Avtorica: Ivana Novak
Kinematografska kultura je med zaprtjem družbe v Sloveniji resda doživela mrk, a filmska kultura ni izumrla. Med mrkom kina so filmski okus usmerjali drugi mediji. Če je v nekaterih institucijah dogajanje na področju filma zamrlo, je drugod izbruhnila še kako živa ustvarjalnost, ki je za svoj izraz našla nove, domiselne formate (kar priča o tem, da ustvarjalnost kot po načelu gona vselej pride do svojega objekta ne glede na omejitve in zunanje okvire). Zatorej ne gre v celoti objokovati tega obdobja »kulturnega mrka« – ki prav to ni bil.
Televizija je eden od medijev, ki se jim je prav v tem obdobju ponovno ponudila priložnost, da ukrepa v javnem interesu in utrdi svojo vlogo v razvoju filmske kulture. Slednjo sicer precej pogosteje kot s televizijo in spletnimi platformami povezujemo s kinematografom. Zakaj še vedno vlada prepričanje, da je pristna izkušnja filma omejena na institucijo kinematografa? Od prepričanja, da je film prvobitno povezan s kinematografom se občinstvo in filmska stroka očitno ne želita kar tako posloviti. Iz tega slepega vztrajanja je mogoče potegniti pomemben uvid. Najprej je moč v istovetenju filma in kina razbrati romantične tone, ki temeljijo na ideji kinodvorane kot prastarega kulturnega templja, ki omogoča neokrnjeno izkušnjo filma v temi, tišini, miru in izolaciji. A bolj kot ta malce trapasta definicija filmske izkušnje, ki naj bi bila bolj sofisticirana in avtentična v kinu kot v okviru drugih medijev, je veliko pomembnejša družbena dimenzija kinematografa kot osnovnega prizorišča filmske kulture. Ameriški filozof filma Stanley Cavell je menil, da je prav javna dimenzija nepogrešljiva v katerikoli filmski kulturi; rekel pa je, da te ne tvorijo le družabni vidiki filma, kot so obiskovanje projekcij, dogodki in debate, marveč je za njeno središče izbral filmsko teorijo, kritiko oziroma strastno debato.
Zaradi žive prisotnosti kritike-teorije v kinoteki (filmskem muzeju) je bila prav ta institucija po Cavellovi klasični zamisli najbolj zavezana k razvoju filmske kulture. A v času, ko je obisk kina drastično upadel in se je začelo govoriti o smrti kina, nedvomno ni dovolj, če pomembno področje prepustimo zgolj temu mediju. Okus občinstva je mogoče usmerjati le v sinergiji raznolikih dejavnosti v različnih institucijah z različnimi občinstvi – od produkcije do akademije, od filmske vzgoje v šolah do kritike v medijih – a nemara je treba dati v višjo prestavo predvsem v okviru medijev, ki sta ljudem najlažje dostopna: televizije in spleta.
Še zlasti v času »smrti kina« je smotrno, da k zaveznikom filmske kulture priključimo javni medijski konglomerat (TV-radio-splet) v okviru RTV Slovenija. Te medijske organizacije, pri kateri sem zaposlena kot urednica filmskega programa, ne bi omenjala tako konkretno (v strahu, da ne izpadem kot govoreča reklama), če ne bi bila čisti unikum pri nas in na svetu. Svojim številnim infrastrukturnim težavam navkljub poleg produkcije lastnih avdiovizualnih del zaobjema vsestransko dnevno skrb za filmsko kulturo v javnem interesu. Poleg skrbno urejenega programa filmov, serij in dokumentarnih oddaj na treh platformah (dveh TV kanalih in spletu) se filmski kulturi in vzgoji posveča tudi z dobro razvito filmsko kritiko. Glede na podhranjenost filmske kritike v slovenskih medijih je treba prepoznati pomen oddaj Gremo v kino ter Umetni raj, ki dvigujeta standard domače filmske kritike, predvsem pa prepoznati pomen spletnega portala MMC, ki najširši javnosti tako rekoč brez prestanka dostavlja novice, ažurne recenzije in poglobljene članke o fenomenih v filmskem svetu. S tem lastnoročno skrbi za vsem dostopno filmsko kritiko v deželi, kjer jo je drugače moč najti v peščici časopisov (pa še to zgolj sporadično), skoraj izključno pa v veliko bolj hermetičnih okvirih specializiranih slovenskih publikacij. Pri tem nimamo v mislih le nišnih naklad, marveč tudi zahtevni filmsko-kritiški diskurz, ki je v njih pretežno navzoč in ki večini ljudi ni zlahka dostopen ali pa jim je lahko domala tuj. Še drugače, RTV Slovenija naj bi bil vsem slovenskim državljanom ne glede na stopnjo izobrazbe, starost, spol, razred ter politično prepričanje dostopen medij filmske kulture in zdi se, da to funkcijo zelo dobro izpolnjuje kljub vrsti pomanjkljivosti, ki jih je javnemu zavodu mogoče očitati sicer.
