Valerie Wolf Gang (1990) je intermedijska umetnica, filmska režiserka, videastka, transdisciplinarna umetniška raziskovalka in pedagoginja. Deluje na različnih področji ustvarjanja, ki jih v svojih delih neprestano povezuje. V zadnjem času dela predvsem na področju intermedijske umetnosti in v to vključuje znanja s področja filmske režije. Trenutno (oktober 2021) zaključuje umetniško rezidenco na Deutsches Forschungszentrum für Künstliche Intelligenz (DFKI), tj. Nemški raziskovalni center za umetno inteligenco, kjer je vključena v projekte, povezane z umetno inteligenco, ki jih povezuje s filmsko umetnostjo. V svojih umetniških delih največkrat odpira tematike telesa, prostora, identitete v vseh možnih pomenih, predvsem pa se ukvarja z odnosom med človekom in tehnologijo.
Študirala si na Akademiji umetnosti v Novi Gorici, svoja znanja pa nadgrajevala tudi na Češkem (Film and TV School of Academy of Performing Arts in Prague) in na Portugalskem (Escola Superior de Artes e Design de Caldas da Rainha). Si mogoče zasledila kakšno bistveno razliko med načinom šolanja v Sloveniji in drugod?
Mogoče sem največjo razliko opazila pri sošolcih: v tujini sem dobila občutek, da imajo več motivacije, v smislu, da imajo tudi več priložnosti. Zdi se mi, da smo v Sloveniji zelo obkroženi z zavedanjem, da nas po končanem študiju mogoče čaka status samozaposlenega v kulturi in nizki honorarji, to je pa to. V Pragi so nam pri predmetu Produkcija povedali: »Toliko je minimalna postavka za montažo, pod to ne it.« Jasno so nam dali vedeti, da cen ne smemo spuščati. Ta dogodek me je nekoliko prizemljil in odprl vprašanje, zakaj tudi v Sloveniji ni več govora o tem; tako bi bili tudi študentje bolj samozavestni in po končanem študiju, ko so porinjeni na trg dela, vztrajali pri vsaj minimalnih postavkah. Opažam namreč, da vedno več mladih začne delati neke usluge, ki se kar ne nehajo.
Tudi trenutno si v tujini, v Nemčiji. S čim natančno se ukvarjaš na umetniški rezidenci v Nemškem raziskovalnem centru za umetno inteligenco?
Raziskujem vprašanje, ki sem ga začenjala že v drugih umetniških delih, in sicer: ali je lahko umetna inteligenca kreativna sama po sebi, brez človeške interakcije. To konkretno pomeni, da jaz ne sprogramiram računalnika vnaprej in mu »povem«, kaj naj naredi, ampak gre za to, da je računalnik sam kreativen.
Povezana sem z določenimi raziskovalci, s katerimi skupaj preizkušamo različne ideje, ki se mi porodijo ob določeni tehnologiji. V petek, na primer, sem imela na glavi »Brain-computer interface« (Možgansko-računalniški vmesnik), tj. tehnologijo, ki povezuje možgane z računalnikom in na podlagi možganskih valov lahko sam vplivaš na vsebine. Lik sem poskušala animirati z mislimi, ne da bi se dotaknila računalnika, s čimer smo skušali raziskovati vpliv možganskih valov na narativo znotraj animacije. Moj doprinos je bil predvsem razmislek, na kakšen način bi lahko razvijali vsebino in kako bi lahko v prihodnosti razvijali take vsebine na način, da bi bile tudi uporabne, ne zgolj zabavne.
Na kakšen način so lahko take raziskave uporabne?
Ta tehnologija je uporabljena že v medicini: želijo jo uporabiti za bolnike, ki so doživeli kap in imajo posledično ohromljen določen del telesa, tehnologija pa naj bi pomagala pri treningu za možgane. S priklopom na elektorde skušajo določene ohromljene dele telesa v mislih aktivirati. Primer: nekdo posluša aktivirati hromo roko, hkrati pa na ekranu gleda animacijo svoje roke, ki se premika (v resnici pa je roka hroma). Z mislimi te elektorde pošiljajo signale v roko in čez čas (čez več mesecev) so se že pokazali pozitivni rezultati, saj se je hroma roka v določeni meri ponovno aktivirala.
