Petra Gajžler: “Filmske vzgoje ne vidim kot nekaj, kar je vezano samo na otroke”

v 2019/Aktualna številka/Februar: Filmska vzgoja/Intervjuji/Prispevki

Petra Gajžler, 32-letna kulturologinja, se s filmsko vzgojo ukvarja od leta 2014. Pogovarjali sva se o njenih začetkih, kaj filmska vzgoja sploh je, kakšen vpliv ima filmska vzgoja na otroke in zakaj ta dejavnost ni namenjena le otrokom in mladim, temveč se aktivno izvaja tudi za odrasle.

Kako si se začela ukvarjati s filmsko vzgojo?

Film me je prvič zares začel zanimati, ko sem prišla na faks, in sicer zaradi predmeta Uvod v filmske študije, na katerem je predaval profesor Peter Stankovič. Študirala sem kulturologijo na Fakulteti za družbene.  Takrat sem nekaj o filmu tudi prvič napisala, in sicer seminarsko nalogo, potem pa me je to povsem prevzelo. Pred tem sem celo svoje življenje gledala zgolj mainstream filme; zelo sem imela rada grozljivke in romantične komedije.  Z vstopom na faks so se mi odprle povsem nove dimenzije, začela sem hoditi tudi v Kinoteko in Kinodvor. Videla sem, da je lahko film nekaj povsem drugega, kot kar sem poznala do takrat. Od nekdaj sem uživala v pisanju in hotela sem pisati filmske kritike. Takrat je potekal na Filofaksu natečaj, ki se je imenoval Sklad Nike Bohinc in ki je iskal neke vrste nove upe filmske kritike, hkrati pa ga je bilo mogoče vzeti tudi kot izbirni predmet. Prijavila sem se in izjemoma so me spustili zraven, saj je bil drugače namenjen študentom Filofaksa. Tam smo dobivali različne naloge: gledali smo filme, od eksperimentalnih do dokumentarnih, nato pa smo morali napisati filmske kritike. Tam sem spoznala Tino Poglajen in Matevža Jermana, eden od predavateljev pa je bil tudi Koen Van Daele, pomočnik direktorice za program Kinodvora. Všeč mu je bilo, kar sem napisala, in povedala sem mu, da bi rada delala v Kinodvoru. Rekel je, da bo videl, kaj lahko stori, in dobila sem delo biljeterke. Hkrati se nam je tistim, ki smo bili najboljši pri Skladu Nike Bohinc (uvrstila sem se v top pet), odprlo okno in začeli smo pisati za revijo Ekran. V Kinodvoru mi je potem vodja šolskega programa Barbara Kelbl ponudila, da bi napisala kakšno pedagoško gradivo in napisala sem ga za film, ki se mi je zdel takrat precej butast (smeh), Bunko Boben je bil naslov. Vzporedno s tem sem spoznala Roka Govednika in za Zavod Vizo izvedla prve pogovore na šolskih projekcijah, nato pa sem začela občasno voditi pogovore tudi za Kinodvor. Kasneje sem v osrednjeslovenski in gorenjski regiji izvajala filmsko vzgojo ob šolskih projekcijah v sklopu projekta Nacionalni filmsko-vzgojni program v Art kino mreža Slovenije (AKMS), sedaj pa poleg vodenja pogovorov ob šolskih projekcijah v AKMS delam na projektu Filmska osnovna šola, ki je namenjen predvsem usposabljanju strokovnih delavcev osnovnih šol o filmski vzgoji.

Foto: Katja Goljat

Torej si preko prakse pridobila vse znanje?

Teoretično znanje sem pridobila na faksu, med pisanjem filmskih kritik sem tudi prebirala veliko teorije, čeprav so me takrat najbolj zanimali film, psihoanaliza in feministična teorija – tudi moji teksti so bili večinoma v to usmerjeni. Mi je bila pa sama filmska vzgoja velik izziv, saj sem vedno mislila, da jaz, mladi in otroci ne gremo skupaj, da to ni zame. Ko pa sem prvič stala pred njimi, me je delo povsem očaralo in od takrat dalje sem vedela, da je to to, kar želim početi v življenju. Bilo je v Domžalah na šolski projekciji Smrt superjunaka, ki jo je organiziral Zavod Vizo.

