Avtor: Matic Majcen
V trenutkih nastajanja pričujočega besedila mineva 18 mesecev, odkar so oblasti v Sloveniji (in tudi širše v Evropi) razglasile epidemijo Covida-19. Tekom lanskega poletja in jeseni smo z veliko negotovostjo opazovali, kako bo na vse skupaj reagirala filmska scena, tako z vidika izhajanja filmov kot organizacije dogodkov v obliki projekcij in festivalov. Leto 2020 se je dejansko izkazalo za velik šok tako za celotno kulturno sceno kot tudi za družbo nasploh. V času, ko še ni bilo niti cepiv niti zdravil proti Covidu-19 in se je nasploh ugibalo, kakšne so osnovne značilnosti bolezni, je bilo kajpak najbolj logično – z današnjega vidika pa morda ne najbolj pravilno – celotno družbo zapreti, kar je vključevalo odpoved mnogih načrtovanih javnih dogodkov. Nekatere izmed teh odpovedi so bile nič manj kot zgodovinske. Filmski festival v Cannesu je v celoti odpadel šele drugič v zgodovini in prvič po začetku II. svetovne vojne. Prav ta vzporednica zelo slikovito priča o tem, kakšnemu tektonskemu dogodku smo bili priča.
Leto kasneje je situacija vsaj nekoliko drugačna. Prišla so cepiva, PCT, a tudi nove različice virusa, zaradi katerih se epidemija še ne bo končala. Ljudje vedo, s kakšno boleznijo imajo opravka. Vemo, v kakšnih okoliščinah se prenaša in kako hude simptome lahko pričakujemo ob okužbi. Strah je še vedno med nami, a ima bistveno manjše oči, ker imamo orodja in znanje, kako se pred okužbo zaščititi. Ravno zato leto 2021 ni prineslo samo mnogih spoznanj o koronavirusu, temveč smo izvedeli tudi marsikaj razsvetljujočega o stanju filmskih festivalov po šoku, ki ga je predstavljala epidemija. Seveda gre za razvoj dogodkov, ki še poteka in trajalo bo več let, da se bodo izkristalizirale vse posledice epidemičnega šoka, a vsaj nekaj pomembnih spoznanj lahko z veliko gotovostjo izpostavimo. Tule so 3 najpomembnejša:
- Festivali in kina se mučijo, a (vsaj zaenkrat) ne propadajo
V lanskem letu je bilo ob vsesplošnem zaprtju zelo težko napovedovati, kako hude bodo posledice zaprtja na strani kulturnih organizatorjev. Leto dni kasneje opažamo, da so posledice krize v Sloveniji in v Evropi nekoliko blažje kot onstran Atlantika, od koder so že lani prihajale zaskrbljujoče novice o zaprtjih nekaterih slovitih kinodvoran. Res, tudi pri nas se kinematografi in filmski festivali mučijo. Prireditelji so soočeni z negotovim pogledom v kratkoročno prihodnost, kjer lahko novi ukrepi iz tedna v teden povsem spremenijo organizacijo dogodkov. Manj je obiskovalcev, med katerimi je še posebej na področju Balkana tudi mnogo zanikovalcev covida in zagovornikov proticepilskega gibanja. Tu so seveda tudi neprijetni ukrepi, kot nošenje mask, razkuževanje in vzdrževanje medsebojne razdalje. A kljub vsemu temu kaže, da smo se pri nas vsaj zaenkrat izognili najhujšim scenarijem, kakršne so videli v ZDA. Res, festivali potekajo v manjšem obsegu, s skromnejšimi sredstvi, kina odpovedujejo projekcije in nosijo težko finančno breme manjšega obiska in skromnejšega programa. Vseeno pa popolnih bankrotov kulturnih institucij na področju filma do tega trenutka še ni bilo. Razlog za to je na dlani – večina kino in festivalskih ustanov je v pomembnem delu financirana z javnimi sredstvi. In ne samo to – kljub pritiskom z desnega ideološkega pola lokalne oblasti to kulturno ponudbo prepoznavajo kot pomembno za družbeno tkivo. Zaradi tega večina teh kulturnih ustanov in ponudnikov ne bo kar tako propadla. Evropski sistem javnega financiranja kulturne ponudbe se je v koronakrizi s konceptom državne pomoči izkazal za bistveno boljšega v soočanju z epidemijo kot popolno privatno lastništvo s svojo prepuščenostjo prostemu trgu, kakršno poznajo v ZDA.
- Poletje prevzema status vrhunca sezone na področju organizacije dogodkov
Pogled na vzdušje na letošnjih poletnih filmskih festivalih je bil pogosto idiličen. Naj je šlo za Cannes, Locarno, Sarajevo, Motovun, Grossmann ali FeKK, je bilo naravnost odrešujoče spremljati podobe filmskih gledalcev, kako uživajo pred velikim platnom, pogosto na odprtih prizoriščih pod zvezdnatim poletnim nebom. Filmski festivali, ki se v urniku nahajajo med junijem in avgustom, so zagotovo zmagovalci kovidnega obdobja, saj so lahko svoje dogodke izpeljali z občutkom, da se je življenje znova vrnilo v normalo. Gledalci so uživali, gledali odlične filme, dobro jedli in pili, se družili. Pogosto je bil občutek, kot da covida sploh ni bilo med nami. A prehod v jesen ne bi mogel ponuditi večjega kontrasta. Liffe, Festival slovenskega filma in mnogi drugi se bodo znova morali soočati z okrnjeno izvedbo s strogimi ukrepi v zaprtih prostorih. Prisotni bodo paranoično gledali, kdo nosi masko in kako bi se izognili rokovanju. Ali bodo te prednosti poletnih festivalov in ovire jesensko-zimskih prinesle kakšno večjo razpoko v položaj teh dogodkov na filmskem tržišču, bomo še videli. A vsaj zaenkrat kaže, da bo poteza Cannesa, ko je festival prestavil iz maja v julij in s tem zadel v polno, v letu 2022 utegnila imeti še kakšne posnemovalce, če se epidemiološka situacija ne bo bistveno popravila.
