Kratka zgodovina slovenskega filma
Povzetek predavanja iz 1. MAF seminarja na 17. Festivalu slovenskega filma.
Avtor: Matic Majcen
Zgodovino kinematografije neke države je nemogoče v celoti povzeti v enem predavanju, kajti gre za kompleksen in izjemno širok nabor informacij o filmskih delavcih, institucijah in okoliščinah, ki so skozi desetletja gradile to zgodovino. Vseeno pa lahko slovensko kinematografijo razdelimo v glavna poglavja. Bistven je namreč poudarek na tem, da sleherna zgodovina ni enotna pripovedna linija, v katerem si dogodki sledijo eden za drugim, temveč nabor raznolikih silnic, ki so film v svojem obdobju peljali vsaka v svojo stran, s svojim lastnim pojmovanjem tega, kaj bi slovenski film moral biti. Šele potem, ko je nekdo želel prekiniti s tistim, kar je do takrat tvoril slovenski film, se je zaradi svoje inovativnosti vpisal v zgodovino naše kinematografije. Različni filmarji in tradicije so v slovenskem filmu na ta način želele bodisi: držati stik z razvitimi državami (prvi pionirji), snemati filme zase in so potem postali pomembni (Grossmann), graditi slovensko narodno in politično identiteto (gorniški in partizanski film), približati film umetnosti (modernizem), s filmom utrjevati uveljavljene tradicije (literarni film) itd.
Priporočena literatura za vsa poglavja:
Zdenko Vrdlovec (2013): Zgodovina filma na Slovenskem 1896-2011. Ljubljana, Umco.
Peter Stanković (2013): Zgodovina slovenskega celovečernega filma. Ljubljana: FDV.
1. Začetki filma pri nas: potujoči kinematografi
Izum filmskega traku, filmske kamere in filmskega projektorja je okrog leta 1895 vzpodbudil razvoj filma po vsem svetu. Po prvi javni filmski projekciji bratov Lumière 28. decembra 1895 v Parizu je film kmalu prišel tudi na Slovensko, in sicer preko turnej, ki so jih predstavniki različnih podjetij izvajali po Evropi, ko so s filmskim projektorjem potovali in prirejali javne projekcije. Prvo takšno je v Sloveniji izvajal Charles Crassé, ki je z Južno železnico iz Avstrije najprej prišel v Maribor. Tam je v Götzovi pivnici izvajal projekcije med 24. oktobrom in 1. novembrom 1896. Potem je šel v Celje, kjer so projekcije bile do 8. novembra v hotelu Pri belem volu. Potem je obiskal še Ljubljano, kjer so prve projekcije imeli Pri Maliču med 16. in 22. novembrom, zaradi velikega uspeha pa so jih podaljšali do 26. novembra.
2. Prvi slovenski filmi – Karol Grossmann
Med eno takšnih turnej je bil posnet tudi prvi film pri nas. Posnel ga je Johann Bläser leta 1898, film je nosil naslov Razgled Ljubljane, trajal je 2 minuti, vendar se ni ohranil in velja za izgubljenega.
Za prvega slovenskega filmarja tako velja Karol Grossmann, ljutomerski odvetnik in amaterski fotograf, ki se je v prostem času ukvarjal s filmom, fotografijo in gledališčem. Grossmann je posnel 3 filme, ki veljajo za prve slovenske filme: Sejem v Ljutomeru (1905), Odhod z maše v Ljutomeru (1905) in Na domačem vrtu (1905). O teh filmih dolga desetletja ni vedel nihče, vse do leta 1948, ko je Grossmannov sin Vladimir o tem seznanil filmskega poznavalca Franceta Brenka. Ti filmi so prvo javno projekcijo tako doživeli šele leta 1968.
Priporočena literatura:
Šimenc, Furlan, Mikuž, Nedič (1985): Karol Grossmann. Ljubljana: Slovenska kinoteka.
