loading ...
loading ...

Natečaj “Mlada filmska kritika”: 45 let

A pripoved se pri Haghu, tako kot pri Almodovarju ali Bergmanu, ki prav tako z močnimi ženskimi karakterji priznavata žensko fleksibilnost spravljanja spektra čustev na plano oz. v tem primeru na film, ne sprevrže v melodramatično hlastanje po feminističnih moralnih naukih.

 

Natečaj “Mlada filmska kritika”
V sodelovanju z Revijo za film in televizijo Ekran in Revijo za film in filmsko Kino! smo pripravili filmsko-kritiški natečaj Mlada filmska kritika, ki je do 18. 9. 2015 v dveh kategorijah zbiral najboljše prispevke v kategorijah srednješolska filmska kritika (14-18 let) ter študentska filmska kritika (18-22 let). Več o natečaju in nagrajencih si lahko preberete tu.

Kristian Božak Kavčič si je s svojo kritiko filma  Andrewa Haigha na natečaju zaslužil posebno omembo v srednješolski kategoriji.

Recenzija: 45 let

Avtor: Kristian Božak Kavčič

 

Film prikazuje šest dni, izvzetih iz mnogo daljšega, na srečo zakoncev Mercer tudi nič kaj mukotrpnega obdobja 45 let njunega zakona, iz katerega je barva, kot iz slikarskega platna, zbledela. V mladosti je bila ta barva še kako prisotna ob vznemirljivosti sprejemanja velikih odločitev. Tako zdaj oba, Kate (Charlotte Rampling) in Geoff (Tom Courtaney), v vsaki situaciji, ki bi iz vsakdanje rutine v lastno življenje doprinesla novosti, izbila monotonost in jima tako pognala malce postano kri po žilah ravnata zaščitniško do lastne ustaljenosti.
Film pa tako ne dopušča, da bi se slednje zgodilo gledalcu, saj hitro, a ne brezglavo, krene v galop in sicer s pismom iz Švice, ki obudi nostalgijo po z jodlanjem prežeti alpski državici, a tudi to preglasi sporočilo o tem, da so Katyi, Geoffovi prejšnji samozvani življenjski spremljevalki, uzrli v obraz pod, morda že kar neokusno, mastnim slojem ledu. Andrew Haigh pa v njegovem tretjem celovečercu hitro položi dlan na vse hiperventilirane golobrade gledalce, saj je od tu naprej, vsaj kar se dandanes hudo zlorabljene linearne in ozkogledne konstitucije in poteka zgodbe filma tiče, ne zgodi nič več. Na to se naloži še nevsakdanja, a vselej sodobna evropska montaža, ki filmu ne vsiljuje ritma gledalcev, a zato pusti, da film “diha”, da karakterji “dihajo” in z njimi vsak bolj ali manj prisoten gledalec.

