Avtor: Igor Harb
Pandemije prinašajo tektonske premike tudi v filmskem svetu in vse kaže, da aktualna ne bo imela nič manjših posledic kot prejšnja. Ko je pred dobrim stoletjem kosila t.i. španska gripa, je to pustilo močan pečat na ZDA, eden manj znanih učinkov pa je bil vzpon zloglasnega studijskega sistema v Hollywoodu. Zaradi nevarnosti okužbe je upadel obisk kina in tako so številne majhne, neodvisne dvorane zaprle vrata, filmski studii, ki so imeli finančne rezerve, pa so jih množično pokupili ter ustvarili temelj studijskega sistema. V njem so imeli nadzor nad celotno »proizvodno verigo« filma, od scenaristov, režiserjev in filmskih zvezdnikov, razvijanja in kopiranja filma, pa vse do tega, kje in kako se bo posamezni film predvajal.
Sistem nadzora nad trgom, kot so ga imeli vzpostavljenega filmski studiii – kjer majhno število močnih igralcev obvladuje znaten del trga – se imenuje oligopol. Leta 1948 je ameriška vlada dosegla konec tega konkretnega oligopola ter razbitje studiev na »snemalni« in »prikazovalni« del, ki je naznanil konec t.i. zlate dobe Hollywooda in prinesel bolj razpršeno lastništvo kinodvoran ter vzpon neodvisnih filmskih studiev. Vzporedno s tem so avtorji začeli vse bolj kršiti tudi zloglasen Hayesov kodeks filmskega vedenja, kar je končalo močno cenzuro v ameriški kinematografiji. Ameriška vlada je studijski sistem uporabila kot osnovni vzorec za nedovoljeno vertikalno integracijo, ki jo je nato preprečevala tudi na drugih trgih. Ta »lekcija« ekonomske zgodovine služi kot ilustracija zaključenega kroga. Naj razložim.
Dvojni udarec za kino
Kinodvorane so ključni del filmskega posla in s pandemijo so utrpele največji udarec. Njihov poslovni model temelji na prodaji vstopnic, pokovke in drugih prigrizkov, oglasov in oddajanja dvoran v najem za zaprte dogodke (seminarji, skupščine podjetij, srečanja zaposlenih …). Zaprtje dvoran je vse ustavilo, razne oblike delnega odpiranja pa so odškrnile velik delež prihodkov, denimo prepoved prodaje hrane in pijače. Kot da to ne bi bilo dovolj, so filmski studii kar tekmovali v inovativnih načinih dostave svojih vsebin gledalcem mimo kina. Smo namreč v obdobju vzpona pretočnih videotek, kot so Netflix, HBO GO/Max, Disney+ in Voyo, ki so v prvem koraku svojega naskoka »napadle« televizijske programe, zdaj pa pričenjajo odžirati prihodke tudi kinu. V zgodnjih dneh pandemije so bila združenja kinooperaterjev še prepričana v svojo moč, ki so jo pokazala, ko je studio Universal film Troli na svetovni turneji (Trolls: World Tour) ob zaprtju dvoran ponudil prek spletnih videotek. Nemudoma so v večini dvoran v ZDA napovedali bojkot predvajanja tega filma in večine napovedanih Universalovih filmov. Dlje kot so dvorane ostajale zaprte in večje uspehe kot so jih imeli studii prek digitalnih kanalov – Troli na svetovni turneji so zaslužili več kot izvirni Troli, Disney in Warner pa sta z novimi filmi korenito popularizirala svoji pretočni videoteki Disney+ in HBO Max – manjša je bila moč kinematografov, in tako od prepovedi ni ostalo nič, Universalov Hitri in drzni 9 je namreč letos drugi najbolj gledani film v kinu v ZDA.
V letu 2020 je skupni prihodek filmov v kinu v ZDA upadel iz 11 milijard na 2 milijardi, in čeprav je letošnje leto nekoliko boljše, vseeno ne kaže, da bodo prihodki dosegli 4 milijarde. To je še zmeraj ogromno in kino dvorane bodo ostale ključni del filmskega doživetja tudi v prihodnje, a največ denarja se obrača v pretočnih videotekah. Lanski prihodki tega trga v ZDA so znašali kar 26,5 milijarde dolarjev, globalno pa še bistveno več, saj je zgolj Netflix v letu 2020 imel kar 25 milijard dolarjev prihodkov. In tako smo spet pri vertikalni integraciji studijskega sistema, saj ima vsak velik hollywoodski studio svojo pretočno storitev (oz. pri Netflixu in Amazonu je pretočna storitev ustanovila svoj studio), ta pa predstavlja najbolj dobičkonosni način prodaje filmov.
