Peter Stankovič: »V Franciji obstaja zelo visoka raven filmske kulture in spoštovanja filma«

v 2021/Aktualna številka/Intervjuji/Vsi prispevki

S profesorjem doktorjem Petrom Stankovićem s Fakultete za družbene vede smo spregovorili o francoskem filmu, o njegovih začetkih, kako se je skozi zgodovino razvijal, kakšne posebnosti ima in kolikšna je produkcija sodobnih francoskih filmov.

V Franciji se je filmska umetnost razvila in utemeljila, brata Lumiѐre sta posnela prvi film – Prihod vlaka (1895). Nadaljnji razvoj je potekal zelo dobro. Kaj se je zgodilo, da je razmah prej doživel hollywoodski film?
V zgodovini filma je bila Francija prvih dvajset let najmočnejša filmska država, imela je največjo in najboljšo filmsko produkcijo. To se je močno spremenilo s prvo svetovno vojno. Ta vojna je bila v Evropi totalna morija. V Franciji so v vojno bolj ali manj poslali vse. Takrat se še niso zavedali propagandne moči filma. Kasneje, med drugo svetovno vojno, filmarjev niso več pošiljali na fronto, temveč so jim dali kamere, da so snemali patriotske filme. S prvo svetovno vojno se je filmska industrija zato popolnoma zaustavila in v ta prazen prostor so vskočili ameriški studii, najprej Motion Picture Patents Company in potem še tako imenovani neodvisni hollywoodski studii. Slednji so zelo hitro postali novi, veliki igralci na filmski sceni. Po prvi svetovni vojni se je francoska filmska industrija začela vračati, toda takrat so distribucijske kanale že zasedli ameriški filmi.
V Ameriki se je film uveljavil kot zabava za široke množice, v Franciji so ga skušali jemati bolj resno. Da bi film postal spoštovan, kot je bilo gledališče, so mnogi francoski režiserji snemali filme po vzoru gledaliških predstav. Američani niso bili obremenjeni s tem, razvili so avtonomen filmski jezik, kot je denimo vzporedna montaža. So pa v Franciji tudi že takrat snemali komercialne filme. Med najbolj priljubljenimi so bili filmi o pretkanem lopovu Arsenu Lupinu.

Francosko filmsko zgodovino so zaznamovala številna filmska gibanja. So katera aktivna še danes, se morda režiserji zgledujejo po njihovih smernicah?
Ne, v filmu in na splošno v umetnosti od osemdesetih let dalje gibanj ni več, zatorej tudi takšnih filmov ni. Zadnje filmsko gibanje oziroma bolje rečeno profilirana kinematografija se je pojavila okrog leta 2000. Gre za tako imenovani novi francoski ekstremni film, kjer so filmski ustvarjalci pogumno raziskovali seksualnost. Najbolj znana režiserka iz tistega obdobja je bila Catherine Breillat, posnela je celo serijo filmov: Kratek prehod (Brève traversée, 2001), Anatomija pekla (Anatomie de l’enfer, 2004) in Seks je komedija (Sex Is Comedy, 2002). Med pomembnejšimi avtorji je še Gaspar Noé.

Francoski novi val je zagotovo najpomembnejše filmsko gibanje. Katere filme iz tega obdobja bi si moral ogledati vsak?
Najbolj znan režiser tega obdobja je Jean-Luc Godard in sicer zato, ker je v svojih filmih tako pogumno eksperimentiral s filmskim jezikom. Njegov najpomembnejši film je prvenec Do zadnjega diha (A bout de souffle, 1960). Na sredini filma je daljša sekvenca, kjer igralca improvizirata in se malo vleče, traja petindvajset minut, ampak naj to ne odbije gledalcev, film je drugače zelo dinamičen in duhovit. Prvi film tega obdobja je bil 400 udarcev (Les quatre cents coups, 1959) režiserja Françoisa Truffauta, pomembni so tudi njegovi kasnejši filmi, vsekakor bi priporočal njegovo največjo klasiko Jules in Jim (Jules et Jim, 1962).
Konec šestdesetih let je bilo v Franciji obdobje nemirov in protestov, novovalovski filmski jezik je takrat postal radikalnejši, ni bil več samo eksperimentalen, ampak so ustvarjalci želeli s svojimi filmi vplivati na spremembe v družbi. Iz tega političnega novega vala mi je zelo všeč Godardov Konec tedna (Week end, 1967), ki je parodija na malomeščansko življenje. Ena prvih velikih novovalovskih režiserk je bila Agnès Varda. Njeni filmi so izvrstni, priporočal bi na primer njen Cléo od petih do sedmih (Cléo de 5 à 7, 1962). To je film, ki je bil posnet v realnem času, traja dve uri. Filmsko dogajanje se odvije v tolikšnem času, kot se dejansko. Zelo lep primer igrivega novovalovskega filma je še njena Sreča (Le bonheur, 1965). V obdobju tega umetniškega gibanja so nastali tudi trilerji, priporočal bi dva filma Clauda Chabrola: Bratranca (Les Cousins, 1959) in Srnice (Les Biches, 1968).

