fbpx
loading ...
loading ...

Natečaj “Mlada filmska kritika”: 45 let

A pripoved se pri Haghu, tako kot pri Almodovarju ali Bergmanu, ki prav tako z močnimi ženskimi karakterji priznavata žensko fleksibilnost spravljanja spektra čustev na plano oz. v tem primeru na film, ne sprevrže v melodramatično hlastanje po feminističnih moralnih naukih.

 

Natečaj “Mlada filmska kritika”
V sodelovanju z Revijo za film in televizijo Ekran in Revijo za film in filmsko Kino! smo pripravili filmsko-kritiški natečaj Mlada filmska kritika, ki je do 18. 9. 2015 v dveh kategorijah zbiral najboljše prispevke v kategorijah srednješolska filmska kritika (14-18 let) ter študentska filmska kritika (18-22 let). Več o natečaju in nagrajencih si lahko preberete tu.

Kristian Božak Kavčič si je s svojo kritiko filma  Andrewa Haigha na natečaju zaslužil posebno omembo v srednješolski kategoriji.

Recenzija: 45 let

Avtor: Kristian Božak Kavčič

 

Film prikazuje šest dni, izvzetih iz mnogo daljšega, na srečo zakoncev Mercer tudi nič kaj mukotrpnega obdobja 45 let njunega zakona, iz katerega je barva, kot iz slikarskega platna, zbledela. V mladosti je bila ta barva še kako prisotna ob vznemirljivosti sprejemanja velikih odločitev. Tako zdaj oba, Kate (Charlotte Rampling) in Geoff (Tom Courtaney), v vsaki situaciji, ki bi iz vsakdanje rutine v lastno življenje doprinesla novosti, izbila monotonost in jima tako pognala malce postano kri po žilah ravnata zaščitniško do lastne ustaljenosti.
Film pa tako ne dopušča, da bi se slednje zgodilo gledalcu, saj hitro, a ne brezglavo, krene v galop in sicer s pismom iz Švice, ki obudi nostalgijo po z jodlanjem prežeti alpski državici, a tudi to preglasi sporočilo o tem, da so Katyi, Geoffovi prejšnji samozvani življenjski spremljevalki, uzrli v obraz pod, morda že kar neokusno, mastnim slojem ledu. Andrew Haigh pa v njegovem tretjem celovečercu hitro položi dlan na vse hiperventilirane golobrade gledalce, saj je od tu naprej, vsaj kar se dandanes hudo zlorabljene linearne in ozkogledne konstitucije in poteka zgodbe filma tiče, ne zgodi nič več. Na to se naloži še nevsakdanja, a vselej sodobna evropska montaža, ki filmu ne vsiljuje ritma gledalcev, a zato pusti, da film “diha”, da karakterji “dihajo” in z njimi vsak bolj ali manj prisoten gledalec.

KP_300026_crop_1200x720
image-1586

Haigh tudi jasno nakaže, da smo zaobjeli večinoma samo glavno junakinjo Kate, saj se kamera spretno izogiblje njenega moža, če pa naše, zaradi pohvalne fotografije Lola Crawleya zadovoljene oči le naletijo nanj, ta hitro izgine izza rob filmskega platna ali pa je iz fokusa (ta večino časa preživi v družbi Kate in njenih reakcij). Tudi, ko v igro vstopi prijateljica Lena (Geraldine James), nekoč s strani Geoffa imenovana kot “fašistka”, se ga kamera še naprej nonšalantno izogiba, kar bi se lahko zdelo kot izživljanje režiserjevih teženj po ženski prevladi v sedmi umetnosti.
A pripoved se pri Haghu, tako kot pri Almodovarju ali Bergmanu, ki prav tako z močnimi ženskimi karakterji priznavata žensko fleksibilnost spravljanja spektra čustev na plano oz. v tem primeru na film, ne sprevrže v melodramatično hlastanje po feminističnih moralnih naukih. Nasproti počasi razpadajočega lika žene, ki, lahko bi rekli “po moško” sprejme situacijo in ne pade v holivudsko paranoičnost za moževo izgubljeno ljubico, postavi že skoraj “stranski” lik moža, ki s svojo sterilnostjo pri začenjanju prepirov z ženo meče senco nestabilne in prestrašene “copate”. Prav ta moževa sterilnost je čvrsto zlepljala dva človeka v zakon, a kaj ko tudi tej, po tem, ko možu čustva prično pogrevati dobro ohlajeno ljubezen, začno šivi pokati, da jih preglasi le ravnodušno tiktakanje ure, ki se tesno drži vsake tihe sekunde med zakoncema, ki sledijo.
“Tihih sekund” pa, vsaj v prvih dneh, ni mnogo. Film tako nikoli ne zapade v patetično melodramo zaprašenega zakona ter tako z nespremenjenim umirjenim ritmom poplesava naprej, le na trenutke obregne ob ženo in iz nje izpusti fragment ženske nevere v moževo ljubezen (do nje). Skozi na trenutke pikantne in poglobljene, a vseeno ne “bergmanovske”, dialoge Haigh gradi karakterja, tokrat brez polaganja prsta na eno izmed strani na tehtnici med spoloma. Ženski lik Kate pa postane še močnejši, ko ta postopoma izstopi iz zdolgočasene drže, katero je Kate že tako dobro obvladala, in se poda v ženskost, tudi ljubosumnost, a vseeno ne brezupen nihilizem, kar pa izjemno dobro izpelje na berlinalu nagrajena Charlotte Rampling (v moški inačici nagrade je bil uspešen tudi partner na platnu, Tom Courtenay, ki v igri ne zaostaja za veliko).
Kar je vredno omeniti je odlična režija Andrewa Haigha in njegova izpeljava vsakega izmed šestih prikazanih dni. Vsak dan (razen predzadnjega, a o tem kasneje) se začne z ranim sprehodom Kate v izredno širokem planu, kot bi prikazoval kopico priložnosti, ki jih vsak dan ponuja, a teža starosti hitro stopi na “oder” in s tem je naslednji kader bližji Kate ter tako v gledalcih spretno vname sočustvovanje do glavnih junakov. Dan se zaključi z bližnjim planom, po navadi Kate, tu pa gledalec, skoraj bolj kot njen mož, intimno občuje z glavnim likom.
Predzadnji dan se raztreseno, prav tako kot Kate, ki je prejšnjo noč želela na podstrešju pretehtati, koliko je možu Katya res pomenila, le spravi na ustaljena pota. Moža vmes povpraša tudi o tem, ali bi sklenil zakon s Katyo, če nesreče ne bi bilo. Ta ji tresočega glasu iskreno pritrdi. Katina potlačena razburjenost možu sporoči, da bosta predzadnji dan (v filmu) začela znova. In res ga, a nepričakovano ohromelost, nevidnost premaga Geoff in svojo Kate preseneti z zajtrkom v postelji.

