Intermedijskost se je v Sloveniji začela že v drugi polovici prejšnjega stoletja. Bi morda lahko poiskala vzporednice med prvimi generacijami in generacijami, ki se s tem področjem ukvarjate danes.
Najprej bi omenila to, česar se ljudje navadno ne zavedajo, in sicer, da je virtualna resničnost obstajala že v 60. letih 20. stoletja, torej ne gre za novo tehnologijo, čeprav jo vsi jemljejo kot izum zadnjih pet let. Najbolj fascinantno je, da se v tem času sploh ni veliko razvila. Razvoj lahko vidimo v VR očalih, saj so se ta zmanjšala, imajo veliko več pixlov ipd.; ni se pa zgodilo toliko sprememb, kot bi morda pričakovali. Predvsem opažam, da gre že ves čas za pomanjkanje dobrih idej, zgodb in vsebin.
Če primerjam starejše in zdajšnje generacije, lahko predvidevam, da je zdaj malo več razumevanja širše populacije, ker so sodobne umetniške prakse bolj prisotne v galerijah, hitro se širijo tudi preko interneta in nasploh je dostopnost informacij večja.
Zelo sem ponosna tudi na to, da je v zadnjem času veliko žensk povezanih z intermedijsko umetnostjo. Tudi tukaj na Inštitutu umetne inteligence v Nemčiji je veliko znanstvenic, ne samo moških. Ko sem še delala na televiziji kot snemalka, sem od starejših snemalcev pogosto slišala komentarje kot so: »oh, kaj pa punca za tako veliko kamero dela« in si mislila, zakaj pa kot ženska ne bi mogla delati s tehnologijo. Zato me zelo veseli, ko vidim, da tehnologija ni neka izključno moška domena. Seveda so tudi v 70. letih ustvarjale zelo zanimive intermedijske umetnice, ampak je tega zdaj bistveno več.
Ukvarjaš se tudi s pedagoškim delom. Kje poučuješ in na kakšne načine se lotevaš predajanja znanj?
Sicer nisem nikjer redno zaposlena (kot pedagoginja), ampak delujem kot mentorica. Na Akademiji umetnosti v Novi Gorici vodim predmet Eksperimentalna forma, ki ga obiskujejo študentje prve in druge stopnje z modulov film, animacija, novi mediji in sodobne umetniške prakse ter fotografija. Z njimi se pri predmetu eksperimentalna forma osredotočam predvsem na to, da med sabo sodelujejo, da so kreativni znotraj različnih sektorjev. Navdih za delo črpamo iz avantgardnih filmov in potem študentje sami delajo različne eksperimente, pri čemer jih skušam spodbuditi, da so drzni in gredo izven cone udobja, saj je študij obdobje, ko si lahko privoščiš biti malo bolj igriv in je v prvi vrsti pomemben proces.
Sodelujem tudi z različnimi organizacijami in društvi: z, na primer, ŠKUC-em in Kinodvorom, kjer vodim delavnice za vse generacije. Poleg tega pa predavam na različnih konferencah; trenutno se dogovarjam z Oxfordom, da bi bila tam gostujoča predavateljica v njihovem XR habu (oddelek za sodobne tehnologije), prav tako sem v dogovarjanju z univerzo v Saarlandu.
Pomembno se mi zdi predvsem predati zavedanje, da nas lahko vedno kakšna stvar preseneti in ni vse, kar mislimo, 100% res. Lahko se trenutno pogovarjamo z nekom, ki je mogoče umetna inteligenca, pa tega sploh ne vemo. Vse je mogoče. Treba je dopuščati širok spekter možnih resnic.
Naredila si že ogromno umetniških projektov. Ti je kakšen izmed njih še posebej blizu? Si na kaj še posebej ponosna?
Vsa moja dela so mi res ljuba. Ne bi rada nobenega izpostavila, ker se vsa organsko razvijajo drugo v drugega. Sem pa zelo ponosna na eno drugo stvar, ki je malenkost povezana z mojim delom – ne delam več za vikende. Pred tem sem delala ure in ure in dobesedno pregorevala. Zdaj se skušam za vikende popolnoma odklopiti in na to sem najbolj ponosna. Sama veliko delam za računalnikom, kar pomeni celodnevno sedenje, in veliko časa nisem dajala pozornosti na to, da je potrebna ne samo dobra psihična, ampak tudi fizična kondicija. To se mi zdi velika problematika pri vseh kulturnikih, zato mislim, da bi se morali o tem več pogovarjati – o sami psihični in fizični kondiciji. Več bi lahko delali že na tem, da se morda organizirajo pogovori o razlikovanju dela od užitka in potem znotraj določenih sektorjev ugotoviti, katere so tudi fizične dolgoročne posledice (npr. snemalci imajo velike težave s hrbti) in delati fizioterapevtske vaje ter skrbeti za dobro fizično počutje. Tudi sama bi rada na tem področju dolgoročno kaj doprinesla.
Na tvoji spletni strani je zapisano: »I create works that come from my heart and I try to speak to people through them. I always want to help those who are innocent, powerless or manipulated and let them know they’re not alone. Art is a strong media that can change the world so I use it with care and respect.« Kako lahko umetnost spreminja svet?
Z različnimi umetniškimi projekti smo že vplivali na znanost in na različne izume, ki so definitivno doprinesli k temu, da je znanost razvila določene zadeve, ki nam pomagajo na različnih področjih. Električne avtomobile smo dobili iz nekih umetniških projektov, tudi na področju medicine vidim ogromno raznih projektov; že sama sem začela razvijati projekt (ki je trenutno v fazi mirovanja), in sicer, kako s pomočjo metode sodobnega plesa pomagati bolnikom pri rehabilitaciji, ko ohromijo pri možganski kapi – to je že tak umetniški projekt, ki lahko spreminja svet, spreminja življenje ljudi. Skozi zgodovino obstaja tudi ogromno drugih umetniških izdelkov – mogoče celo samo kot slika na platnu – ki so dali zgolj idejo, ki je potem vplivala na ljudi, na njihovo razmišljanje in se je potem širilo z učinkom snežne kepe, kar je zagotovo spremenilo svet, vsaj svet okrog sebe in kasneje mogoče tudi širše.
S pomočjo idej, ki jih vpletam v svoje umetniške izdelke, malenkost vplivam na mogoče kakšnega gledalca, ki vidi to umetniško delo in tudi sam postane bolj aktiven. Če izpostavim projekt Wet Dreams (2017) – v tem projektu sem vključila tematiko tega, kako smo lahko na internetu opazovani. Pri tem konkretnem projektu se je zgodilo to, da je veliko otrok in njihovih staršev to instalacijo video, kar jim je prineslo zavedanje problematike, kako so otroci na spletu ranljivi in kako hitro izdajo svoje podatke. Skozi ta projekt sem konkretno vplivala na določene skupine ljudi, saj smo imeli ob instalaciji tudi pogovore o tej tematiki in širili zavedanje, kateri so koraki, ki jih moramo upoštevati, ko damo otroku tehnologijo. S tega področja vidim, kako se tudi vpliva na družbo in spreminja določene zadeve, da gre svet na bolje.
Avtorica: Helena Šukljan
Naslovna fotografija: osebni arhiv
