Angleški režiser in scenarist Ben Wheatley nam v svojem petem celovečercu z naslovom Končni obračun (Free fire, 2016) podarja pogumen režiserski podvig, ki se izkaže kot nekakšna subkultura Tarantinovega oziroma Ritchiejevega filmskega sveta. Kljub temu, da Wheatley v svojem repertoarju še nima akcijskega filma, je Končni obračun postal režiserjev debi tega žanra ter posledično prikazal, da je prav zares lahko vsestranski.
Film je posnet v tako imenovanem »gledališkem« stilu, torej celotno dogajanje v filmu je postavljeno v en sam prostor, podobno kot v filmih 12 jeznih mož ( 12 angry men, 1957 Sidney Lumet), Mož iz Zemlje (The Man from Earth, 2007, Richard Schenkman) in Masaker (Carnage, 2011, Roman Polanski). Filmi takšne stilistične režije imajo omejitev pripovedovanja zgodbe gledalcu, zato sta scenarij in igralski vložek nadvse pomembna. Končni obračun s kombinacijo obojnega naredi prav to in posledično daje gledalcem klavstrofobičen občutek – no, vsaj skozi prvo polovico filma.
Zgodba ni posebno kompleksna, opisuje nelegalni posel dveh tolp v neki zapuščeni tovarni, ki pa zaradi različnih vzkipljivih karakterjev preide v obračun svinčenih krogel, kot tudi nabritih jezikov in kletvic, zaradi katerega lahko dobimo blag izvleček Steklih psov (Reservoir dogs, 1992, Quentin Tarantino). In ker je dogajanje postavljeno v 70. leta prejšnjega stoletja je zatorej vse to nekoliko bolj ilustrirano s stereotipnim ameriškim »mafijaštvom«. Sprva ta komičen dodatek akcijskemu suspenzu doda kvalitetno merico gledljivega materiala, a zaradi prekomerne uporabe le-tega zgodba izgubi svojo rdečo nit in postane le še bumerang preštevilnih kletvic.
Je pa zato Sharlto Copley, Južnoafričan, ki je blestel že v znanstveno-fantazijskemu trilerju Okrožje 9 (District 9, 2009, Neill Blomkap), prava dodana vrednost filma, saj s svojim prismuknjenim humorjem dvigne utrip in vsaj začasno zasenči nekatere malo manj dobre strani filma. Film premore tudi nekaj dobrih karakteristik, predvsem je to igralska zasedba, ki je tukaj sestavljena pretežno z mladimi upi, pa tudi tistimi, sedaj že priznanimi igralci. Če torej nabriti Sharlto Copley krade prizor za prizorom, mu grabežljivo sledijo še Armie Hammer, Jack Reynor in Sam Riley (v tem vrstnem redu). Še ena pozitivna plat filma je scenarij, ki ga je ob pomoči Amy Jump napisal prav tako Ben Wheatley in ima vse karakteristike, ki jih premoreta zgoraj omenjena Quentin Tarantino in Guy Ritchie. Vendar pa ne scenarij kot tudi ne igralska zasedba ne moreta v nedogled reševati »hendikepa«, kot je nerazločen prikaz, kje se liki nahajajo in ker se ti stalno premikajo, je zato zelo težko dohajati prostorsko predstavo.
Končni obračun je s tem konceptom »gledališkega« stila režije s kvalitetnim scenarijem in igro prikazal obetajoč filmski material, vendar se je z nerazločno prostorsko predstavo in pretencioznim verbalnim izrazoslovjem lastnoročno spotaknil. Film, ki bi lahko od začetka do konca postal neo-tarantinov izdelek, je postal še eden izmed akcijski filmov, ki nudi dobro mero zabave, a žal relativno hitro skomino. Je kot vožnja z vlakcem smrti, ki pa zelo hitro mine.
Nejc Srebot