Janko Traven (1992): Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih (do 1918). Ljubljana: Slovenska kinoteka.
3. Gorniški film
V 20-ih letih so imela vsa slovenska mesta svoja kina. Tudi veliko filmov je nastajalo, med bolj znanimi snemalci sta bila Metod Badjura in Veličan Bešter. Snemali so večinoma slavnostne, protokolarne in politične dogodke. Velik vpliv v tem času je imel nemški gorniški oziroma domovinski film. Ker je šlo za podobne elemente tudi v slovenski kulturi, je skupina alpinistov začela snemati svoj film. Šlo je za film V kraljestvu zlatoroga, premiero je doživel leta 1931 v hotelu Union v Ljubljani. Producent filma je bil turistično društvo Skala. Gre za preprosto pripoved o vzponu v Julijske Alpe brez globljega zapleta. Film je bil izjemno uspešen, vendar društvo dobička ni vložilo v naslednji film, temveč v izgradnjo planinskega doma na Voglu. Se je pa medtem snemalec Metod Badjura odločil posneti svoj film na isto temo, zato so večkrat krožile anekdote, da so »skalaši« pravzaprav idejo že od začetka ukradli njemu. Bolj verjetno je, da ga je vzpodbudil uspeh filma V kraljestvu zlatorog, saj imata oba filma skupnih nekaj filmskih delavcev, ki so oba filma ustvarjali. Premiera drugega filma, z naslovom Triglavske strmine, je bila leta 1932 v Kinu Dvor v Ljubljani. To sta bila prva slovenska celovečerna filma. Oba sta bila nema.
Priporočena literatura:
Prva dva slovenska dolga filma (1980). Ljubljana: Partizanska knjiga.
4. Partizanski film
Prve zvočne filme pri nas je posnelo hrvaško podjetje Svetloton, ki je med letoma 1931 in 1937 pri nas snemalo reportaže o slovenskih krajih in dogodkih. Kino je bil v tem času med prebivalstvom zelo popularen, a so med vojno filmske aktivnosti večinoma zamrle. A ne popolnoma: nekateri snemalci, med katerimi je bil Rudi Omota, so snemali pomembne dogodke tudi med vojno. 11. marca 1943 je Omota posnel dejanje komunističnih upornikov, ki so na stolp Frančiškanske cerkve v Ljubljani obesili komunistično zastavo. Zastavo so Italijani naslednji dan sneli, film pa so uničili. Podjetje Emona Film, pri katerem je deloval tudi Omota, so posneli še en dogodek, prisego domobrancev aprila leta 1944 na velikem protikomunističnem zborovanju. Ta film je zaradi današnjih političnih pogrevanj preteklosti še vedno pomembno in aktualno gradivo. Takrat je bilo posnetih tudi več reportaž, ki jih je Jože Gale združil v 22-minutni film Partizanski dokumenti, izšel leta 1950. Takoj po vojni so štirje snemalci, med katerimi sta bila tudi Badjura in Omota, posneli 10-minutni film Ljubljana pozdravlja osvoboditelje (1945).