Mi lahko razložiš, kaj zate pomeni filmska vzgoja?

Težko mi je razložiti, kaj je filmska vzgoja. Jaz jo dojemam kot nekaj, kjer gledaš filme in ob tem izvajaš določene aktivnosti, ki reflektirajo to, kar si videl. To se lahko izrazi skozi pogovor, preko ustvarjalnih delavnic, skratka gre za neko refleksijo, ki pride po filmu. Filmske vzgoje ne vidim kot nekaj, kar je vezano samo na otroke, ampak je pojem veliko širši: to zajema tudi izobraževanje pedagogov, kar počnemo v Filmski osnovni šoli, nenazadnje tudi Filmska srečanja ob kavi, ki jih organizira Kinodvor, štejem pod filmsko vzgojo. Če pa me kdo vpraša, kaj delam, povem, da gledam filme z mladimi in se z njimi o njih pogovarjam. To je osnova.

Filmska vzgoja zame zajema: uporabo filma kot orodja za obravnavanje določene teme, obravnavanje doživljajskega aspekta, ki ga film iz gledalca izvabi, filmski jezik in morda tudi filmsko teorijo. Ko zajameš vse to in se z mladimi o tem pogovarjaš – to je zame filmska vzgoja. Ni dovolj zgolj uporaba filma pri pouku. Velikokrat se zgodi, da želijo pedagogi preko filma obravnavati neko temo, problematično pri tem pa je, da se pogosto poslužujejo filmov, ki niso kvalitetni. Nimam rada filmov, kjer je konec ustvarjen z namenom moraliziranja. Pomembno mi je, da mladi ob pogovoru do spoznanj pridejo sami, pri čemer jim pomagam z vprašanji.

Sama tudi vedno skušam v pogovoru ustvarit varno in sproščeno vzdušje, kjer ni napačnih odgovorov, ampak je pomembno mnenje in pogled vsakega posameznika.

Kakšne metode filmske vzgoje obstajajo?

Metod je zagotovo veliko, sama pa sem se v Sloveniji srečala z dvema. Jaz uporabljam metodo filmske vzgoje, ki sem jo prevzela po šolskem programu Kinodvora, ki stremi k temu, da se otroke in mlade za film  navduši in da je film v prvi vrsti neko doživetje, ki ga mladi skozi pogovor ali ustvarjalni proces skušajo samostojno reflektirati. Zelo se mi zdi pomembno, da mladi  svoje mnenje argumentirajo in sama jih v pogovorih tudi spodbujam k temu, pri tem pa jih usmerjam, da izhajajo iz filma. Oni so tisti, ki film osmislijo, mu dajo pomen, mi (odrasli) pa smo tukaj, da jim prisluhnemo, se z njmi pogovarjamo in kdaj tudi usmerimo njihov radoveden pogled, tako kot oni našega. Velikokrat se mi na šolskih projekcijah zgodi, da me mladi opozorijo na stvari v filmu, ki jih sama nisem opazila, ali pa razmišljajo o njem z neke druge perspective.

Na drugi strani pa obstaja metoda, kjer gre bolj za predavanja o(b) filmu in ki izhaja iz šolskega sistema, ki meni ni tako blizu, da bi jo sama uporabljala, vsaj ne z vrtci, otroki. Morda bi jo uporabila v srednji šoli in s študenti ter s tistimi, ki so nad filmom že navdušeni in bi radi svoje znanje poglobili. Tukaj bi si želela, da bi se v filmsko vzgojo več vključevala tudi sama filmska teorija.

