MAF na FNO: Moja šola se potaplja v morje

v Festivali/FNO/Prispevki/Recenzije

Zaplet animiranega filma striparja Dasha Shawa Moja šola se potaplja v morje (My Entire High School Sinking Into the Sea, 2017) je nekoliko fantastičen: srednja šola se odtrga s klifa, na kosu zemlje lebdi v morju in počasi tone, učenci in osebje, ujeti na njej, pa se borijo za preživetje.

S svojimi glasovi so v filmu nastopili zvezdniki, kot so Jason Schwartzman, Susan Sarandon in Lena Dunham. Prvi posoja glas glavnemu junaku, ki si z avtorjem filma deli ime. Morda je igralec, ki sicer pogosto nastopa v filmih Wesa Andersona, še posebej prepoznaven po svojem zgodnjem nastopu v vlogi srednješolca Maxa, ekscentričnega kralja obšolskih aktivnosti v Andersonovem Rushmoreu (1998). Shaw je verjetno stavil na to, da bo Schwartzmanov glas v film prinesel nekaj njegove karizme in ekscentričnosti, vendar pa niti to ne more rešiti nedomiselne zgodbe.

Dijaki, razen telovadke Mary, ki po sili razmer pristane v druščini nepriljubljenih, še naprej skrbijo za ohranjanje ugleda in položaja, ki so si ga priborili znotraj hierarhično urejene srednješolske družbe, klišejsko razdeljene na priljubljene športnike in nepriljubljene intelektualce. Ohranjanje statusa, ki so si ga priborili pred katastrofo, je pomembnejše od preživetja. Medtem, ko se smrti ostalih, nebistvenih členov zgodbe, zgodijo kar mimogrede, saj gre za nepomembne žrtve zgodbe, se Shaw s prikazom preživetja peščice glavnih junakov norčuje iz filmskih, literarnih in tudi družbenopolitičnih pripovedi, iz katerih lahko razberemo, da je pomembno le življenje tistih, ki si lastijo mesto izjavljanja.

Videti je, da je avtor s kombiniranjem tehnik risanja, slikanja in kolaža veliko pozornosti namenil oblikovni plati filma. Risana animacija je stilizirana, Shaw pa se po oblikovni plati nanaša na kultne risane serije, kot so Daria (MTV, 1997-2001) in Beavis and Butt-Head (MTV, 1993–2011), ki so bili na vrhuncu priljubljenosti v devetdesetih, ter na franšizo Scooby-Doo, ki je še tri desetletja starejša. Tudi pri zgodbi se sklicuje na znana dela iz filmske in televizijske zgodovine; katastrofa in edina možnost za rešitev spominjata na film Pozejdonova avantura (The Poseidon Adventure, 1972, Ronald Neame), druščina glavnih nastopajočih pa na skupino iz Scooby-Doo.

Vseeno je videti, kot da se je avtor tako posvetil formi, da je pozabil na vsebino. Zaradi karikiranih likov in klišejske zgodbe o boju srednješolcev za priljubljenost film gledalcev ne prepriča, zdi pa se tudi, da idealni gledalec tega filma ne obstaja, saj bi ta, da bi bil zmožen prepoznati mnoge reference, moral biti star bržkone vsaj tri desetletja, zgodba pa bi lahko nagovorila kvečjemu gledalce z začetka obveznega šolanja. Tovrstnih poenostavljenih zgodb, ki podcenjujejo gledalstvo te starostne skupine, pa je bržkone že tako ali tako preveč.

Ana Hancock