Grozljivke lahko na preprost način opišemo kot filmski žanr, ki želi v gledalcu vzbuditi čustva strahu, nelagodja in groze. To doseže z raziskovanjem naših najglobjih patologij in frustracij, z ustvarjanjem napetosti in neprijetnega vzdušja ter z uporabo morbidnih in grotesknih vizualij, glasbe in zvočnih učinkov.
Elementi grozljivega so se na platnu pojavili že ob samih začetkih filma, konec 18. stoletja. Od prvih, z gotsko ikonografijo navdihnjenih kratkih filmov dalje, so ustvarjalci grozljivk skozi zgodbe o vesoljskih ugrabiteljih, živih mrtvecih, psihopatskih morilcih in srh vzbujajočih dejanjih razvijali filmske tehnike in prijeme, s katerimi bi gledalce karseda učinkovito pripeljali do spoznanja, da si njihovega filma pravzaprav ne želijo ogledati.
Filmarji so precej hitro ugotovili, da prestrašiti gledalca, ki udobno sedi v varnem zavetju klimatizirane kinodvorane ali zavit v odejo v svoji dnevni sobi grizlja pokovko, ni najlažje početje. Pajki, kače, mesojede zverine – bitja, ob katerih bi skoraj vsakega izmed nas v resničnem življenju oblila vsaj panična želja po pobegu, nimajo takšne moči, ko nas gledajo s filmskega platna. Najti so morali drugačne načine, kako v gledalcih vzbuditi grozo kljub temu, da jim ne preti nikakršna neposredna nevarnost.
Priznani avtor grozljivih romanov Stephen King v svoji knjigi Danse Macabre (Everest House, 1981) opiše tri tipe oziroma načine vzbujanja strahu, ki jih upošteva pri ustvarjanju svojih srh vzbujajočih zgodb in ki so vplivali tudi na nemalo filmskih ustvarjalcev:
- Prvi od njih je gnus (ang. gross-out); podobe razmesarjenih delov človeškega telesa ali sluz, ki v polmraku kaplja iz odprtega žrela vesoljske pošasti v marsikaterem gledalcu kljub zavedanju, da se z njimi v resničnosti načeloma ne bodo srečali, izzovejo občutke odpora in šoka.
- Drugi tip je strah (ang. horror). King ga opiše kot nenaravno, iztirjeno – oživljeni mrtveci, ogromne, deformirane podgane, kremplji, ki te v temni sobi nenadoma zagrabijo za roko.
- Tretji pa je srh (ang. terror), najhujši izmed vseh. To je teror ob hipnem zavedanju, da se vse, kar dojemamo kot normalno in vsakdanje izkaže za neresnično. Primer: ob prihodu domov nas prešine, da je nekdo (ali nekaj) vzel vse naše pohištvo in ga zamenjal s skoraj neločljivo repliko. Neprijetno.
Ustvarjalci grozljivega so našli potencial za strašljivost tudi v nejasnosti, dvoumnosti in nerazložljivosti. Koncepta, ki ju (zavedno ali ne) velikokrat uporabljajo predvsem na vizualni ravni filma, sta kognitivna disonanca (nelagodje, ki ga ljudje občutimo ob soočanju z informacijami, ki nasprotujejo našim prepričanjem) in efekt „uncanny valley“ (naš čustveni odziv na predmete, ki so ravno toliko podobni človeku, da opazimo, kako srhljive so lahko podrobnosti, ki se ne skladajo z našo vizualno predstavo o človeškem). Koncepta v splošnem delujeta na ugotovitvi, da ljudje težko sprejemamo odločitve, ko smo soočeni z nejasnim. V kontekstu grozljivk se to morda najbolje vidi pri uporabi podob, za katere se težko odločimo, če bi za nas lahko predstavljale nevarnost. Kot primer: če proti nam teče človek z nožem v roki, bo naš odziv najverjetneje panika, ki pa hitro zbledi, če je ta človek le lik v filmu. Če pa se v filmu pojavi človeku podobno bitje, ob gledanju katerega nam je rečeno, da bomo kmalu umrli, postane ogled nekoliko manj prijeten. Saj je samo film, ne moremo zares umreti, kajne?
K napetemu vzdušju poleg vešče uporabe filmskih tehnik, zvočnih učinkov in glasbe pomembno pripomoreta tudi dober scenarij in igra, elementa, ki sta v grozljivkah zaradi močne osredotočenosti na čim strašljivejšo izvedbo nemalokrat zanemarjena. Zaradi tega so grozljivke pogosto kritizirane kot cenene in žanrske v slabšalnem pomenu besede. Skozi zgodovino filma so ustvarjalci sicer večkrat dokazali umetniško moč ‘horrorja’, v vsakem primeru pa najbrž velja, da je ‘dobra’ grozljivka načeloma tudi ‘dober’ film.
