi dopoveduje, da ne spada v svet resne igralske umetnosti, temveč v svet načičkanih superjunakov z veliko krvi, dima, ognja, vesoljskih ladji in izumetničenih trailerjev. Ko se Riggan poniževanja s strani kritikov in nerazumevanja bližnjih dokončno naveliča, se odloči, da si bo na premieri odstrelil glavo. Skozi ves film si domišlja, da kot pravi superjunak leti naokoli in brez dotika premika in razbija stvari, nato pa si, ironično, pred 900 gledalci … odstreli nos.
Na koncu, ko se pred očmi celega sveta skoraj ubije in postane eden najbolj opravljanih zvezdnikov (na vseh TV-kanalih vrtijo zgolj njega, molitve zanj po celi Ameriki, tisoči sledilcev na Twitterju …) in se iz staromodnega nostalgičnega igralca, ki se ga spominjajo le pripadniki prejšnje generacije, spremeni v pravo pop ikono tretjega tisočletja, odpre okno bolniške sobe in zmagoslavno poleti v Hollywood posnet novo brezzvezno franšizno nadaljevanje Birdmana.
