Prespana pomlad

v Festivali/Festivalski lajf/Film & jaz/FSF/Prispevki/Recenzije/Recenzije

V primerjavi z ostalimi filmskimi deli je Prespana pomlad neverjetno bogata z rabo metaforičnega jezika, ki ga režiser izvrstno vnaša v sistem filmske govorice.

Filmski seminar: Nori na slovenski film

PRESPANA POMLAD

Avtorica: Tina Pečan

Tina Pečan (1997) je dijakinja Gimnazije Vič.

Na 17. festivalu slovenskega filma se je poleg mnogih drugih filmov v kategoriji »Študijski igrani filmi« predvajal tudi film režiserja Dominika Menceja Prespana pomlad (2014).

Dominik Mencej zaključuje študij na UL AGRFT, smer filmska in televizijska režija. Pred tem je študiral grafične in interaktivne komunikacije na UL NTF, obenem pa je delal kot grafični opremljevalec na RTV Slovenija.

Mencej
image-706
Dominik Mencej, režiser filma Prespana pomlad

Film prikazuje problematiko prehranjevalne motnje – anoreksije – ter načine soočanja z njo. Anoreksija je nasploh aktualna tema, ki so jo obdelali številni filmi in knjige, med katerimi nedvomno prednjači odličen roman Debeluška pisateljice Janje Vidmar.

V primerjavi z ostalimi filmskimi deli je Prespana pomlad neverjetno bogata z rabo metaforičnega jezika, ki ga režiser izvrstno vnaša v sistem filmske govorice.

Mlado dekle Jasna (Anja Novak) zaznava svet skozi filter neresničnosti in išče nekaj, česar bi se lahko oprijela ter pobegnila iz monotone in nesmiselne sedanjosti. Telo dekleta je odsev njene duše: krhko in nemočno, iščoč zavetja. Rana na njenem čelu in metaforično puljenje ter praskanje le-te nam sporoča, od kje njen problem pravzaprav izvira, hkrati pa namiguje, da si je sama sebi največji sovražnik.

Ustvarjalci filma slednje vizualizirajo s pomočjo njenega odseva v ogledalu. Njen svet je obrnjen na glavo; beseda stvarnost je izgubila smisel. Stvari počenja samodejno; živi iz dneva v dan, ne da bi se tega zares zavedala.

Ko jo mama – na ločnico med njima nad opozori domišljena raba TV sprejemnika – ter odtujena prijateljica poskušata doseči, ju zaustavi obrambna meja potlačenega strahu, ki jo je Jasna zarisala okoli sebe. Nato pa v njeno življenje vstopi Pero, mlajši fant, in Jasna ob druženju z njim kmalu uvidi, da v njegovi navzočnosti Praznina postane znosnejša.

V filmu lahko prepoznamo marsikatero filmsko referenco, na primer Melanholijo (Melancholia, 2011) Larsa von Trierja in Adelino življenje (La vie d’Adèle, 2013) Abdellatifa Kechichea – kar je nedvomno presežek v slovenski filmski industriji.