fbpx
loading ...
loading ...

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako deluje, če si samouk, o pomembnosti poznanstev, scenaristiki in slovenski komediji.

Trenutno delaš na tretjem delu serije V dvoje?

Ja, to je ena stvar.

Kaj so pa ostale?

To je tako, ko imaš ene stvari v glavi … Razvijam dva filma in dve seriji, ampak je malo grozno govoriti o tem, ker ne veš, kaj bo in kaj ne bo. Zelo verjetno V dvoje bo in zato samozavestno povem, da delam na tem, medtem ko za druge stvari ne vem, kaj bo iz njih.

Kako to torej poteka pri tebi – od razvijanja idej do uresničitve projekta?

Tako, da dobim čisto osnovno zamisel, se usedem za računalnik in tipkam vse ideje, ki so se pojavile. Nato to razširim in si izmišljujem stvari. Potem vse zbrišem in grem od začetka, ali pa izbrišem pol stvari … Vsaj jaz imam tak sistem. Delam in vidim, kaj deluje in kar ne deluje, včasih vse vržem stran in delam potem spet na novo. Tako kot … kako se že temu reče … ko mečeš ideje v zid in gledaš, katera se zalepi gor in katera pade dol. Moraš pa sam vedeti, kaj je dobro in kaj ni, kar je meni najtežji del, zato velikokrat rad svoje delo komu pokažem, da mi pove, če je slabo nekaj, za kar sem jaz mislil, da je dobro.

To je najtežji proces, včasih samo sediš v tišini.

Komu jih pokažeš?

Prijateljem in sodelavcem. Zdaj se dobivam z Izo Strehar, ki sodeluje pri scenariju V dvoje, in greva od episode do episode ter razglabljava, kaj se bo dogajalo. To je najtežji proces, včasih samo sediš v tišini. V eni dolgi tišini, ki lahko traja tudi po eno uro. Včasih pač ne gre in greš domov, se vrneš naslednji dan ali čez par dni in potem delo ponovno steče. Sem slišal, da tudi največji scenaristi včasih samo sedijo in večino časa ne počnejo ničesar (smeh). Samo moraš se spraviti v ta prostor in čakati na dobre dneve. Je pa, vsaj po mojem mnenju, dobro živeti čim bolj barvito življenje, da čim več stvari preizkusiš in da dobiš čim več izkušenj, saj preko tega potem rastejo ideje in zgodbe.

Torej večina stvari, ki jih napišeš, izhaja iz tvojih osebnih dogodkov?

Veliko, ja. Ali pa iz stvari, ki so mi všeč in ob katerih pomislim: “Wow, jaz bi pa tudi nekaj takega naredil.” Potem je pa tukaj tanka meja med kopiranjem in originalnostjo (smeh).

In ko je zgodba spisana, kaj narediš potem?

Potem imaš pri nas samo dva načina: prvi je ta, da pišeš komericalnim televizijam in se poskusiš kaj zmeniti. Druga opcija je, da prijaviš film na RTV-jev ali pa SFC-jev razpis. Vse skupaj se zna slabo iziti, saj lahko v svoje delo vložiš veliko truda, vendar obstaja možnost, da ne bo na koncu iz tega nič. To pa je problem na splošno v Sloveniji. Drugje si namreč plačan za svoje delo, ker lahko na primer do tebe pride producent, ki ti pove, da bi rad, da zanj nekaj napišeš, tukaj pa avtor sam vloži v svoje delo in upa na najboljše.

Pri Pr’ Hostar ste delali skoraj brez financ in kljub temu, da je imel film veliko dobička, si rekel, da ste bili vseeno v minusu.

Tako nekako, ja. Mi smo film naredili z lastnim vložkom in če bi bili vsi plačani realno, bi bili v minusu. To pomeni, da so bili eni za svoje delo plačani manj, kot bi morali biti. Hotel smo dobili zastonj, saj ga ne bi bili zmožni plačati. Na koncu smo imeli veliko srečo, da smo sploh karkoli zaslužili, saj gre za redek primer, kjer je film dejansko prinesel nekaj denarja.

Kot samouk imaš veliko lukenj v znanju, no, pa saj jih imaš tudi kot študent.

Torej se splača imeti prijatelje, ki ti pomagajo na drugačne načine kot zgolj proti plačilu?

