Kaja Dragoljević je v okviru Mad About Film seminarja na lanskoletnem filmskem festivalu Film na oko napisala kritiko filma 14+, s katerim je sodelovala tudi na natečaju za Mlado filmsko kritiko.
Žirija ji je dodelila posebno omembo in pojasnila svojo izbiro: “Kritika Kaje Dragoljević je izviren premislek mladinskega filma 14+ (Andrej Zaytsev, 2015), ki ga odlikujejo paralele z drugimi deli te kategorije, označenimi predvsem z avtoričino izpostavitvijo avtorskih pristopov.”
Sodobna ruska Romeo in Julija, kot ju posmehljivo imenuje eden od protagonistov, se nasprotno od Shakespearovega dvojca uspešno izvijeta iz primeža prepovedi mlade ljubezni.
14+ po rusko, za zahodne pluse
Ruski režiser Andrey Zaytsev je za osrednjo temo svojega mladinskega filma 14+ izbral ljubezen dveh osnovnošolcev, ki odraščata vsak v svojem blokovskem naselju Moskve. Navidezno trivialnost sicer banalne teme prepovedane ljubezni uspe režiserju pripeljati do legitimnih 106 minut, saj je svoj celovečerec zaostril do te mere, da vsekakor presega zgolj še eno ilustracijo najstniške ljubezni s šablonskim sosledjem.
Sama kamera se včasih zgleduje po velikih produkcijah, tj. sledi maniri bližnjih obraznih kadrov in zasanjanih detajlov voajerističnega kamerinega očesa (Mustang, 2015) ali pa preprosto sledi trendu internetnega jezika, torej zasipanju s podobami z družbenih omrežij (Otroci tranzicije, 2014).
Etiketnih oznak mladinski in ljubezenski ga poleg umestitve ljubezenske zgodbe v kontekst podkupljive, zapite Rusije in kontrasta dveh vzgojnih modelov glavnih junakov rešuje še spogledovanje z žanrskimi primesmi akcije, komedije in dokumentarca, kjer je režiser tudi sicer že domač (Most nad bezdnoj in Vospominanija vetěranov). Žanrsko razgibanost dodatno pestrita vizualna in avditivna estetska raznolikost. Delata ga privlačnejšega in večini lažje prebavljivega – predvsem mladim izven socio-kulturne sovjetske tradicije – saj omilita resnost in ostrino ovir, ki jih morata za realizacijo svoje ljubezni premagati Vika in Aljoša.
Sodobna ruska Romeo in Julija, kot ju posmehljivo imenuje eden od protagonistov, se nasprotno od Shakespearovega dvojca uspešno izvijeta iz primeža prepovedi mlade ljubezni. To v 14+ zapoveduje preprosto dejstvo, da Vika in Aljoša prihajata iz dveh različnih okrožij, kar pomeni, da obiskujeta različni šoli in posledično pripadata različnim teritorijem. Volk, glavni nadzornik Vikinega teritorija in vodja šolskega krdela, predstavlja zaljubljencema glavno oviro in hkrati na simbolni ravni deluje kot Aljošev protipol nagonov. Aljoša kot izrazito pozitiven junak uteleša viteške vrednote in kot predstavnik vitalnega dela prebivalstva daje upanje za boljšo prihodnost sredi perverzije, ki ga obdaja. Od ameriškega modela perfektnega superjunaka ga ločita edino izrazito kontra-nasilna pozicija, ki jo zavzame v boju z Volkovo toplo, in dejstvo, da je na nek način brez očeta, kar ga naredi bolj realističnega. Njegov sentiment se tako niti ne more identificirati s Supermanom, katerega emblem nosi na majici na večer spopada z Volkovimi. (Pa tudi: čeznjo tako ali tako nosi še eno, z neupadljivim srajčnim obratnikom.) Aljoševa antijunaška narava se prepozna v plakatu filma Brat, kultni ruski kriminalki Alekseja Balabanova, ki se mu je Zaytsev prek Aljoše tudi priklonil. Zaradi izključno pozitivnih vrednot in nenaklonjene pozicije Aljoše in Vike v družbi, pa tudi zaradi fotogeničnosti obeh igralcev, gledalec nujno simpatizira s protagonistoma.
Glede na krutost sveta, v katerega sta postavljena mladostnika, je bilo za 14+ neizogibno (vsaj če je želel biti všečen mladim), da je režiser med narativno dinamiko še dodatno poflirtal z bolj umetniškimi vložki. Ti delujejo kot prepričljiv filmski izraz predvsem v prizorih, kakršen je denimo otvoritveni, ko vizualno dimenzijo izraza efektivno komplementira Celentanova klasika Ciao ragazzi, ki gledalca od mase oken škatlastega bloka sprejme v notranjost Aljoševega »bunkerja« z vsemi atributi odraščajočega osnovnošolca, ki ga uspe zmotiti le mama.
Soliden mladinski celovečerec, ki zahtevnejšemu gledalcu le sporadično nakaže gnilobo ruske situacije. Gre pač za grenko-sladko ceno intence po uveljavi na evropski in svetovni filmski sceni.
Kaja Dragoljević