Ob dobri izvedbi imajo grozljivke tudi precejšnjo možnost alegoričnosti, kar so filmarji s pridom uporabljali za včasih bolj, včasih manj tenkočutno opisovanje zgodovinskega in družbenega konteksta svojega časa in raziskovanje osebnih strahov odtujenosti, osamljenosti in podobnega. Omenjeni elementi grozljivk so se skozi filmski jezik spajali na različne načine in v različnih kulturnih kontekstih. Nastajati so začeli podžanri grozljivk, nekateri kot umetniški izraz, drugi kot odsev svojega časa in okolja, tretji iz bolj finančnih vzgibov. Nekaj prepoznavnejših:
Gotske grozljivke:
Eden prvih žanrov grozljivk, navdahnjen z literarnimi deli avtorjev, kot so Mary Shelley, Edgar Allan Poe in Bram Stoker. Ime se nanaša na gotski tip arhitekture; temačni, visoki gradovi so namreč pogosta prizorišča dogajanja v tovrstnih filmih. Iz tega žanra (tako v literaturi kot v filmu) izhaja veliko ikoničnih in pogosto kultnih elementov groznega, ki so postali del popularne kulture in s tem snov ne samo za filme in knjige, temveč udi glasbene videe, parodije, trženje in drugo. Vampirji, volkodlaki in Frankensteinovske pošasti v vseh možnih izvedbah so še danes neločljiv del našega kulturnega okolja.
Telesne grozljivke (Body Horror):
Večinoma zelo vizualni filmi, ki za šokiranje gledalcev uporabljajo podobe iznakaženega človeškega telesa. Trpinčenje, pretepanje, bolezenske spremembe, mutacije, ipd. so pogosti motivi tovrstnih filmov, ki bi spadali v skupino »gnusnega«. Eden zgodnejših primerov tega žanra v literaturi je Frankenstein pisateljice Mary Shelley, kot začetnika telesne grozljivke v filmu pa smatramo kanadskega režiserja Davida Cronenberga s filmi kot so Shivers in The Fly.
Slasher:
Podobno kot v telesnih grozljivkah ti filmi uporabljajo močne vizualije trpinčenja človeškega telesa, vendar ga v slasherjih ponavadi izvede psihično motena oseba, ki zalezuje in kasneje največkrat z raznovrstnimi rezili umori skupino ljudi. Eden prvih in najbolj znanih filmov, ki je navdihnil ta žanr, je Psiho Alfreda Hitchcocka, med najbolj priljubljene in kultne pa spadajo Teksaški pokol z motorko, Petek trinajsti in Noč čarovnic.
Splatter:
Še eden od žanrov, ki svojo grozljivost črpajo iz vizualnega. Splatter filmi gredo v prikazovanju ranljivosti človeškega telesa morda najdlje. Ustvarjalci tovrstnih grozljivk pogosto zanemarijo bolj subtilne oblike filmskega izraza (zgodbo, dialoge), namesto tega pa prek posebnih učinkov poskušajo iz uničenja človeškega telesa ustvariti svojstveno obliko umetnosti in spektakla. Med najbolj znanimi filmi v tem žanru so Žaga, Hostel, Srbski film.
Psihološke grozljivke:
Za razliko od filmov, ki grozo poskušajo doseči prek telesnega, psihološke grozljivke za svoje teme in motive uporabljajo strahove in ranljivosti, izhajajoče iz temačnih delov naše psihe in čustvovanja. Zgodbo in napetost pogosto gradijo na občutjih paranoje, nezaupanja, in osame ter s tem iz gledalca poskušajo izvabiti lastne strahove glede odnosov in dojemanja okolice. Priljubljeni filmi v tem žanru so Izžarevanje, Ko jagenjčki obmolknejo, Rosemaryin otrok.
Grozljivke o nadnaravnem:
Filmi, ki izvor groze iščejo v pošastih, duhovih, demonih in obsedenih stanjih. Pogosti so motivi verskega, med najznamenitejše filme v tem žanru pa sodijo filmi Krog, Izganjalec hudiča, Šesti čut.
Zombi filmi:
Oživljena trupla, ki se opotekajo (ali še huje, tečejo) po postapokaliptičnih pokrajinah in iščejo žive ljudi, ki jih najraje kar požrejo – živi mrtveci ali zombiji so eni najpopularnejših likov v grozljivkah in filmih nasploh, morda zaradi družbenega komentarja, ki ga pogosto nosijo. Zombiji so skozi zgodovino filma predstavljali strahove in tesnobnosti ob političnem in ekonomskem dogajanju svojega časa, uporabljeni so bili kot alegorija za konsumerizem, lakoto, ekološke katastrofe in podobno. Znani zombi filmi: Zora živih mrtvecev, 28 dni pozneje.
Found footage:
Grozljivke, ki uporabljajo estetiko doma narejenih filmov. Zgodba je velikokrat predstavljena v obliki najdenih videoposnetkov ljudi, ki so izginili v sumljivih, srh vzbujajočih okoliščinah. Tovrstne filme marsikdaj snemajo igralci sami, ki z naturalistično igro in namerno amaterskimi snemalnimi tehnikami poskušajo doseči vtis pristnosti in resničnosti. Žanr je postal popularen ob izidu filmov kot so Čarovnica iz Blaira, najpopularnejša pa je morda franšiza Paranormalno.
Kljub velikemu številu trdno vzpostavljenih žanrov ustvarjalci znotraj in zunaj njih nenehno iščejo nove izrazne možnosti. Letos smo si v kinih lahko med drugimi ogledali filma Svetilnik in Solsticij, ki sta doživela odličen sprejem tako med ljubitelji srhljivk kot splošno filmsko publiko. Grozljivke tako ostajajo priljubljen žanr, znotraj katerega nas verjetno čaka še marsikatero srh vzbujajoče filmsko potovanje v temačne globine strašljivega.
Avtor: Omar Ait Si Mohamed