Še to bi dodala, da se v šolskem sistemu film velikorat uporablja kot sredstvo za učenje otrok o določenih temah, ki se jih obravnava pri pouku, vendar pa je film veliko več kot to – je celostno umetniško delo, ki mora biti v prvi vrsti kvalitetno, ne samo kar se tiče same zasnove likov in vsebine, temveč tudi vizualno. Kvaliteten film vzgaja kritičnega gledalca, oblikuje okus in prav je, da pedagogi posegajo po kakovostni filmski produkciji na šolskih projekcijah ali pri ogledu v razredu. Zakaj? Otroci in mladi gledajo mainstream filme ne glede na to, kakšen kulturni kapital ima njihova družina. Šola pa lahko – in mislim, da je dolžna – poskrbi, da imajo do kakovostnih kulturnih dobrin vsi učenci enak dostop, saj kvalitetnih filmov morda doma ne bodo nikoli sami gledali, lahko pa jih vsaj v sklopu šole. Nimam sicer nič proti temu, da se gleda tudi mainstream filme, saj se lahko ravno pri takih primerih lažje izpostavijo klišeji in stereotipi – filmska vzgoja se lahko zgodi tudi pri primerjavi različnih filmskih produkcij, žanrov in različnih filmskih zvrsti.

Tukaj je moč filma zelo velika, saj lahko z njim vplivaš na mlade glave, nenazadnje prispevaš tudi k nekemu razumevanju sveta in toleranci, ki sta danes še kako potrebni za boljši svet.

Omenila si, da film vzgaja otroke. Mi lahko poveš, kako se to odraža na otrocih?

Mislim, da v Sloveniji  samih učinkov filmske vzgoje še nihče ni sistematično raziskoval, sem pa videla, da so na britanski spletni platformi Intofilm, ki se ukvarja s filmsko vzgojo, objavili raziskavo, kjer so merili pismenost učencev, ki so bili deležni filmske vzgoje. Ugotovili so, da se je po gledanju filmov, pogovarjanju in pisanju o njih dvignila pismenost v razredu.

Naši pedagogi so tudi opazili, da se med našimi pogovori ob filmu velikokrat oglašajo tisti, ki se v razredu ne. Morda se lažje odprejo zato, ker lahko govorijo o določenih stvareh skozi like, ki jih vidijo v filmu, in ni potrebno govoriti v prvi osebi. Sama tudi vedno skušam v pogovoru ustvarit varno in sproščeno vzdušje, kjer ni napačnih odgovorov, ampak je pomembno mnenje in pogled vsakega posameznika, kar spodbudi k izražanju tudi tiste tihe miške. Po navadi gre tudi za teme, ki so jim blizu, torej prve ljubezni, prijateljstvo, šikaniranje v šoli, pritiski, ki jih doživljajo s strani medijev ali družine, pripovedovane skozi mlade protagoniste, s katerimi se lahko identificirajo.

Še en vidik pomembnosti filmske vzgoje se mi zdi ta, da se gleda filme iz zelo različnih držav, predvsem pa iz držav, ki imajo drugačno kulturo, kot je zahodna, da lahko spremljajo svoje vrstnike na primer iz Savdske Arabije ali Azije ali pa zgodbe mladih, ki so drugačni o njih, imajo drug način življenja. Na tak način se preko platna srečujejo z drugostjo in si širijo obzorja, velikorat pa skozi kvalitetne filme, ki težijo k realizmu, pod vprašaj postaviljo neka ustaljena mnenja ali stereotipe, ki veljajo v družbi ali pa ki jih dobijo preko medijev, ki nas velikokrat bombardirajo z izkrivljenimi podobami. Včasih jih pred projekcijo filma prosim, (če gledamo film, v katerem njihovi vrstniki živijo v islamskem svetu), naj na listek napišejo, s čim vse asociirajo Islam, katere podobe jim prikliče v spomin. Potem gledamo film in po koncu jih prosim, naj ponovno pogledajo na listek in razmislijo. Velikokrat se zgodi, da se jim pogled spremeni in povedo, da so si nekatere stvari predstavljali popolnoma drugače. Tukaj je moč filma zelo velika, saj lahko z njim vplivaš na mlade glave, nenazadnje prispevaš tudi k nekemu razumevanju sveta in toleranci, ki sta danes še kako potrebni za boljši svet. Gre tudi za medij, ki ga mladi najbolj gledajo in ki jih najbolj nagovori, zato se mi zdi zelo pomembno, kaj gledajo, saj ima lahko to nanje tako pozitivne kot negativne učinke.

Foto: Katja Goljat

Trenutno delaš tudi na projektu Filmska osnovna šola, ki je namenjena odraslim. Kako to poteka?