Nove komunistične oblasti so želele slediti Leninovi misli, da je film »najmočnejše, najbolj množično agitacijsko in propagandno sredstvo, poslej z revolucionarno spremenjenimi vsebinami in cilji«, zato so želeli v vseh državah skupne Jugoslavije zagnati lastno filmsko produkcijo. V Sloveniji je tako nastal Triglav film, na Hrvaškem Jadran film, v Srbiji Avala film. Zagnali so produkcijo filmskih obzornikov, ki so predstavljali aktualne teme. Stekel pa je tudi razpis za prvi slovenski igrani celovečerni film. Ker je bila scenaristika nova veda, so k sodelovanju privabili vrsto uveljavljenih pisateljev. Izbrali so osnutek Cirila Kosmača, ki so ga močno predelali. Režijo je prevzel Jože Žnidaršič List, v ZDA poznan kot delavec studia Fox Joe Z. List, vendar jo je nato prevzel France Štiglic. Film so pokazali komisiji, v kateri je med drugim sedel Edvard Kardelj, ki je film odobrila. Naslov filma je bil Na svoji zemlji (1948), to je bil prvi slovenski igrani celovečerni film in tudi prvi slovenski zvočni film. Časopis Slovenski poročevalec je premiero filma označil kot »dogodek, ki pomeni za nas prav toliko kot Trubarjev nastop za našo književnosti ali Linhartov za slovensko gledališče«. Film je imel ogromen uspeh. Leta 1949 se uvrstil v tekmovalni program filmskega festivala v Cannesu, pri nas pa ga je do konca leta 1949 videlo 446 tisoč gledalcev, kar iz njega še vedno dela najbolj gledan slovenski film vseh časov. Za primerjavo: najbolj gledan slovenski poosamosvojitveni film Gremo mi po svoje je zbral pribl. 205 tisoč gledalcev.
Film Na svoji zemlji je vzpostavil koordinate žanra, ki je bil v času socializma najbolj zastopan filmski žanr pri nas: partizanski film. Med leti 1948 in 1987 je nastalo 26 partizanskih filmov. Film je zaradi takratnih političnih dogodkov imel moč izjemne identifikacije z ljudmi, v pripovednem smislu se je to odvilo preko nasprotja med likoma idealiziranega, »dobrega« partizana ter hudobnega Nemca. A žanr je v tem obdobju prehodil tudi veliko pot v spreminjanju tega nasprotja, začenši z letom 1968, ko je tudi pri nas velik vpliv začelo imeti gibanje, ki ga poznamo pod imenom srbski črni val (z režiserji, kot so Živojin Pavlović, Želimir Žilnik, Dušan Makavejev, Lordan Zafranović itd.). To gibanje je uvedlo ostro in kritično obravnavo takratnih družbenih dogodkov in se je požvižgalo na enotno predstavljanje komunistične simbolike, zato se je večkrat soočilo s cenzuro. Predstavnik tega gibanja Živojin Pavlović je kasneje ustvarjal tudi v Sloveniji. Primer partizanskega filma Nasvidenje v naslednji vojni, ki ga je Pavlović posnel v slovenskem jeziku z Metodom Pevcem v glavni vlogi, še danes predstavlja enega najboljših slovenskih filmov vseh časov in nazorno prikazuje, kako so se rušile »komunistične sanje«, saj so v njem partizani predstavljeni kot kruti, oportunistični, leni in neodločni.
Priporočena literatura:
Peter Stankovič (2005): Rdeči trakovi: Reprezentacija v slovenskem partizanskem filmu. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

5. František Čap in slovenski komercialni film
Po filmu Na svoji zemlji je slovenski film doživel padec, nastopil je čas iskanja. Tretji slovenski povojni film Kekec je v marsičem pokazal pot naprej, ko je uveljavil žanr mladinskega filma ter bolj komercialno usmerjenega ustvarjanja. Da bi vnesli svež veter na domačo sceno, so v Slovenijo povabili uveljavljenega češkega režiserja Františka Čapa. Ta ni bil samo režiser, temveč obrtnik v polnem pomenu besede, saj je bil vešč vsega: scenaristike, montažerstva, režija in produkcije. V Jugoslavijo je prišel zaradi boljših pogojev dela: »Zakaj sem se zadrževal več v Jugoslaviji? Zaradi tega, ker sem se tu počutil doma, ker sem prišel do spoznanja, da se v tej deželi res ustvarja socialistični humanizem, in do prepričanja, da tu lahko svobodno ustvarjam, po svoji vesti in svojem mišljenju.« Njegovi filmi so sledili žanrskim zakonitostim, prisegal je na delitev dela, kot so to počeli v večjih filmskih studiih. Z njim se je slovenski film najbolj približal načinom dela v komercialnih filmskih studiih na Zahodu. V Sloveniji je med leti 1953 in 1965 posnel 12 filmov, od njega se je učila celotna generacija slovenskih filmarjev. Kljub temu, da je ustvarjal komercialne filme, se je zavedal, da mora ob tem obstajati tudi bolj umetniški film. Njegovi največji uspešnici sta bili mladinski romantični komediji Vesna (1953) in Ne čakaj na maj (1957). Čeprav je Čap dolgo živel v Jugoslaviji, se ni nikoli naučil slovensko in je bil izoliran od družbenega življenja. Komuniciral je samo s člani svoje ekipe. Filmski delavci so ga pogosto odklanjali, ker so zaradi njega domači filmarji izgubljali službe, tudi kritika ga je pogosto imela v zobeh. Iz prvotnega bivališča v hotelu Slon v Ljubljani se je nato preselil v Portorož, kjer je v kasnejšem življenju imel kokošjo farmo. Zelo mu je bil všeč Piran, kjer je posnel svoj zadnji film, preden je leta 1972 umrl in je tam tudi pokopan.