Vsestranski filmski in kulturni program javnega medija je slovenski standard, ki v sodobnih državah izumira, je torej edinstvena civilizacijska pridobitev, o kateri lahko večina sveta zgolj fantazira. V primerjavi z drugimi institucijami, ki skrbijo za razvoj filmske kulture, ima širok oziroma najširši doseg. Njegovo vlogo v sodobnosti še povečuje usoda množičnega zapiranja manjših kinematografov širom Slovenije, kjer javna televizija sedaj ponuja dragoceni dostop do filmov, ki sicer nedvomno sploh ne bi prišli do številnih gledalcev po vseh kotičkih države. V kontekstu celotne televizijske ponudbe je edinstven tudi v tem pogledu, da filmska selekcija ne temelji na pričakovanju spektakularne gledanosti in kalkulaciji dobička, marveč na premišljenem razbiranju filmov v javnem interesu raznovrstnega slovenskega občinstva. Razlog za to je iskati tudi v svojskih zakonskih obveznosti institucije, denimo v kvotah prikazanih del evropskih producentov in ne-angleško govorečih filmov. Zaradi naštetega ima status enega od redkih rednih prikazovalcev evropskih in svetovnih (torej, pretežno ne-hollywoodskih) kinematografij v slovenskem prostoru. Ker sem tam zaposlena, lahko povem, da se selekcija kljub povprečni konservativni naravnanosti javnega medija ne drži le rigidnih okvirov, temveč redno daje programski prostor tudi pasovom za kinematografije, ki segajo onstran konvencij (takšen je filmski termin Sedmi pečat ob sobotah zvečer, kjer je na sporedu pogosto program mednarodnih filmskih festivalov).
Krčenje javnih prostorov v letih 2020 in 2021 v imenu zatiranja koronavirusnega obolenja je postreglo z nenavadnim uvidom, da imata televizija in splet zaradi tehnoloških pogojev »brezstičnega« posredovanja svojih »vsebin« večjo šanso, da preživita apokaliptične razmere, kot jo imajo kinematografi, muzeji, galerije in gledališča. Čeprav je bil absolutni zmagovalec zaprtja splet, natančneje spletne platforme za pretakanje filmskih vsebin (netflix, HBO in drugi), pa je celo klasična televizija poskrbela za svoj nepričakovani comeback.