In zakaj je to pomembno? Monopoli in sorodne oblike zapiranja trga in vertikalne integracije onemogočajo konkurenco in s tem zmanjšujejo ponudbo ter dvigajo cene. S tem, ko imajo studii lastne naročniške videoteke z večinoma ekskluzivnimi vsebinami, ki jih ni mogoče videti drugje, skušajo gledalce prisiliti, da bi se naročili na vsako izmed njih, kar ni majhen strošek. Hkrati je vzpostavitev takšne storitve tako draga in zahtevna, da še Apple, po borzni kotaciji največ vredno podjetje na svetu, ne zmore pričarati uspeha iz nič, kar pove vse o možnostih, ki jih imajo novi vstopniki na trg. Situacija tako ni bistveno drugačna, kot je bila pred stoletjem, ko neodvisni filmarji svojih izdelkov niso mogli spraviti do kinodvoran, če se niso uklonili pogosto oderuškim zahtevam studiev. Če torej povzamem, vse kaže, da je pandemija ponovno prinesla pogoje za vzpostavitev studijskega sistema v Hollywoodu.
Testiranja, panika in rajske počitnice
To je široka slika, podana iz ekonomsko-zgodovinske perspektive. Znotraj filmskega ekosistema so se v pandemiji odvijale še številne druge zgodbe, ki prav tako vplivajo na način ustvarjanja in konzumacije filmskih vsebin. Prva je vsekakor v novih pristopih k snemanju, ki upoštevajo vse omejitve za ustavitev širjenja virusa. Tako Variety poroča, da v času pandemije glavni na setu ni več režiser (niti ne producent), temveč vodja skladnosti z ukrepi za preprečevanje širjenja covid-19. Ključni ukrepi so predvsem osredotočeni na omejitve stikov, tako je denimo hrana, namesto v bifeju, postala pakirana, menza, kjer se je prej družilo in klepetalo, pa se je spremenila v prostor z ločenimi mizami in stoli, še bolj priporočljivo je odnesti kosilo v avtomobil. Vaje in usklajevanja deloma potekajo v živo deloma prek videokonferenc, maska pa ni več sproščeno kreativno ustvarjanje, temveč do sekunde natančno odmerjen proces, da ostame dovolj časa za zračenje prostora pred naslednjim. Testira se celotno ekipo enkrat na teden, igralce pa na dva dni, saj so nenehno v stiku.
Samo uvedba teh protokolov je po ocenah producentov dvignila stroške snemanja za okrog 10 odstotkov in to velja za projekte, kjer ne pride do nobene okužbe. Ta lahko zaradi potrebnih karanten ali – v primeru nenadomestljivih udeležencev – zaradi zdravljenja tudi povsem ustavi snemanje za dlje časa, kot je bil primer denimo na setu filma Batman (The Batman), kjer je zbolel glavni igralec Robert Pattinson. Še večje težave so imeli filmi, ki so jih snemali na več lokacijah po svetu. Za prihajajočo Misijo: Nemogoče 7 (Mission: Impossible 7) so na primer morali snemanje ustaviti kar sedemkrat, med drugim zaradi večkratnih primerov bolezni v ekipi in tudi zaradi omejitev pri potovanju v Veliki Britaniji. Te prekinitve so izjemno povečale že tako visok strošek akcijskega spektakla, da ne bi smelo biti posebno presenečenje, ko je lani prišel na plan posnetek glavnega igralca in producenta filma Toma Cruisa, ki je doživel izpad na člana ekipe, ko ta ni upošteval vseh protokolov. Proračun je namreč tako narasel zaradi vseh težav, da je studio zahteval izplačilo zavarovalnine, nato pa je moral še tožiti zavarovalnico, ko je bila ta pripravljena izplačati le 5 milijonov dolarjev, medtem ko naj bi dejanska škoda znašala večkrat toliko. Mimogrede, film je končno posnet in vsebuje še bolj neverjetne Cruisove kaskaderske podvige kot vsi doslej (saj te filme gledamo predvsem zaradi tega, kajne?), videli pa ga bomo lahko prihodnjega septembra v kinu. Nato pa novembra seveda še ekskluzivno v pretočni videoteki Paramount+, če bo ta že na voljo pri nas.
