Nori dnevi: “Če se moraš nečemu odreči, se nikoli ne odreci čustvom, čeprav se moraš zato zgodbi.”

v 2019/April: Dokumentarni filmi/Intervjuji/Pretekle številke/Vsi prispevki

O dogajanju pred in med nastajanjem participativnega obzervacijskega dokumentarca Nori dnevi, v katerem lahko spremljamo zgodbi dveh protagonistov, Maje in Mladena, ki ju je zaradi njunega duševno drugačnega stanja družba izločila, zdravniki pa so jima predpisali nešteto zdravil, smo se pogovarjali z režiserjem Damianom Nenadićem, o montaži pa je nekaj besed povedala montažerka filma Sandra Bastašić.

Ste najprej spoznali protagonista in se nato odločili, da bi radi posneli dokumentarec o psihičnih boleznih na Hrvaškem, ali je bilo obratno, ste iskali ljudi, ki bi sodelovali pri zgodbi?

Damian: Moj prijatelj je ustanovil nevladno organizacijo, ki se je ukvarjala s širjenjem izraza psihološke raznolikosti namesto mentalne bolezni. Zanimivo dejstvo je, da so vsi člani bivši ali sedanji pacienti. Eden izmed njihovih glavnih ciljev je bil boj proti stigmi, ki obdaja z mentalnim zdravjem povezane teme. Med drugim so organizirali tudi MAD HOUSE, neke vrste podporno skupino za ljudi s psihičnimi težavami, kjer se lahko ljudje med seboj pogovarjajo in izmenjajo izkušnje. Sam sem obiskal ta center, ker me je tematika zanimala, in posnel sem nekaj njihovih srečanj. V tem procesu je name naredilo vtis nekaj ljudi, med katerimi sta bila tudi Mladen in Maja, ki sta kasneje privolila v sodelovanje pri snemanju.

Zakaj vas je ta tematika pritegnila?

Damian: Moja glavna motivacija za nastanek dokumentarca je bila moja mama, ki je bila prav tako bolnica v instituciji, podobni tej v filmu, kar je zelo vplivalo na velik del mojega življenja. Vedno se mi je zdelo, da bodo ljudje imeli predsodke, če bom o stanju moje mame spregovoril v pogovorih. Na nek način sem se vedno počutil stigmatiziranega s strani družbe in nikoli nisem zares razumel razlike, ki jo ljudje delajo med problemi, povezanimi z mentalnim zdravjem, in problemi s fizičnim zdravjem. Čutil sem močno željo po tem, da bi dal ljudem v filmu glas, s katerim bi lahko javnosti predstavili svoje stališče. Imam tudi osebno težavo z zdravili, in sicer predvsem z distribucijo zdravil in nihovo količino. Na primer Maja, protagonistka filma, je v svojih štirinajstih letih psihiatričnega zdravljenja prejela več kot štirideset različnih zdravil, zamenjala je pet zdravnikov in dobila več kot deset različnih diagnoz. Zaradi tablet je bilo prizadeto njeno fizično zdravje, izgubila je zobe in dvakrat zbolela za toksičnim hepatitisom, kar jo je privedlo do bolniške postelje. Med snemanjem dokumentarca, ko se je Maja zdravila, vendar še ni bila hospitalizirana, je bil povprečen čas, ki ji ga je namenil zdravnik, 20 minut na mesec, v teh nekaj minutah pa ji je po navadi predpisal še več zdravil. Ta dejstva govorijo sama zase in opisujejo situacijo hrvaških zdravstvenih ustanov.

Damian Nenadić (desno), režiser filma Nori dnevi. Foto: Urška Boljkovac / Kinodvor

Damian, to je vaš prvi celovečerni film. Kako to, da ste se odločili uporabiti tehniko participativnega snemanja – snemanja, kjer ste kamero predali v roke protagonistoma?

Damian: Participatorno metodo sem izbral, ker sem želel doseči iskren in pravi izraz intimnosti, kar pa je težko izvabiti, če nastopajoče obdaja filmska ekipa. Predvsem me je zanimal njun vsakdan, kako se spopadata s svojimi težavami iz dneva v dan, zato se mi je zdelo, da bo vse skupaj veliko bolj avtentično, če si lahko sama izbereta čas in kraj snemanja ter se sama posnameta. Ta metoda se mi je zdela tudi veliko manj vsiljiva.

Po enem letu snemanja ste začeli dajati Maji in Mladenu vprašanja in namige, s katerimi ste ju vodili do tem, o katerih ste želeli, da spregovorita pred kamero. Kako ste ju usmerjali?