Ta comeback je treba postaviti v kontekst egalitarnega temelja televizijskega medija. Že André Bazin, avtor ene izmed najvplivnejših teorij filma, je v skladu s svojim zagovorom realizma kot prednost televizije poudaril, da ima televizija »prezenco teatra in povsodnost kina«[1]. V živem oddajanju je prepoznal ontološko razsežnost televizije. Navzočnost nastopajočih na malem zaslonu (tako televizijskega osebja kot navadnih ljudi, ki so prav taki kot gledalci) je vzbujala občutek avtentičnosti in intimne povezanosti med gledalcem in človekom, ki se nahaja pred kamero na drugem koncu sveta. Mar ni epidemija dokončno in v docela nepričakovanem trenutku v 21. stoletju, ko se je zaradi streaminga kinu v smrti kmalu pridružila tudi klasična televizija, potrdila Bazinovo vizionarsko in v osnovi utopistično videnje televizije? Ko so se gledalci v času prisilne izolacije pred občutki osamljenosti, krhanja družbene vezi in izginevanja družbe zatekali k vselej navzočemu televizijskemu programu, je imelo njihovo gledanje drugačen status od siceršnjega. Ni šlo zgolj za iskanje informacij o vladnih ukrepih ali pričakovanje objektivne analize stanja v državi in svetu. Televizijski medij je nadomestil »živo« kulturo. Vtisa televizijskega oddajanja »v živo« niso vzbujale le oddaje, ki de facto oddajajo v živo, temveč tudi razvedrilni, izobraževalni, kulturni, filmski programi. Bazinovo tezo so potrdili vsi tisti ljudje, ki so se k televiziji ali radiu pričeli zatekati na dnevni ravni in ki ju niso prižigali le z namenom, da bi ostali na tekočem s hitro spreminjajočimi se vladnimi ukrepi, marveč tudi zato, da bi začutili svojo navzočnost v svetu – in, kot je rekel Bazin, da bi začutili tudi navzočnost sveta, družbe, glede katerih so imeli mračni občutek, da sta izginevala. Televizije in radijski programi so premostile odsotnost medčloveškega stika in izkušnje skupnosti tako, da so iznašle nov modus skupnosti na-daleč.
Prepričana sem, da lahko televizija na teh temeljih prispeva k utopistiki bodoče filmske kulture. Kulturni program na televiziji in radiu (ki je med »kulturnim mrkom« postal veselo koncertno prizorišče) je v določeni meri premostil izpad množice kulturnih vsebin v času zaprtja. Občutek pripadanja skupnosti gledalcev je ob gledanju filma na televiziji specifičen – drugačen kot v kinu, pa vendar stvarnejši, kot je ob čisto individualnem brskanju po pretočni platformi. Film gre tako rekoč »v živo«. Tudi ob filmu na TV se lahko razvije živahna debata med gledalci, bodisi v živo ali na družabnih omrežjih. Občutek, da gre pri filmskem programu na TV za dogodek, ki zadeva skupnost, ne le posameznika, je konec koncev potrdilo tudi sodelovanje javne TV s številnimi šolskimi ustanovami, ki so v odsotnosti kina filmsko vzgojo uresničevale prek spletne platforme RTV Slovenija. Zdi se, da so tako posamezni gledalci kot javne institucije in mediji med zaprtjem družbe po sili razmer ponovno odkrili to »živo« in svojsko kolektivno razsežnost televizije v javnem interesu. To pa, če se za trenutek skličem na svojo službo, ne bi bilo mogoče brez posredniške vloge filmskega urednika oziroma selektorja, ki je vezni člen med interesi slovenske javnosti in nepregledne, nefiltrirane in brezoblične gmote aktualne filmske produkcije, ki je – če s stališča nekoga, ki njene razsežnosti pozna, povem iskreno – pretežno obupna.
Da! Televizija, radio in splet morajo na široko odpreti vrata filmski kritiki, teoriji, filozofiji, humanistiki.
Idealistično bi bilo pričakovati, da bo to magično pripomoglo k rešitvi pereče problematike vseh javnih medijev v Evropi: strmoglavljenja gledanosti in množične migracije občinstev k pretočnim platformam in drugim (domnevno atraktivnejšim) ponudnikom »vsebin«. A prav bolj izdelan in izčiščen profil televizije se zdi korak v pravo smer. Glede na to, da prav vsi mediji služijo interesom dobička in ne javnosti, je treba utrditi javno televizijo kot kulturni medij in jo razvijati v smeri izjemnega in edinstvenega kulturnega programa. Že zaradi cvetenja pretočnih platform brez urednikov, kaj šele v primeru novih apokaliptičnih razmer, bo javnost poleg nepregledne množice sila atraktivnih vsebin, ki nas bodo zabavale, krvavo potrebovala tudi vsebine, ki bodo vztrajale v humanističnem duhu. Te bodo v prihodnosti vse redkejše, zato pa toliko bolj dragocene, iskane in izpolnjujoče.
[1] Dudley Andrew (ur.), 2014, André Bazin’s New Media, University of California Press, str. 80.
Fotografiji: osebni arhiv