Omenila si že narativo znotraj animacije. Kako poteka razvijanje naracije za sodobne umetniške prakse? Na kakšen način je primerljivo s pisanjem scenarija za klasičen film?
Pred pisanjem scenarija je zelo pomembno, da se zavedamo, kaj nam določen medij omogoča. Pri virtualni resničnosti gre za popolnoma drugačen pristop grajenja zgodbe kot pri linearno zastavljenih naracijah. Najprej moramo vedeti oz. se odločiti, če bo zadeva interaktivna; če ja, se odpre cel spekter, ki nam ponuja možnosti pri pripravi scenarija. Druga zadeva izhaja iz samih VR očal, ki omogočajo 360° pogled, kar pomeni, da se moramo pri pisanju scenarija zavedati, da bo uporabnik morda gledal nekam drugam, kot smo pričakovali in moramo zato preizkusiti različne možnosti. Tretji pomemben dejavnik pri pisanju za sodobne umetniške prakse pa je povezan z zavedanjem telesa – dobro se moramo zavedati telesa, saj ima človek, ki umetniško delo gleda, svoje telo. Mogoče se ustvarjalcem to zdi nepomembno, ampak iz svojih izkušenj vem, da bo tisti, ki si nadene virtualna očala, tudi če se v virtualni realnosti dogaja neka vsebina, začel iskati sebe. In pri pisanju scenarija moramo to upoštevati.
V kakšni obliki se izražajo tvoji končni izdelki? Je bolj pomemben končni produkt ali sam proces dela?
Veliko projektov ostane samo v fazi raziskave. Rezultati testov in raziskav so lahko objavljeni v določenih publikacij ali predstavljeni na znanstvenih konferencah, možnost pa je tudi, da se jih uporabi za nadaljnje študije. Bolj atraktivne in zanimive izdelke, ki omogočajo izvedbo v nekem prostoru (najpogosteje v obliki instalacij v galerijah ali drugih javnih prostorih) predstavim v obliki razstave, ki je na ogled in »pokušino« javnosti. Pravi izziv se začne prav takrat, ko nek svoj izdelek (za katerega vem, kako deluje), postavim prvič pred nekoga. Takrat sem zelo rada zraven in spremljam odzive na delo, kar mi izriše pot nadaljnjega razvoja projekta. Zame je namreč pomembno, da tudi nekdo, ki ne pozna nekega mojega dela, iz njega razbere vsebino in doživi nekaj zanimivega. Je pa vse, kar počnem, vedno malo družbeno angažirano in vpleteno v situacije, ki so trenutno aktualne v politiki in družbi.
Eden takih aktualnih projektov je tudi Love Machine (Ljubezenski stroj), kjer se ukvarjaš z občutkom ljubezni, ki ga lahko proizvede stroj, kar je v današnji družbi zelo aktualna tema.
Projekt Love Machine sem začela razvijati še preden se je razvila epidemija, slabo leto po začetku dela na tem projektu pa se je zgodil še covid in smo bili vsi primorani vzdrževati stike na daljavo. Sama sem že prej začela razmišljati in razvijati projekt, saj pogosto odhajam na umetniške rezidence, kar pomeni, da sem veliko časa s svojimi bližnjimi v stikih na daljavo, pri čemer sem začela opažati, da mi je manjkala bližina. Ravno ta odsotnost čutnega zaznavanja je nekaj, kar lahko vpliva na odnose, zato se mi je zdelo zanimivo, da bi iskala smisel v tem, kako nadomestiti pomanjkanje fizičnega občutenja. Najprej je bilo potrebno raziskati, kaj sploh je ljubezen (nisem razmišljala zgolj v romantičnem smislu) in potem, kje fizično začutimo ljubezen na telesu in kako to zdaj poustvariti.
Dlje kot raziskujem ta projekt, ki je še vedno v fazi razvija, in odkrivam vse možne tehnologije, ki trenutno obstajajo, bolj se mi širi cel spekter in nastaja zanimiva zgodba okoli tega. Zanima me, kaj vse se bo dogajalo prihodnjim generacijam, ker jim občutek dotika mogoče ne bo več tako nujno potreben, saj so čedalje bolj vajeni ohranjati stike virtualno; zanima me do katere mere nam to res lahko nadomesti dotik oz. do katere mere res rabimo drugega v prostoru.
Avtorica: Helena Šukljan
Naslovna fotografija: Miha Godec