To je projekt, ki poteka pet let in skrbi za usposabljanje pedagogov, študentov filmskih smeri in kulturnih delavcev po celi Sloveniji. Skrbi za mreženje in izmenjevanje izkušenj, predvsem pa gre za to, da imajo pedagogi neko platformo, preko katere se lahko brezplačno usposabljajo o filmu. Prvo leto je bilo zastavljeno tako, da smo jih učili, kako voditi pogovore ob filmu in zakaj je kino kot prostor pomemben za izvajanje filmske vzgoje. Letos se posvečamo animiranemu filmu, naslednje leto se bomo igranemu, še naslednje pa dokumentarnemu. Pedagoge bi radi preko predavanj in predvsem praktičnih delavnic opremili z znanjem in orodji, ki bi jih opolnomočili za samostojno izvajanje filmske vzgoje. Ta projekt pa je trenutno pomemben tudi zato, ker naslednje leto v osnovno in srednjo šolo prihaja nov izbirni predmet: v osnovno šolo v zadnjo triado prihaja Filmska vzgoja, v srednjo pa Film. V učnem načrtu za izvajanje tega predmeta ni predviden poseben pedagog, ampak ga lahko izvaja kdorkoli izmed učiteljev na šoli. Super mi je, da so v naš projekt vključeni vsi, od pedagogov razrednega pouka do pedagogov športne vzgoje, geografov in matematičarjev, ne gre samo za slaviste ali kulturne koordinatorje na šolah. V Sloveniji s tem nacionalnim projektom za usposabljanje strokovnih delavcev osnovne šole skrbi AKMS, medtem ko za strokovne delavce srednjih šol skrbi Slovenska kinoteka. Skupaj imamo portal Šola filma, ki služi temu, da so na enem mestu zbrane vse informacije, ki jih pedagog potrebuje, če se želi ukvarjati s filmsko vzgojo. Na strani se najdejo pedagoška gradiva, priporočeni seznami filmov, literature in DVD-jev, filmski pojmovnik, filmska baza, novice, strokovna usposabljanja, na katera se lahko prijavijo tudi preko spleta itd.

Včasih imam namreč občutek, da danes mlade preveč zavijamo v vato, tudi kar se tiče filmov, ki jim jih ponujamo kot “primerne” zanje.

Sodelovala si tudi pri Kinotripu. Kako ti je bil všeč takšen način dela?

Ja, kot koordintarka sem pomagala vodji programa Kinotrip Živi Jurančič, sodelovala sem pri njihovih filmskih klubih, kjer smo se pogovarjali o filmih, kasneje pa sem bila tudi v vlogi mentorice Kinotrip žirije na Liffu, kjer so izbirali najboljši film. Takrat so izbrali čudovit animiran film Rdeča želva, v obrazložitvi ob podelitvi nagrade pa so med drugim povedali, da so se s tem izborom odmaknili od nekih ustaljenih predstav o tem, kakšen je tipičen film za mlade, kar mi je zelo pomembno. Včasih imam namreč občutek, da danes mlade preveč zavijamo v vato, tudi kar se tiče filmov, ki jim jih ponujamo kot “primerne” zanje. Pionirka filmske vzgoje Mirjana Borčič je v svojem filmskem klubu z mladimi pogumno gledala Zadnji tango v Parizu. Je pa pri Kinotripu super, ker ga sestavljajo mladi, ki jih film res zanima in so tam na svojo veliko željo ter z ambicijami, za razliko od šolskih projekcij, kjer delam z otroki in mladimi, ki so tam obvezno, tako da je dinamika seveda drugačna, pa tudi pri Kinotripu je na voljo veliko časa, da mladi debatirajo o filmu. Delo z mladimi na Kinotripu mi je bilo zelo všeč in zdi se mi, da smo hitro našli skupni jezik, saj tudi sama konzumiram veliko najstniške kulture in trash kulture, ki je danes popularna med mladimi, tako da mislim, da smo se ujeli tudi izven okvirjev filmskega programa in festivala.

Besedilo: Patricija Fašalek

Naslovna fotografija: Gašper Markun