Kibernetični triler G. Robot (Mr Robot, Sam Esmail, 2015 -) je ob svoji premieri na USA Network nemudoma pritegnil veliko pozornosti, in sicer tako s strani kritikov kot gledalcev. Eden izmed razlogov je prav gotovo ta, ker se spopada s trenutno perečimi tematikami, kot je kibernetični terorizem, vedno večja delitev med bogatimi in revnimi ter nenazadnje z večnim vprašanjem, kdo v resnici vlada svetu. Vsakič, ko serije obravnavajo takšne tematike, obstaja velika nevarnost, da bodo preveč klišejske, enostranske, ali pa bodo gledalcem vsiljevale svoje poglede oz. sporočila. G. Robot se temu prefinjeno izogne in predstavi hekerstvo, kot ga na televiziji še nismo videli.
Serija spremlja mladega računalniškega hekerja Elliota (Rami Malek), ki je zaposlen kot kibernetični inženir v enem izmed podjetij, ki jih ima v lasti namišljena korporacija E Corp oziroma Evil Corp (zlobna korporacija), kot ji pravi Elliot. Zgodi se največji hekerski napad do sedaj, ki ga Elliot uspešno ustavi, vendar kljub temu fsociety, kot se hekerji sami poimenujejo, uspe vdreti v računalniško bazo E Corpa ter zbrisati vse kredite, ki so jih ljudje dolžni. E Corp je namreč največji multi-nacionalni konglomerat na svetu, ki med drugim proizvaja računalnike, telefone in tablične računalnike ter ima v lasti 70 procentov svetovne potrošniške kreditne industrije. Elliot je odločen odkriti storilce, vendar so njegovi motivi dvoumni.
Čar G. Robota je predvsem v presenetljivem realizmu: od avtentične predstave hekerske scene do samega protagonista. Ustvarjalcem serije je bilo od vsega začetka zelo pomembno, da prikažejo, kako bi bilo mogoče hekerjem vdreti v računalniške sisteme, vendar tudi ne želijo napihovati teh zmogljivosti. Ni možno kar tako vdreti v vsak računalnik ali bančni račun ipd., vendar če nismo pazljivi, se vsem nam lahko to zgodi. Hekerstvo ne deluje tako, da se nekdo usede za računalnik, dvakrat lopne po tipkovnici in je že v Sovini bazi podatkov ali pa si nakazuje naš denar na svoj transakcijski račun. Stvari niso tako preproste, še posebej, če sami poskrbimo za svojo varnost in recimo ne objavljamo osebnih podatkov na družbena omrežja in ne uporabljamo gesla, ki so enostavna za ugotoviti, kot je npr. »geslo1234«. G. Robot nam nazorno prikaže, kako znamo biti ljudje preveč brezskrbni z ravnanjem osebnih podatkov in nas opozarja na kakšne trike moramo paziti.
Prav tako realističen je protagonist, ki ni tipičen heroj. Elliot ima duševne težave, se drogira in konstantno krši zakon. Vendar tudi ni antagonist, saj kljub njegovemu nihilizmu, nima utopističnih predstav o tem, kako bo on sam rešil svet. Zaveda se kompleksnosti družbenega sistema in vidi povezavo med korupcijo na najvišjem nivoju ter apatijo povprečnih ljudi. Na drugi strani pa ima G. Robot (Christian Slater) popolnoma binaren pogled na svet, kljub temu, da enako razmišlja kot Elliot. G. Robot poskuša vpeljati Elliota v fsociety in pove stvari, katerih se Elliot ne upa izreči na glas. Ima bolj ekstremistična načela, kjer sta možni samo dve rešitvi, nula ali ena, vmesna enačba ne obstaja. Njun odnos je komplementaren in tudi kontrasten. G. Robot je zelo direkten, prepričan vase in v svoj prav; Elliot pa kljub enakim pogledom na svet, dvomi v svoje odločitve.
Elliot se vedno znova sprašuje, kaj je res in kaj ne. Točno nam pove, kaj se dogaja v njegovi glavi, saj se pogovarja z gledalci oz. s svojim »prijateljem«. Njegovo paranojo slišimo, kot tudi vidimo. G. Robot uporablja nekonvencionalne kote kamere, kjer lik velikokrat ni postavljen na sredino slike, ampak nekje na rob, ozadje pa bo v sredini kadra. S tem lahko gledalci zaznamo enake občutke, kot jih ima protagonist – občutek zmedenosti, bojazni in težave s fokusiranjem. Hladne in monokromatične barve prav tako ustvarijo tesnobno atmosfero. Spominja na stil Klub golih pesti (Fight Club, 1999, David Fincher), čeprav se ta film odvija večinoma ponoči in ima zato še temačnejši videz. Podobnost s Klubom golih pesti ni samo v barvah, ampak tudi v tematiki – sistem je skorumpiran, ljudje smo ovce in s svojo apatijo in z nekritičnim sprejemanjem družbenih norm vzdržujemo ta sistem, ergo potrebno se je radikalizirati. Vendar G. Robot se naprej sprašuje, kaj bi bilo, če bi napad na korporacije uspel. Kako bi v realnem svetu ljudje reagirali na takšen delikventen upor – bi ta zrušil ustaljeni sistem in napravil boljšega, ali bi še poslabšal družbeno stanje, ali pa ne bi imel nikakršnega učinka?
Duševno stanje protagonista je rdeča nit serije. Takoj na začetku serije nam namreč že pove, da je mogoče shizofren. V očeh mu vidimo njegov strah in žalost, govorica telesa nam pokaže njegovo nelagodje, ko mora komunicirati oz. funkcionirati med ljudmi. Izogiba se družbenim dogodkom, toda v resnici si želi pripadati. Ve, da je z njim nekaj narobe, ampak ne ve zakaj. Mogoče je razlog za njegovo asocialno držo njegova genialnost, morda se ta skriva v njegovem otroštvu, ali pa enostavno moraš biti »poseben«, če želiš razmišljati kritično. Smo nori, če verjamemo politikom in korporacijam ali smo nori, če jim ne verjamemo?Robot je odličen družbeno kritičen triler, ki nam ne vsiljuje svojih pogledov, ampak želi predstaviti določene aspekte, na podlagi katerih si lahko sami interpretiramo svet. Osrednje dogajanje se odvija okoli protagonista, vendar so vsi ostali stranski liki prav tako zanimivi in dodelani. Še posebej v drugi sezoni se serija malce bolj osredotoča na dva stranska ženska lika, ki sta močni, samosvoji in sposobni ženski, s prav tako ambivalentnimi značilnostmi. Serija se na splošno ne držati nekih konvencionalnih pravil, želi jih kršiti. Hekerstvo vidimo na svež, bolj realen način, kjer tudi hekerji niso stereotipizirani računalniški geeki – hardware namreč ne pozna spola, ne barve kože ne religije, ne politične pripadnosti.
Lučka Vavpetič
