17. FDF: V suženjstvo zakleti

v Festivali/Recenzije/Vsi prispevki

Zavedajo se, da je nasilje tisto, kar potrebujejo, da se osvobodijo izpod kolonialističnega jarma, ali rečeno s Fanonovimi besedami: »Nacionalna osvoboditev, nacionalni preporod, vrnitev nacije ljudstvu, Commonwealth ali kakršni koli že so stari nazivi ali nove formule, dekolonizacija je vedno nasilen pojav.«

Po korakih postkolonializma

Avtorica: Veronika Snoj

Frantz Fanon (1925–1961), potomec afriških sužnjev in priznani filozof, je s svojim delom V suženjstvo zakleti (Les Damnés de la Terre, 1961) močno vplival tako na postkolonialistične študije kot tudi na švedskega režiserja Görana Olssona. Olsson se v svojih dokumentarnih filmih sicer večinoma opira na posnetke, zakopane v švedskih arhivih. V tem pogledu tudi pri svojem najnovejšem filmskem delu, naslovljenem po Fanonovem vplivnem tekstu, ni naredil izjeme. V uvodu dokumentarnega filma V suženjstvo zakleti (Concerning Violence, 2014) pred kamero postavi profesorico in eno od ustanoviteljic katedre za primerjalno književnost in sociologijo na univerzi Columbia Gayatri Chakravorty Spivak, znano po svojem eseju o postkolonializmu Can the Subaltern speak?, ter ji prepusti, da z manifestnimi besedami o pomenu in delu Frantza Fanona gledalce popelje v afriško realnost druge polovice 20. stoletja.

Vlažno tropsko podnebje, domačini v vojaških oblačilih ter streljanje na portugalsko postojanko ustvarijo model, ki se v več različicah ponavlja skozi celoten film. Enkrat v boju proti Francozom, drugič se boju pridružijo ženske, tretjič si domačini sredi tropskega gozda sami postavijo radiotelegrafske postojanke in bolnišnice. Kljub temu da so plemena popolnoma različna in razkropljena na vseh štirih straneh Afrike, je vsem skupen boj proti kolonializmu. Zavedajo se, da je nasilje tisto, kar potrebujejo, da se osvobodijo izpod kolonialističnega jarma, ali rečeno s Fanonovimi besedami: »Nacionalna osvoboditev, nacionalni preporod, vrnitev nacije ljudstvu, Commonwealth ali kakršni koli že so stari nazivi ali nove formule, dekolonizacija je vedno nasilen pojav.«

ttff14_panorama_feature_concerning_violence-1024x616
image-1180

Od pogleda na domačine nas Fanonove besede vodijo tudi do priseljencev in njihovih na novo ustanovljenih mest. Mesto kolona je »trdno, razsvetljeno, asfaltirano, sitno, leno, obuto v čevlje«, mesto domačina pa »zloglasen kraj«, »sestradano mesto, mesto na kolenih«, v katerem se lahko rodiš »kjer koli in kadar koli«. Pogled mesta domačina na mesto kolona je »pohoten in  zavisten«. Tega pogleda se kolon zaveda in se ga boji. Čustveno nabito in plastično pripoved naratorke (v angleški različici Lauryn Hill) podkrepijo filmske podobe mogočnih, belih turističnih mest ter majavih, umazanih, lesenih in pločevinastih barak.

Fanon se v svojem eseju dotakne tudi pokristjanjevanja. Pravi: »Kolonu ni dovolj, če kolonizirančev prostor omeji fizično, se pravi s policijo ali žandarmerijo. Iz koloniziranca napravi nekakšno kvintescenco zla, kakor da bi hotel označiti totalitarnost kolonialnega izkoriščanja.« Kolonizator vsili domačinu lastno etiko, saj je po njegovem domačin sploh nima. Domačina bi lahko po Fanonu označili kar za »absolutno zlo«. Kolonizator v boju proti temu zlu uporabi krščanstvo, ki ga Fanon primerja kar s pesticidi. »Cerkev v kolonijah je cerkev belih, cerkev tujcev. Koloniziranega človeka ne kliče na pot boga, pač pa na pot belega človeka, na pot gospodarja, pot izkoriščevalca.« Avtor filma se tu poigra z arhivskim novinarskim posnetkom, ki preko švedskega misijonarskega para že skoraj karikirano prikaže širjenje evangelija, pri katerem je gradnja cerkev primarna naloga, bolnišnice in šole pa so šele sekundarnega pomena.

concerning-violence-2
image-1181

Film vseskozi sledi Fanonovemu eseju. V spodbudi osamosvajanja poudarja, da mora afriška celina najti novo pot, ki ne sledi evropski, saj je slednja »zgrajena z znojem in trupli črncev, Arabcev, Indijcev in ljudstev rumene polti /… /. Evropa je dobesedno stvaritev tretjega sveta. Bogastvo, ki jo duši, je bogastvo, ki je bilo ukradeno nerazvitim ljudstvom.« Težavo vidi v tem, da evropska miselnost zlahka privabi domačine. Za primer uporabi idejo individualizma, ki izpodriva idejo skupnosti in ne-Evropejcem daje novo miselnost, ki ne spodbuja predstave, da bi se lahko združili in složno (na)stopili proti imperialistu. O nasprotnem pričajo arhivski posnetki plemenskih gveril v Mozambiku, ki se v načrtovanem in premišljenem boju brez spolne delitve podajo v boj za svobodo. Nasilje je potrebno, pravi Fanon, a hkrati doda: »Tretji svet ne namerava organizirati velikanskega križarskega pohoda lakote proti Evropi. Vse, kar pričakuje od tistih, ki so ga stoletja tiščali v suženjstvo, je, da pomagajo rehabilitirati človeka, da prispevajo k zmagi človeka povsod in za vselej.«

concerning-violence-sundance
image-1182

Fanonove besede so v eseju O nasilju, vključenem v zbirko V suženjstvo zakleti, že same po sebi tako izrazite in močne, da ne potrebujejo dodatne vizualne predstavitve, a ko slišimo pripovedovalko te besede v filmu izgovarjati na glas in razločno, prav vsaka od njih pridobi na pomenu. Besede strašljivo oživijo.

colonial
image-1183