Pri nekaterih produkcijah so bolje premislili, kaj je na voljo, in izbrali izolacijo v paradižu. Ker so bile zaradi ustavitve turizma proste kapacitete, so lahko najeli cele hotele in vso ekipo naselili vanje, le pravo zgodbo je bilo treba najti. To je bil osrednji razlog za HBO-jevo serijo Beli lotos (White Lotus), ki prikaže odličen vpogled v družbeno razslojenost in rasizem, a je brez pandemije najbrž ne bi dobili. Na drugi strani so že prej načrtovano Mare iz Easttowna (Mare of Easttown) posneli na avtohtoni lokaciji v Pensilvaniji, kjer so morali nenehno testirati vse člane ekipe, ki je poleg tega morala zmrzovati na ustrezni distanci v slabem vremenu. Temu se je poskusil izogniti tudi M. Night Shyamalan, ki je na plažo postavljen film Stari (Old) posnel v Dominikanski republiki, a se je nekoliko uštel. Zaradi pandemije so prispeli nekoliko prepozno in so morali nato snemati v sezoni orkanov, kar je povzročilo dodatne zamude, enkrat pa jim je celo uničilo sceno. Prednosti otoka in posledično uspešnejše izolacije primerov v prvem valu sta še bolje izkoristili Islandija in Nova Zelandija, ki sta zelo hitro začeli ponujati filmske lokacije za tuje produkcije, pri čemer pa so morale biti ekipe povsem ločene od domačinov, hrano in ostalo so prejemale z brezstično dostavo.
Prihodnost je digitalna
V pandemiji so na veljavi pridobili tudi digitalni učinki, kar najbolje pokažeta oba letošnja filma režiserja Zacka Snyderja. Dolgo pričakovana integralna različica Lige pravičnih ne bi nikoli uzrla luči dneva brez pandemije, saj je studio Warner Bros. (oz. njihova pretočna videoteka HBO Max/GO) izkoristil nenadno razpoložljivost vseh mojstrov digitalnih posebnih učinkov in poprodukcije, da je zaključil ta projekt. S tem so končali večletno »teženje« oboževalcev, razočaranih nad prvim filmom iz leta 2017, ki ga je (v zelo nezdravih pogojih na setu) končal režiser Joss Whedon, po tem ko je Snyder zaradi smrti v družini zapustil projekt. Zdaj ga je imel priložnost dokončati in celo posneti nekaj dodatnih scen, da je zgodbo povezal. Te je snemal z vsakim zvezdnikom posebej, nato pa jih z montažo in posebnimi učinki zlepil skupaj. Še bolj impresiven pa je njegov podvig v Netflixovem filmu Army of the Dead, kjer se je odločil sredi pandemije zamenjati enega od osrednjih igralcev, Chrisa D’Elio, ki ga je po zaključku snemanja več žensk obtožilo spolnega nadlegovanja. Ker pa zaradi pandemije ni mogel zbobnati igralcev na kup, je posnel vse scene z novo izbiro, igralko Tig Notario, ki so jo nato digitalno zalepili prek njega. Rezultat je izjemen, saj zamenjave praktično ni opaziti (in to kljub dejstvu, da je D’Elia skoraj 25 centimetrov višji od Notario), je pa njen lik izjemno kul in je pridobil največ oboževalcev med gledalci.
Glede na matematične modele naj bi bilo prihodnje leto pandemije bolj ali manj konec, saj bomo vsi bodisi cepljeni bodisi preboleli in tako se bo tudi ustvarjanje filmov najbrž hitro vrnilo na stara pota. To pa nikakor ne bo veljalo za konzumacijo filma. Kino bo še naprej ostal družabni dogodek, ampak tako polnih dvoran kot pred pandemijo še kmalu ne bomo imeli. Če lahko sklepamo po trenutnih trendih, bo še najbolje odnesel neodvisni oziroma umetniški film, saj ti gledalci cenijo veliko platno in vzdušje, ki ga prinese skupinski ogled. Večje vprašanje je, kako bo z družinami, mladimi in ljudmi na zmenkih, saj bodo določene omejitve namreč še nekaj časa stalnica. Studii se bodo seveda trudili pritegniti gledalce k svojim globalnim naročniškim videotekam, tudi na račun kina, ki bo z rastjo teh storitev predstavljal vse manjši odstotek prihodkov. Tako že zdaj filmi z manj potenciala kar preskočijo kino distribucijo, kjer bi si lahko pridobili slab sloves, in romajo neposredno v videoteke, pa čeprav so bili sprva namenjeni v kino. Najbolj odmevni filmi, predvsem velike franšize, bodo še zmeraj najprej doma v kinu, a zaradi stroškov promocije bo izbor vse bolj strog in vse manj tvegan. Če torej lahko sklepamo po studijskem sistemu iz prejšnjega stoletja, bomo priča še bolj razkošnim produkcijam s sporočili, ki bodo dodano izpiljena za vse okuse in fokusne skupine, medtem ko bo za bolj pestre, izvirne zgodbe treba preklopiti na evropsko in drugo mednarodno produkcijo.
Fotografija: osebni arhiv