Priporočena literatura:
Vrdlovec, Dolmark (1981): František Čap. Ljubljana: Slovenski gledališki in filmski muzej.
6. Boštjan Hladnik in filmski modernizem
V času Čapovega življenja so se pomembne stvari zgodile tudi na strani umetniškega filma. Na mednarodni sceni se je ob koncu 50-ih s filmarji, kot so Jean-Luc Godard, François Truffaut, Claude Chabrol itd. zgodil francoski novi val, v istem času pa se je razbohotel zahtevnejši filmski izraz, ki je z režiserji, kot so Federico Fellini, Michelangelo Antonioni, Alain Resnais itd. dobil ime filmski modernizem ali kar »novi film«. V Sloveniji je ta čas zaznamoval Boštjan Hladnik, ki se je kot mlad študent odpravil v Francijo študirat film. Leta 1957 je dobil 3-mesečno štipendijo za bivanje v Parizu, a je tam ostal 3 leta. Med obiskovanjem francoske kinoteke in filmskih snemanj je spoznal Clauda Chabrola, enega najvidnejših režiserjev obetajočega novega vala francoskih režiserjev, ki pa je bil takrat še dokaj neznan režiser. Hladnik je začel delati za njega in se je ob njem učil. Ko se je leta 1960 vrnil v Ljubljano, je želel svoja nova znanja prisesti v slovenski film. Pri Tarasu Kermaunerju se je spoznal z eksistencialistično knjigo Črni dnevi in beli dan Dominika Smoleta, nad katero se je navdušil in jo je želel uprizoriti na velikem platnu. Iz nje je priredil scenarij in nastal je film Ples v dežju (1961). To je temačen film, ki se gleda kot protest proti življenju v Jugoslaviji. Pripoved je tu v ozadju, v ospredju pa so situacije, ki odražajo filozofijo »eksistencialistične tesnobe«. Mojstrski so predvsem prehodi med prizori: nenehno prehajanje med realnim in imaginarnim svetom, kot ga vidimo v Plesu v dežju, je temeljna značilnost modernističnega filma nasploh. Zanimivo je, da so bile kritike v času izida zelo slabe, od tedaj pa je bil film večkrat označen za najboljši slovenski film vseh časov.
Priporočena literatura:
Vrdlovec, Nedič (2001): Boštjan Hladnik. Ljubljana: Slovenska kinoteka.