KP_300026_crop_1200x720
image-1586

Haigh tudi jasno nakaže, da smo zaobjeli večinoma samo glavno junakinjo Kate, saj se kamera spretno izogiblje njenega moža, če pa naše, zaradi pohvalne fotografije Lola Crawleya zadovoljene oči le naletijo nanj, ta hitro izgine izza rob filmskega platna ali pa je iz fokusa (ta večino časa preživi v družbi Kate in njenih reakcij). Tudi, ko v igro vstopi prijateljica Lena (Geraldine James), nekoč s strani Geoffa imenovana kot “fašistka”, se ga kamera še naprej nonšalantno izogiba, kar bi se lahko zdelo kot izživljanje režiserjevih teženj po ženski prevladi v sedmi umetnosti.
A pripoved se pri Haghu, tako kot pri Almodovarju ali Bergmanu, ki prav tako z močnimi ženskimi karakterji priznavata žensko fleksibilnost spravljanja spektra čustev na plano oz. v tem primeru na film, ne sprevrže v melodramatično hlastanje po feminističnih moralnih naukih. Nasproti počasi razpadajočega lika žene, ki, lahko bi rekli “po moško” sprejme situacijo in ne pade v holivudsko paranoičnost za moževo izgubljeno ljubico, postavi že skoraj “stranski” lik moža, ki s svojo sterilnostjo pri začenjanju prepirov z ženo meče senco nestabilne in prestrašene “copate”. Prav ta moževa sterilnost je čvrsto zlepljala dva človeka v zakon, a kaj ko tudi tej, po tem, ko možu čustva prično pogrevati dobro ohlajeno ljubezen, začno šivi pokati, da jih preglasi le ravnodušno tiktakanje ure, ki se tesno drži vsake tihe sekunde med zakoncema, ki sledijo.
“Tihih sekund” pa, vsaj v prvih dneh, ni mnogo. Film tako nikoli ne zapade v patetično melodramo zaprašenega zakona ter tako z nespremenjenim umirjenim ritmom poplesava naprej, le na trenutke obregne ob ženo in iz nje izpusti fragment ženske nevere v moževo ljubezen (do nje). Skozi na trenutke pikantne in poglobljene, a vseeno ne “bergmanovske”, dialoge Haigh gradi karakterja, tokrat brez polaganja prsta na eno izmed strani na tehtnici med spoloma. Ženski lik Kate pa postane še močnejši, ko ta postopoma izstopi iz zdolgočasene drže, katero je Kate že tako dobro obvladala, in se poda v ženskost, tudi ljubosumnost, a vseeno ne brezupen nihilizem, kar pa izjemno dobro izpelje na berlinalu nagrajena Charlotte Rampling (v moški inačici nagrade je bil uspešen tudi partner na platnu, Tom Courtenay, ki v igri ne zaostaja za veliko).
Kar je vredno omeniti je odlična režija Andrewa Haigha in njegova izpeljava vsakega izmed šestih prikazanih dni. Vsak dan (razen predzadnjega, a o tem kasneje) se začne z ranim sprehodom Kate v izredno širokem planu, kot bi prikazoval kopico priložnosti, ki jih vsak dan ponuja, a teža starosti hitro stopi na “oder” in s tem je naslednji kader bližji Kate ter tako v gledalcih spretno vname sočustvovanje do glavnih junakov. Dan se zaključi z bližnjim planom, po navadi Kate, tu pa gledalec, skoraj bolj kot njen mož, intimno občuje z glavnim likom.
Predzadnji dan se raztreseno, prav tako kot Kate, ki je prejšnjo noč želela na podstrešju pretehtati, koliko je možu Katya res pomenila, le spravi na ustaljena pota. Moža vmes povpraša tudi o tem, ali bi sklenil zakon s Katyo, če nesreče ne bi bilo. Ta ji tresočega glasu iskreno pritrdi. Katina potlačena razburjenost možu sporoči, da bosta predzadnji dan (v filmu) začela znova. In res ga, a nepričakovano ohromelost, nevidnost premaga Geoff in svojo Kate preseneti z zajtrkom v postelji.

03480672-5d36-49c9-9e9e-a6281259fdbf-1020x612
Haigh začetek zadnjega dneva, tj. dneva 45. obletnice zakona, ovekoveči z enakim kadrom kot prvi dan v filmu. Še pred ceremonijo tistega dne se Kate znajde pred klavirjem, kjer odvrže liste z notami ter na pamet zaigra. Kot bi se hotela ogniti svojim obrabljenim kolenom in izgubljeni vlogi prihodnosti v njenem življenju ter bi stremela k letom, ko je za to skladbo potrebovala še pomoč nekaj trenutkov pred tem zavrženih listov z notami.
Ni dolgo kar zakonca Mercer vstopita med znance, ki so se udeležili obletnice, Haigh pa njun vstop posname izza njunih hrbtov, kot da sta vse vrgla čez ramo, a duh Katye še vedno iskri njuno sožitje. Kamera tako preigrava med njunima obrazoma in hrbtoma. Obletnico zakonca obeležita s plesom, kot pred 45 leti, Kate pa se začne utapljati v lastnih čustvih, kar prevzame formo njene okornosti v plesu in na koncu tudi solz. Čuti se tujko na lastni obletnici, v lastnem zakonu, telesu, saj če bi se Geoff res poročil s Katyo, bi z njim ta dan plesala prav ona, vse ostalo bi bilo bolj ali manj enako.
Film drobnih čarobnih momentov med Kate in Geoffom. V času vsesplošne težnje, predvsem mladih, k eskapizmu ali vsaj k njegovi iluziji, ki se ponuja skozi nečloveško, izumetničeno in prav zagotovo neorgansko umetnost, je tu film, ki živi. Film, nabit s pristnimi človeškimi emocijami. Nekaj, kar se redko dobi dandanes ter kar letos verjetno ne bomo več dobili, tj. film, ki je pristen.

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top