14. seminar MAF: Dan brez imena

v Festivali/LIFFe/Prispevki/Recenzije

Maturantski izlet po makedonsko

(Objavljeno v reviji Ekran)

Leta 1981 je Emir Kusturica posnel enega svojih najboljših filmov, Se še spominjaš Dolly Bell (Do You Remember Dolly Bell). Dolly Bell je, tako kot Dan brez imena (Teona Strugar Mitevska, 2017), predvsem film o odraščanju. V obeh filmih gre za tipičen balkanski motiv: spremljamo skupino mladih fantov, ki se skuša inicirati v svet odraslih preko odnosa s prostitutko.

Toda med obema filmoma so pomembne razlike. Dolly Bell je vseskozi mnogo bolj veder film, liki so bolj benigni, dobrohotni. Dino, glavni lik filma, skriti prostitutki na podstrešje skrivaj prinaša hrano. Tudi konča se zelo optimistično, z znano Dinovo krilatico in mantro »Vsakega dne v vsakem pogledu vse bolj napredujem«.  Film Dan brez imena je bolj temačen, liki so do prostitutke okrutni in jo obravnavajo zgolj kot objekt. Namesto govora o spreminjanju sveta na bolje, bodisi s socializmom (Dinov oče) bodisi z avtosugestijo (Dino), smo v Dnevu brez imena priča nestrpnosti do lika Drugega, v tem primeru albanske manjšine v Makedoniji (ki v nekem prizoru skandira slogan »Makedonijo Albancem!«). Konec Dolly Bell je kot nov začetek. Dan brez imena se konča tragično: edini mladenič, ki preživi izlet skupine šestih fantov, je tisti, ki je bil do prostitutke najbolj okruten. Ostali ležijo mrtvi v mlaki in imajo na čelih strelne rane.

Kaj nam ta primerjava govori o spremembah v stanju mlade generacije na prostoru bivše Jugoslavije v zadnjih šestintridesetih letih? Da se je le-to poslabšalo in da je njena prihodnost danes mnogo bolj pesimistična? Makedonijo pesti beg možganov; eden izmed likov, ki bo vztrajal v zaprti, netolerantni, mačistični družbi v šali pravi, da ne želi prispevati k begu možganov. Namesto Dinove mantre o osebni rasti mladi v Dnevu brez imena razpredajo teorije o kataklizmičnem koncu sveta in o tem, kaj se zgodi z dušo po smrti.

Film ima močno vizualno in zvočno podobo, ki še bolj poudarja njegovo tragičnost. Pomemben aspekt so grafiti, ki jih vseskozi opazujemo v ozadju prizorov in na svojski način komentirajo dogajanje in dialoge (eden izmed njih pravi »no future«). Slika Tita na zidu prodajalne bencinske črpalke, kjer se sprejo makedonski in albanski mladeniči, je močan simbol: obdobje pod Titom je verjetno bilo obdobje najdaljšega societalnega miru med albanskimi manjšinami in Slovani na Balkanu (Kosovo, Makedonija). Od relativnega miru in stabilnosti je ostala le še zastarela slika na zidu.

K občutku tragičnosti in temačnosti filma močno prispeva tudi njegova nelinearna pripovedna tehnika, ki z inserti in scenami, ki se šele kasneje tekom filma pojavijo kot del poteka glavne zgodbe, stopnjuje prizor za prizorom do zaključka in doprinese h konstantni zli slutnji, da se bo na koncu zgodilo nekaj usodnega (to slutnjo še bolj podkrepi filmska glasba z globokimi in težkimi toni violončela). Začetek filma je hkrati tudi njegov konec: v prvi sceni gledamo pokrajino ob jezeru in slišimo štiri strele, natanko iste kot ob koncu filma. Krožnost filma ponazarja značilno krožnost medetničnega nasilja. Ni pomembno, kdo je z nasiljem začel, vsaka stran se le »maščuje« za tisto, kar je storila druga stran.

Pravzaprav do konca filma ne izvemo, kdo je štiri mladeniče umoril. Morda je to bila skupina albanskih fantov z bencinske črpalke. Morda je to bil nekdo, povezan s prostitutko, ki so jo trpinčili. Tretja možnost je, da je bil to čisto nekdo drug. A po drugi strani niti ni dolžnost filma razlagati, kdo jih je umoril, saj film ni klasični krimič v smislu »Who done it?«. Je dosti globlji. Prikazuje razkroj urbanega življenja v zadnjih desetletjih ter nasilnost in brezizhodnost mlade generacije v sodobni makedonski družbi, ki si želi potrditve in odrasti, pa ji je to onemogočeno ali se tega lotevajo na napačen način. Zgodba je v tem smislu univerzalna in bi se lahko dogajala v katerikoli (post)tranzicijski družbi.

Mihailo Terzić