loading ...
loading ...

2. edicija natečaja MFL: 14+

Kaja Dragoljević je v okviru Mad About Film seminarja na lanskoletnem filmskem festivalu Film na oko napisala kritiko filma 14+, s katerim je sodelovala tudi na natečaju za Mlado filmsko kritiko.

Žirija ji je dodelila posebno omembo in pojasnila svojo izbiro: “Kritika Kaje Dragoljević je izviren premislek mladinskega filma 14+ (Andrej Zaytsev, 2015), ki ga odlikujejo paralele z drugimi deli te kategorije, označenimi predvsem z avtoričino izpostavitvijo avtorskih pristopov.”

Sodobna ruska Romeo in Julija, kot ju posmehljivo imenuje eden od protagonistov, se nasprotno od Shakespearovega dvojca uspešno izvijeta iz primeža prepovedi mlade ljubezni.

14+ po rusko, za zahodne pluse

Ruski režiser Andrey Zaytsev je za osrednjo temo svojega mladinskega filma 14+ izbral ljubezen dveh osnovnošolcev, ki odraščata vsak v svojem blokovskem naselju Moskve. Navidezno trivialnost sicer banalne teme prepovedane ljubezni uspe režiserju pripeljati do legitimnih 106 minut, saj je svoj celovečerec zaostril do te mere, da vsekakor presega zgolj še eno ilustracijo najstniške ljubezni s šablonskim sosledjem.

Sama kamera se včasih zgleduje po velikih produkcijah, tj. sledi maniri bližnjih obraznih kadrov in zasanjanih detajlov voajerističnega kamerinega očesa (Mustang, 2015) ali pa preprosto sledi trendu internetnega jezika, torej zasipanju s podobami z družbenih omrežij (Otroci tranzicije, 2014).

Etiketnih oznak mladinski in ljubezenski ga poleg umestitve ljubezenske zgodbe v kontekst podkupljive, zapite Rusije in kontrasta dveh vzgojnih modelov glavnih junakov rešuje še spogledovanje z žanrskimi primesmi akcije, komedije in dokumentarca, kjer je režiser tudi sicer že domač (Most nad bezdnoj in Vospominanija vetěranov). Žanrsko razgibanost dodatno pestrita vizualna in avditivna estetska raznolikost. Delata ga privlačnejšega in večini lažje prebavljivega – predvsem mladim izven socio-kulturne sovjetske tradicije –  saj omilita resnost in ostrino ovir, ki jih morata za realizacijo svoje ljubezni premagati Vika in Aljoša.

Sodobna ruska Romeo in Julija, kot ju posmehljivo imenuje eden od protagonistov, se nasprotno od Shakespearovega dvojca uspešno izvijeta iz primeža prepovedi mlade ljubezni. To v 14+ zapoveduje preprosto dejstvo, da Vika in Aljoša prihajata iz dveh različnih okrožij, kar pomeni, da obiskujeta različni šoli in posledično pripadata različnim teritorijem. Volk, glavni nadzornik Vikinega teritorija in vodja šolskega krdela, predstavlja zaljubljencema glavno oviro in hkrati na simbolni ravni deluje kot Aljošev protipol nagonov. Aljoša kot izrazito pozitiven junak uteleša viteške vrednote in kot predstavnik vitalnega dela prebivalstva daje upanje za boljšo prihodnost sredi perverzije, ki ga obdaja. Od ameriškega modela perfektnega superjunaka ga ločita edino izrazito kontra-nasilna pozicija, ki jo zavzame v boju z Volkovo toplo, in dejstvo, da je na nek način brez očeta, kar ga naredi bolj realističnega. Njegov sentiment se tako niti ne more identificirati s Supermanom, katerega emblem nosi na majici na večer spopada z Volkovimi. (Pa tudi: čeznjo tako ali tako nosi še eno, z neupadljivim srajčnim obratnikom.) Aljoševa antijunaška narava se prepozna v plakatu filma Brat, kultni ruski kriminalki Alekseja Balabanova, ki se mu je Zaytsev prek Aljoše tudi priklonil. Zaradi izključno pozitivnih vrednot in nenaklonjene pozicije Aljoše in Vike v družbi, pa tudi zaradi fotogeničnosti obeh igralcev, gledalec nujno simpatizira s protagonistoma.

Glede na krutost sveta, v katerega sta postavljena mladostnika, je bilo za 14+ neizogibno (vsaj če je želel biti všečen mladim), da je režiser med narativno dinamiko še dodatno poflirtal z bolj umetniškimi vložki. Ti delujejo kot prepričljiv filmski izraz predvsem v prizorih, kakršen je denimo otvoritveni, ko vizualno dimenzijo izraza efektivno komplementira Celentanova klasika Ciao ragazzi, ki gledalca od mase oken škatlastega bloka sprejme v notranjost Aljoševega »bunkerja« z vsemi atributi odraščajočega osnovnošolca, ki ga uspe zmotiti le mama.

Soliden mladinski celovečerec, ki zahtevnejšemu gledalcu le sporadično nakaže gnilobo ruske situacije. Gre pač za grenko-sladko ceno intence po uveljavi na evropski in svetovni filmski sceni.

Kaja Dragoljević

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top