7. Literarna tradicija
Čeprav ima film marsikatero osnovo v literaturi (npr. strukturo scenarija), pa je imel slovenski film tradicionalno težave z osamosvajanjem iz primeža teh starejših umetnostnih zvrsti, kot sta gledališče in literatura. Literarni in gledališki kritiki so slovenski film v njegovih prvih letih označevali s slabšalnimi oznakami, kot so »ničvredna sejmarska zabava«, »razšopirjeni onečaščevalec slovenske kulture«, »javni zastrupljevalec« ter »ljudska zabava«. Zavest, da mora biti film blizu literaturi, če želi postati legitimna umetnost, tako predstavlja enega večnih bremen slovenskega filma. V 2. polovici minulega stoletja je vzniknil opazen žanr literarnega filma, posnetega po predlogi slovenskih književnih klasikov. Od tu izhaja mnogo stereotipov, zaradi katerih se je slovenskega filma kasneje oprijela slabšalna oznaka pri mlajših generacijah. Take filme zaznamujejo uporaba pravilnega, zbornega jezika, težkega življenja kmečkega prebivalstva in pomanjkanje optimizma nasploh. Vendar pa primer režiserja, kakršen je bil denimo Vojko Duletič (preberi njegovo avtobiografijo, v priporočeni literaturi), ki je posnel vrsto filmskih adaptacij klasičnih slovenskih knjižnih del, pokaže, da ni šlo vedno za enotno ideologijo, temveč da so posamezni režiserji želeli vnesti modernistično filmsko estetiko v klasično percepcijo literature. Poleg tega je bil Duletič homoseksualec, zaradi tega izobčenec in je imel tudi sicer ogromno prerekanj z državnim filmskim studiem Viba. Zgodovina se tudi na njegovem primeru pokaže kot veliko bolj kompleksna kot izgleda na prvi pogled.
Razlog, zakaj se ni slovenski film nikoli osamosvojil bremena literature, je tudi to, da naš film še ni proizvedel velikega mednarodnega avtorskega imena, kakršen je denimo v Srbiji Emir Kusturica. Podrejenost drugim zvrstem umetnosti se še vedno kaže na več nivojih, saj o filmu še vedno odločajo strokovnjaki iz gledališča in literature, ki film pojmujejo kot privesek omenjenima umetnostma.
Priporočena literatura:
Tone Frelih (2011): Vojko Duletič – obstranec: ustavljeni čas filma. Ljubljana: UMco.
8. Po osamosvojitvi
Po letu 1991 se je v slovenskem filmu veliko spremenilo, saj je filmski studio Viba, ki je do tedaj skrbel za produkcijo domala vseh filmov v državi, prenehal z obstajanjem in se preobrazil v tehnično bazo za slovenske ustvarjalce. Financiranje filmov se je preneslo na Filmski sklad, ki začne z delovanjem leta 1994. Namesto neposrednega financiranja filmov od tedaj Filmski sklad podeljuje denar neodvisnim produkcijskim podjetjem. Nekatera največja takšna podjetja, ki še danes soustvarjajo domačo filmsko sceno, so Vertigo/Emotion film, Arsmedia, Staragara in drugi. Ob prelomu stoletja je na slovenski trg vstopil tudi tudi kapital in vzpostavil kino multiplekse (Kolosej, Planet Tuš, kasneje tudi Cineplexx), ki jih prej ni bilo. Nastopila je povsem nova generacija filmskih ustvarjalcev, ki jo sestavljajo imena, kot so Vinci Vogue Anžlovar, Andrej Košak, Damjan Kozole, Igor Šterk, Janez Burger, Sašo Podgoršek, Miha Hočevar idr. Ta imena so prav tako na sceni še danes in se za pozornost borijo z mlajšo generacijo, ki se bolje sooča z digitalno tehnologijo in mednarodno prepoznavnostjo. To novo generacijo sestavljajo režiserji, kot so Rok Biček, Goran Vojnović, Nejc Gazvoda, Sonja Prosenc, Žiga Virc, Mitja Okorn, Blaž Završnik idr. Slovenski film se še naprej razvija in išče svojo identiteto, nova generacija ustvarjalcev pa je z nekaj zelo dobrimi filmi poskrbela, da si lahko domač film obeta lepo prihodnost.