Zakaj imamo danes toliko hollywoodskih filmov, če je vendarle tudi francoska filmska industrija zelo močna?
Razlogov je več. Eden je ta, da ameriška filmska industrija snema izključno komercialne filme, še zlasti v Hollywoodu. Sto let že torej snemajo filme, ki so atraktivni za širok krog publike, ti filmi so dobro oglaševani in jih gleda ves svet. Delno je razlog tudi jezik: angleščina je svetovni jezik, medtem ko francoščino razume in govori občutno manj ljudi. Razlog je tudi zvezdniški sistem, ki so ga v Hollywoodu vzpostavili in dobro deluje. V Ameriki podjetja investirajo denar v filme in to je začaran krog. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so bili deset let brez konkurence in takrat so začeli vlagati denar, to so bile velike investicije in filmi iz tega obdobja so bile velike uspešnice. Z dobljenim denarjem so poganjali filmsko industrijo naprej in delali nove filme. Ko enkrat izpadeš iz te igre, se je težko vrniti.
Tukaj se sicer pojavlja tudi  vprašanje, koliko si evropski film sploh želi biti takšen, kot je hollywoodski. Evropska kultura je vendarle malo drugačna, film razumemo tudi kot umetnost in od nje pričakujemo več kot zgolj Supermane, Ironmane in Spidermane. V to smer ne gremo torej že zaradi drugačnih načel. S Hollywoodsko filmsko produkcijo se lahko po moje primerja samo indijska ali kitajska. Evropskemu filmu pomaga država, kinematografije brez njene podpore ne bi mogle preživeti. Je pa res, da imajo evropski filmski režiserji veliko več možnosti za eksperimentiranje in iskanje lastne poetike. Od teh filmov pa je le redko kateri uspešnica in v veliki večini niso atraktivni za najbolj široko občinstvo.

Kakšna je razlika v francoski in hollywoodski pripovedni strukturi, sporočilu in distribuciji?
Hollywoodska produkcija večinoma snema filme, ki so »varni«, ki si jih ljudje želijo v kinematografih ogledati. V Franciji je več različnih kinematografij, največji sta francoska komercialna in francoska umetniška oziroma bolj resna. Cilj umetniške ni prodati čim več kart, ampak so to kvalitetni filmi, ki gledalcu dajo misliti. V  Ameriki dobijo režiserji v roke scenarij in morajo posneti film tako, kot želijo producenti. V Evropi filmskega režiserja razumemo kot umetnika, ki ima nekaj za povedati. Po drugi strani imamo francosko komercialno kinematografijo, ki je pri nas niti toliko ne poznamo, ker jo je Hollywood zadušil. Ti filmi so podobni ameriškim, le da imajo manjše finančne vložke in temeljijo na svoji mitologiji. Tipičen primer so filmi o Asterixu in Obelixu. V ozadju je zgodba, ki je bolj znana v Evropi in je v Ameriki ne poznajo. V okviru sodobne francoske filmske produkcije so nam torej bolj poznani umetniški filmi, komercialni pa ostajajo v precejšnji meri omejeni na njihov trg, ki pa je ogromen, v Franciji živi več kot šestdeset milijonov ljudi.

Imajo Francozi kot začetniki sedme umetnosti morda drugačen odnos do filma? Se to kako kaže v družbenem življenju, izobraževalnem sistemu?
V Franciji obstaja zelo visoka raven filmske kulture in spoštovanja filma, bolj kot kjerkoli drugje. Ne vem, če je to zato, ker so ga izumili, toda nedvomno ima status resne umetnosti. Imajo denimo znameniti filmski festival v Cannesu, filmske šole, filmsko publicistiko, veliko najboljših filmskih revij izhaja tam.

Kateri žanr je za francoski film najbolj značilen? Katere so njegove posebnosti?
V Franciji letno nastane med dvesto in tristo celovečernih filmov, to je ogromna produkcija, zelo veliko je komercialnih, lahkotnih filmov, in tudi zahtevnih, umetniških filmov. Do neke mere je za francoski film značilen umetniški film. So pa imeli v preteklosti bolj profilirane žanre. Med najbolj znanimi so bili francoski poetski realizem v tridesetih letih, gangsterski filmi v štiridesetih in petdesetih, policijski filmi v šestdesetih in sedemdesetih in filmi, ki raziskujejo seksualnost. Se pa to spreminja, ne bi rekel, da francoski film ves čas sledi določenemu žanru.

Katere filme iz sodobne filmske produkcije priporočate, kateri so vam všeč?
Všeč so mi filmi režiserke Claire Denis, redno spremljam njene filme. Med novejšimi francoskimi filmi bi priporočil še Preroka (Un prophète, 2009) režiserja Jacquesa Audiarda, Njo (Elle, 2016) Paula Verhoevena in Dva dni in ena noč (Deux jours, une nuits, 2014) Jean-Pierra in Luca Dardenna.

Avtorica: Helena Fašalek

Naslovna fotografija: osebni arhiv