- Smo na točki preloma, a prihodnost ne bo povsem enosmerna
V letu 2020 smo hipotetizirali, da bodo v obdobju epidemije prosperirali predvsem ponudniki spletnih vsebin. Netflix je poročal o rekordnem porastu naročnin, kar je bilo povsem logično. Ljudje so ostajali doma in niso imeli druge možnosti, kot da gledajo televizijo. Bolj zaskrbljujoče pri tem je bila tista druga plat tega razcveta. Namreč, da bodo zaradi tega na dolgi rok trpela prav kina (in posredno tudi festivali), ki so že pred epidemijo bila enakovreden boj s tradicionalnimi načini prikazovanja. Momentum je bil že pred letom 2020 na strani spletnih ponudnikov, z novimi vali epidemije se je špekuliralo, da bodo ta podjetja kinematografom in sistemu kino distribucije zadali usodni udarec.
Pa bo temu res tako? Ravno v teh dneh sredi leta 2021 naslovnice filmskih publikacij polnijo nekoliko drugačne novice. Scarlett Johansson po nenapovedani spletni distribuciji filma Črna vdova toži Disney zaradi nespoštovanja pogodbe in nižjega deleža od pričakovanega. Ta tožba je lepa alegorija širšega spoznanja, da dobički nekaterih filmov, ki so v času epidemije šli neposredno v spletno distribucijo, niso tako dobri, kot so pričakovali. Še vedno se išče pravi recept za ponujanje vsebin, ki morajo pokriti visoke proračune. Ali ponuditi visoke virtualne „vstopnine“ ali jih vključiti v siceršnje naročnine? Ko zagrizemo v to jabolko, ugotovimo, da se tudi na tem področju ne cedita med in mleko. Veliko je negotovosti, veliko tveganih, nepreverjenih strategij. In pa tista nočna mora velikih studiev, ki traja že več kot 20 let – piratstvo.
Tu je pa še eno drugo neizpodbitno dejstvo, ki leto in pol po začetku epidemije vse bolj prihaja na plan na najbolj vidni točki filmske industrije: da je bilo to obdobje kljub nekaterim izidom odmevnih superjunaških filmov znamk Marvel in DC Comics (Ptice roparice, Odred odpisanih, Čudežna ženska, Shang-Chi itd.) bolj ali manj razočaranje. Še več, že omenjena Črna vdova bo celo prvi film znamke Marvel, ki mu kaže, da bo po svetu zaslužil manj kot 500 milijonov dolarjev, kar je najmanj po filmih Stotnik Amerika in Thor iz daljnega leta 2011. Podatek je presenetljiv z vidika slavljenja t.i. „day and date“ strategije, po katerem film hkrati izide v kinih in na spletu, saj bi v skladu z napovedmi o triumfu spletnih ponudnikov v dobi epidemije rezultati morali biti bistveno boljši. A tu je tisto najbolj šokantni podatek: Črna vdova je drugi teden kino distribucije v ZDA zabeležila kar 69% padec obiska. To pomeni: gledalci, ki so ga hoteli videti v kinu, so ga v vsakem primeru šli gledat. Pri vseh ostalih pa je vzporedno predvajanje preko spleta naredilo več škode kot koristi – vključno s tožbo Scarlett Johansson.
Posledice takšnih neuspelih distribucij gredo v dobro kino dvoranam. Podjetje Marvel je še posebej tisto, ki ima razloge, da z nostalgijo pogleduje proti obdobju pred epidemijo, ko so njihovi Maščevalci podirali rekorde v dobičkih po zaslugi sijajnega obiska kinodvoran po svetu. Ker spletna distribucija ni prinesla niti približno podobnih rezultatov, lahko utemeljeno upamo, da bo obdobje po epidemiji za mnoge studie prineslo povratek njihovih najpomembnejših filmov v kina. Ali, bolje rečeno – izključno v kina.
Bonus alineja: Celotna scena hrepeni po vrnitvi v normalo
In nenazadnje je iz vsega zapisanega možno izpeljati tudi neko širšo ugotovitev: da tudi gledalci hrepenijo po vrnitvi v kina, na festivale, med ljudi, v družbo, v življenje. Res, spletni ponudniki se bodo vse bolj uveljavili v naših domovih, a marsikdo bo nenehno sedenje pred televizijo intuitivno in podzavestno povezal s travmatično izkušnjo prisilnega življenja med štirimi stenami med epidemijo Covida-19. Napovedi prihodnjih trendov so v praksi pogosto zaznamovane s presenetljivimi zasuki in zmaga spletnega gledanja filmov je vse prej kot samoumevna. Še vedno so dobri razlog za enakovreden soobstoj obeh načinov gledanja in obdobje epidemije je pokazalo, da so tako filmski festivali kot kina tako nepogrešljiv del naših življenj in filmske industrije, da jih niti individualizacija filmske izkušnje ne bo mogla izriniti iz naše zavesti.
Fotografija: Katja Goljat