03480672-5d36-49c9-9e9e-a6281259fdbf-1020x612
Haigh začetek zadnjega dneva, tj. dneva 45. obletnice zakona, ovekoveči z enakim kadrom kot prvi dan v filmu. Še pred ceremonijo tistega dne se Kate znajde pred klavirjem, kjer odvrže liste z notami ter na pamet zaigra. Kot bi se hotela ogniti svojim obrabljenim kolenom in izgubljeni vlogi prihodnosti v njenem življenju ter bi stremela k letom, ko je za to skladbo potrebovala še pomoč nekaj trenutkov pred tem zavrženih listov z notami.
Ni dolgo kar zakonca Mercer vstopita med znance, ki so se udeležili obletnice, Haigh pa njun vstop posname izza njunih hrbtov, kot da sta vse vrgla čez ramo, a duh Katye še vedno iskri njuno sožitje. Kamera tako preigrava med njunima obrazoma in hrbtoma. Obletnico zakonca obeležita s plesom, kot pred 45 leti, Kate pa se začne utapljati v lastnih čustvih, kar prevzame formo njene okornosti v plesu in na koncu tudi solz. Čuti se tujko na lastni obletnici, v lastnem zakonu, telesu, saj če bi se Geoff res poročil s Katyo, bi z njim ta dan plesala prav ona, vse ostalo bi bilo bolj ali manj enako.
Film drobnih čarobnih momentov med Kate in Geoffom. V času vsesplošne težnje, predvsem mladih, k eskapizmu ali vsaj k njegovi iluziji, ki se ponuja skozi nečloveško, izumetničeno in prav zagotovo neorgansko umetnost, je tu film, ki živi. Film, nabit s pristnimi človeškimi emocijami. Nekaj, kar se redko dobi dandanes ter kar letos verjetno ne bomo več dobili, tj. film, ki je pristen.

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

16. seminar MAF: Intervju z Darjo Žuk: O ženskah, ki si ne želijo samo ljubezni in poroke

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Film Kristalni labod (Khrustal, 2018) je s svojo živahno vizualno in glasbeno podobo svež prikaz Belorusije v 90. letih….

Preberi več →

16. seminar MAF: Breme, ki nam je bilo zapuščeno

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Srbija leta 1999. NATO sile stopnjujejo svojo agresijo nad srbsko populacijo, ljudje so negotovi in brezupni, naveličani treh zaporednih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Intervju z Marcelom Martinessijem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Marcelo Martinessi (1973, Asunción) je paragvajski filmski režiser, ki se je na letošnjem Liffe-u predstavil s svojim prvim celovečercem…

Preberi več →

16. seminar MAF: Rdeče kot noir

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ilusionándonos por una pequeñez, un color quizás perdido Jairo, El Valle Y El Volcán   Veseliva se zaradi neke…

Preberi več →

16. seminar MAF: Tisti, ki ostanejo: Mehko blato

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Tematika odraščanja in najstniških težav je v filmu že dobro ustaljena tematika. Mehko blato (Es esmu seit, 2016) je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Tomasom Alzamorom Muñozem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Tomas Alzamora Muñoz je 29-letni čilski režiser, ki se je s svojim prvencem Mala bela laž predstavil na filmskih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Plovba po Stiksu

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Po osmih letih raziskovanja, razvijanja scenarija in štiridesetih snemalnih dneh z desetčlansko ekipo na jadrnici na odprtem morju se…

Preberi več →

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →
Back To Top