Če začneš tako, kot sem jaz, definitivno ja. Tudi udeležencem MAF tabora bi predlagal, da se povežejo, dokler so še mladi, in da se poskusijo čim več naučiti, saj je v tej industriji ogromno dela in vsak lahko opravlja nekaj drugega. Nato se lahko vloge zamenjajo in naslednjič vsak počne nekaj drugega, saj se na tak način najdeš in ugotoviš, kaj ti je najljubše in v kaj bi se rad usmeril. Dobro je čim več delati in imeti čim več izkušenj že od začetka, prav tako pa je dobro najti nek bazen ljudi, ki so tudi pripravljeni veliko delati in se družiti … kreativno družiti, bi jaz temu rekel. Da ne hodiš na pijačke, kar je tudi ok (smeh), ampak da tudi ustvarjaš nekaj.

Ti si začel zelo mlad. Kako si se sam začel učiti oziroma kako si začel, ko še nisi imel nobenega znanja? Si kar prijel telefon v roke ali … ?

Takrat še ni bilo telefonov, to je zanimivo. Bile so male kamere na kasete. V resnici niti tega nisem imel, vendar sem veliko zahajal v mladinski center v Brežicah, kjer sem živel med srednjo šolo. Tam so zelo podpirali ustvarjalnost, kar sem jaz veselo izkoriščal in si za en dan izposodil kamero, doma slikal in snemal, kar sem se pač spomnil, delal kratke filme, se učil, kako je biti pred kamero in kako je biti za kamero … Ko nekaj ustvariš in nato kam pošlješ, lahko hitro pridobiš nova poznanstva, tako da sem na tak način tudi ustvaril mrežo poznanstev, ki se sedaj samo še širi v neskončnost.

Imaš še vedno željo, da bi šel na AGRFT?

Ja, včasih ja (smeh).

Zakaj?

Kot samouk imaš veliko lukenj v znanju, no, pa saj jih imaš tudi kot študent, nikjer se ne naučiš zares veliko, ampak včasih pa kakšna teorija tudi pomaga (smeh). Pri meni je vse samo 100 % praksa, oziroma nekaj teorije sem se naučil sam, kadar sem slučajno na nekaj naletel. V otroštvu nisem imel dostopa do klasičnih filmov in tako si jih nisem mogel ogledati z namenom, da bi se z njihovo pomočjo učil.

Ker sem bil mladi upornik, ki je nosil Rage Against the Machine in Che Guevara majice.

Danes je torej mladim veliko lažje, saj je vse dostopno preko interneta?

Absolutno. Je pa potrebna tudi volja do samoučenja, torej da se ne siliš v nekaj, da ne greš na en faks in si misliš: “Joj, ne da se mi.” Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem in študiraš, gledaš filme, jih preučuješ, bereš članke, knjige, greš ven snemat, vse to zajema samoučenje.

Kako to, da se nisi že od začetka vpisal na AGRFT?

Najprej se sploh nisem želel vpisati, ker me ni zanimal (smeh). Ker sem bil mladi upornik, ki je nosil Rage Against the Machine in Che Guevara majice, proti sistemu skratka. Zdaj pa vidim, da je težje brez tega faksa, saj moraš biti veliko bolj vztrajen in vložiti veliko več dela, ali pa vsaj jaz mislim, da je temu tako.

Ker tam dobiš poznanstva?

Dobiš poznanstva, znanje, opremo, ne potrebuješ denarja, da lahko delaš filme, celo na film lahko snemaš – to je izkušnja, za katero dvomim, da jo bom kdaj doživel. Še vedno pa ostaja pravilo, da če se sam ne ženeš, tudi na faksu ali po faksu ne prideš daleč. Pa saj je tako povsod: na kateri koli faks greš, se moraš tudi sam gnati, drugače od tega ne odneseš veliko.

Katero smer pa bi izbral? Scenaristiko, igralstvo ali režijo?

Režijo. Sem sicer veliko razmišljal tudi o igri, vendar mi je režija vseeno najbolj pri srcu.

Zakaj?

Ker sem začel ustvarjati sam, sem moral imeti nadzor nad vsem, kar se je počelo oziroma kar sem počel, kar je v bistvu režiserjeval naloga. Medtem ko mi je kot igralcu malo … aagh … samo sedeti in čakati na ukaze mi ne leži preveč, hočem še več delati. Navadil sem se na to, da delam ogromno stvari in igranje mi je premalo (smeh).

Ker scenaristov kot zgolj scenaristov ni.