Damian: Glede na to, da protagonista nista imela nobenih predhodnih izkušenj s snemanjem filma, sem vedel, da bo strukturiranje pripovedi za film velik izziv. Z montažerko Sandro Bastašić sva se odločila, da bova skupaj delala na materialu od prvega dneva produkcije, in tako sva si ogledala vse posnetke, ki sta nama jih izročila Maja in Mladen. Prvo od treh let sta se snemala “freestyle”, brez napotkov in po lastni želji, potem pa sva jima začela dajati naloge, na primer posneti sta morala nekaj, kar ju dela srečno ali pa nekaj, kar najbolj pogrešata v življenju. Na ta način smo namreč zakrili veliko lukenj v pripovedi. Vse skupaj sva si ogledala več kot 240 ur materiala, med gledanjem pa sva veliko jokala. Maja in Mladen nista bila vključena v izbiranje materiala do konca montaže, ko pa sta videla film, sta odobrila vse prizore, ki sva jih izbrala. S Sandro sva se potrudila, da sva izbrala tiste posnetke, ki do protagonistov izkazujejo spoštovanje in dostojanstvo.

Sandra, gre tudi za vaš prvi celovečerni film, kjer ste prevzeli vlogo montažerke. Zgodba deluje koherentno in lepo razloži ozadje situacije, v kateri sta se znašla protagonista. Ste imeli pripravljen kakršen koli scenarij ali iztočnice glede tega, kaj iščete, medtem ko ste si ogledovali teh 240 ur posnetkov? Kako je izgledalo vaše delo?

Sandra: Med gledanjem materiala sva se najprej osredotočala na to, da bi našla zgodbo, ki bi se skladala s tisto, ki smo jo predstavili na papirju, ko smo iskali sredstva za financiranje projekta. Ampak, kot vsi vemo, se življenja ne da imeti tako pod nadzorom, kot bi si film želel. Zelo kmalu je postalo jasno, da posnetki ne sledijo predvideni zgodbi na papirju, zato sva se odločila, da bova sledila čustveni strani Majine in Mladenove poti. Kot je povedalo že veliko znanih montažerjev: “Če se moraš nečemu odreči, se nikoli ne odreci čustvom, čeprav se moraš zato zgodbi.” Najtežje je bilo najti ravnovesje med Majinimi in Mladenovimi posnetki ter se odločiti, kdaj narediti rez med posnetki enega in drugega. Na neki točki sva se zatekla k svetovalcem. Pred tem sva si pomagala s samolepilnimi listki, kamor sva pisala opombe, jih lepila na steno in zgodbo na tak način urejala.

Sandra Bastašić, montažerka dokumentarca Nori dnevi. Foto: Urška Boljkovac / Kinodvor

Ste bili kdaj presenečeni nad vsebino prejetih posnetkov: nad razvojem zgodbe in koncem?

Damian: Ja, zelo sem bil presenečen nad vsebino in kako sta se njuni zgodbi razvili, še posebej nad Mladenovim gradivom, ki je svojo zgodbo razvil na zelo poseben način. Ko smo mu zadali nalogo, naj posname svojo največjo željo, je posnel poroko. Tudi sam način snemanja, kako sta stilistično posnela svoje gradivo, je resnično pokazal karakter obeh protagonistov.

Ste od začetka vedeli, da bo snamenje potekalo tri leta, ali ste se odločili prenehati, ko sta oba dosegla neke vrste “katarzo”?

Damian: Katarza se je zgodila zelo zgodaj, skoraj na začetku snemanja, tako da smo v bistvu bolj čakali na razvoj njunih zgodb, želeli smo dobiti nek zaključek, da bi lahko nehali snemati.

Kakšen zaključek ste prvotno pričakovali?

Damian: Ko sem začel s snemanjem dokumentarca, sem imel v mislih povsem drugačno idejo glede tega, kaj naj bi bilo. Vendar se je z razvojem zgodbe in oblikovanjem karakterjev pripoved drugače oblikovala in pustila sva, da sta naju protagonista vodila dalje.

Kaj pa sta Maja in Mladen rekla na končno verzijo dokumentarca?

Damian: Tako Maja kot Mladen sta jokala, ko sta prvič videla končan dokumentarec. Maja je prosila, če bi lahko preuredili manjši prizor z njeno sestro, saj jo je želela zaščititi. Celotna izkušnja je bila zanju zelo čustvena in vsakič, ko smo na projekcijah poželi stoječe ovacije, sta bila naravnost ganjena.

 

Avtorica: Patricija Fašalek

Naslovna fotografija: Osebni arhiv