Misliš, da bi, četudi bi študiral režijo, vseeno na koncu sam napisal scenarij in igral? Ali bi lahko kaj spustil iz rok?

Lahko bi izpustil igro, brez problema. Včasih me zamika, da bi samo pisal scenarije, vendar pa je scenaristika za zdaj še vedno le hobij, saj ni dovolj financ, da bi se s tem lahko tudi dejansko preživljali. Scenarist je pri nas tudi dramaturg, malo dela za film in malo za gledališče … Da bi pisal samo za film ali samo za serije, pa sploh ni opcija. Moraš biti vsestranski.

Pri nas večina režiserjev samih piše scenarije …

Ja, ravno zato, ker scenaristov kot zgolj scenaristov ni. Ne deluje to tako, da bi nekdo napisal scenarij in ti ponudil, da bi ga režiral. Čeprav se mi zdi, da gre počasi tudi v to smer, saj ima AGRFT scenaristiko za smer študija in ljudje to študirajo, tako da mislim, da gre na bolje. Tudi režiserji upajo, da bo nekoč temu tako, saj se režiserjem ne da pisati svojih scenarijev (smeh). Namreč ni nujno, da je režiser tudi dober scenarist ali obratno, težko je biti vsestranski. Večja verjetnost je, da če znaš početi vse, nisi mojster v ničemer zares, si zgolj povprečen v vsem. Zares lahko obvladaš le eno zadevo.

Tvoj žanr je večinoma komedija. Kako se ti zdi sprejet pri nas?

Mi je povsem jasno, da komedija ni resno sprejet žanr, to vidiš povsod, vsaj kar se kritikov tiče. Lahko narediš res dobro komedijo, pa ne bo nikoli tako dobro sprejeta kot neka drama, ampak me za to čisto briga (smeh). Je pa odziv od ljudi zato večji, pri drugih žanrih ga ne dobiš v tolikšni meri. Krohotajo se, se veselijo, postanejo dobre volje in ti pišejo, da si jim polepšal dan; zaradi teh stvari se mi veliko bolj splača to početi. Ne pričakujem nobenih nagrad ali česa podobnega, saj je moja nagrada to, da imajo ljudje nekaj od tega in tudi to, da nekoga nasmejiš, šteje. Veselje. Ne maram pa delati stereotipnih likov. Moji liki so zelo življenjski, gre za nek vsakdanji humor in mislim, da ne potrebuješ nekih klovnov ali, če karikiram, stereotipnih štajercev, prekmurcev, čefurjev itd. Komedijo lahko dosežeš z normalnim jezikom in realnimi, vsakodnevnimi situacijami.

Avtor besedila in fotografije: Patricija Fašalek

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Prijavi se na 3. filmski tabor

Filmski tabor

FILMSKI TABOR MAD ABOUR FILM 2018 Termin: 8. – 14. avgust 2018,  Radenci ob Kolpi Tabor je namenjen mladim med…

Preberi več →

MAD ABOUT FILM – 3. filmski tabor za mlade

Aktualno, MAF!

Mad About Film filmski tabor za mlade od 15 – 19 let organizira izkušena in mlada ekipa pedagoških delavcev in…

Preberi več →

MAF podcast: Boris Mitić

Blog, Podcasti

Boris Mitić, srbski režiser in avtor dokumentarnega filma Sladki nič, je svoj najnovejši izdelek predstavil na 20. Festivalu dokumentarnega…

Preberi več →

15. seminar MAF: Tujec v paradižu

Blog, Festivali, Recenzije

Med utopijo in realnostjo Na kakšen način lahko v migracijsko problematiko vstopa Evropejec, živeč v centru raja, ki za…

Preberi več →

15. seminar MAF: Najbolj oddaljen

Blog, Festivali, Recenzije

Vizualno bogat slavospev raziskovanju vesolja in postavljanju temeljnih bivanjskih vprašanj. Poleti 1977 sta s Floride poletela Voyager 2 in…

Preberi več →

Predstavitev

Filmski tabor

Kaj je Mad About Film poletni filmski tabor? Poletje je dolgo, domače mesto prazno, vsi so na počitnicah in…

Preberi več →

15. MAF seminar: Nori na dokumentarni film!

Festivali, MAF!, Prihajajoči dogodki

|14. – 19. marec 2018| |Cankarjev dom| |dvorana E6| S petnajsto izvedbo filmskega seminarja se vračamo na Festival dokumentarnega…

Preberi več →
Back To Top