loading ...
loading ...

Kratki filmi na dolgih progah

Če potegnemo črto, ker jo kljub obilici novega nekje moramo, lahko opažanja ob letošnji produkciji kratkih filmov strnemo v eno razveseljivo misel – z leti se občutno dviga ne le produkcijska, temveč tudi scenaristična raven izdelkov, ki je bila v preteklosti tako izpostavljena ahilova peta slovenskega filma (pa ne zgolj kratkometražnega).

Kratki filmi na dolgih progah

Avtorica: Bojana Bregar

Kratki film ima seveda dolgo zgodovino, a v kontekstu filmske zgodovine, pa tudi čisto vsakdanjem življenju filma – v kinematografih, na televiziji, celo na festivalih – prevečkrat »potegnejo kratko«. Tako režiserji kot sami kot gledalci ga najpogosteje razumemo zgolj kot pregovorno stopničko na poti k celovečernim podvigom, in posledično je kljub temu, da je povsem avtonomna entiteta, potisnjen ob rob zanimanja.

Toda razmere se spreminjajo in kratki filmi so na največjih svetovnih filmskih festivalih v zadnjih letih vedno večkrat izpostavljeni, in ne le, da niso več obsojeni na obrobne programske sekcije, zmagovalni naslovi se prebijajo v medije in razbijajo prej omenjeni stereotip. Manjvrednostni kompleks se počasi izgublja tudi med slovenskimi avtorji, za kar je predvsem zaslužna mlada generacija filmskih režiserjev. Ne le tisti, ki so s kratko formo pričeli v študijskih letih na akademiji, ampak tudi in predvsem avtorji neodvisne produkcije, ki se vse pogosteje proti majhnosti in relativni neopaznosti borijo s pomočjo solidarnosti in kooperacije.

Finished Movie (2011) from Peter Bizjak on Vimeo.

Program letošnjega FSFja je zrcalo tega vzpodbudnega trenda, saj je bil kratki film močno zastopan že v sekcijah tekmovalnega filma ter panorame, še dodaten prostor pa so, tudi za plodno bero kratkometražcev, po novem ponudili na lokaciji ob nekdanjem skladišču soli, poimenovani Avtonomni filmski pristan Monfort. Tamkajšnji program je nastal v sodelovanju z letos ustanovljenim Društvom za uveljavljanje kratkega filma Kraken, namenjen pa je bil filmom, ki se niso uvrstili v uradni festivalski program. Čeprav se avtorji »izvenfestivalskosti«, ki naj bi jo pomenila uvrstitev njihovega filma v program Monforta, morda niso razveselili, pa se je izkazalo, da je bolj kot festivalsko obrobje v resnici nekakšna »underground« alternativa, ki pelje po paralelnih tračnicah v nek drug svet slovenskega filma.

19908-1024x684
image-922

Monfort (Foto: Katja Goljat & Andrej Firm)

Skupaj se je na letošnjem FSFju za zasluženo pozornost gledalcev potegovalo čez 100 kratkih filmov v številnih programih. Tekmovalni program kratkih študijskih filmov je bil razdeljen na sekcije igranih, dokumentarnih in animiranih filmov. Prva je poskrbela za eno večjih presenečenj festivala, film Prespana pomlad  študenta AGRFT Dominika Menceja, ki mu je žirija skupno namenila kar pet nagrad, med drugim za najboljšo režijo in scenarij. Film domiselno in presenetljivo lahkotno stopa po meji med realnostjo in raznimi manifestacijami duševnih stanj, pri čemer gredo nedvomne zasluge tudi Anji Novak, ki je za vlogo Jasne prejela vesno.

prespana pomlad 2
image-923

Prizor iz filma Prespana pomlad.

Igralski presežek je tudi igra Doroteje Nadrah v filmu Talenti Nejca Levstika. Prav zlahka si je predstavljati, kako bi zgodba o družinski tragediji, ki vdre v kičasto kuliso resničnostnega šova, zdrsnila v poceni patetiko, a jo igralkina empatija do mlade plesalke, ki trpi za neznosnim občutkom krivde te usode ne le reši, ampak dobesedno odreši.

Obe nagradi – Restart in vesno – za najboljši študijski film so prejeli Šoulni iz Trsta, ki elegantno odstirajo pogled v povojni čas in previdno ujamejo radostno vzdušje, ki ga majhno razkošje razgrne nad napori in rutino siceršnjega vsakdana. Film nosi distinktivni pečat berlinske filmske šole dffb, katere podiplomski študent je režiser Gregor Božič.

V konkurenci študijskih dokumentarcev so se za nagrade potegovali Free Božidar Klemena Berusa, Zdravo! Eme Muc ter Rejnica Miha Možine, slednji je bil pri tem najuspešnejši, saj je za portret ženske, ki se kljub uspešni vlogi nadomestne matere še vedno spopada z nesrečno preteklostjo, prejel vesno za najboljši dokumentarni film.

Zdravo_WEB
image-924

Prizor iz filma Zdravo!

Zanimivi so Mulci Urške Djukić, študentke novogoriške Visoke šole za umetnost, ki so pravzaprav koncipirani kot pilot za (bodočo?) TV serijo po vzoru, denimo, Punc. Čeprav jim za dovršitev tega cilja zaenkrat manjka prave dinamike, so nastavki za serijo vseakor vredni nadaljevanja.

Med ostalimi filmi v tekmovalnem programu je žirija nagrado sicer namenila »zgolj« enemu izmed animiranih filmov, novemu delu v risani seriji o pogumnem in bojevitem rumenem piščančku po imenu Princ Ki-ki-do: Pošast iz močvirja, avtorja Grege Mastnaka. Nov del serije o svojem animiranem alter-egu je predstavljal tudi Kolja Saksida. Koyaa: Roža naslovnega junaka prikazuje v novem domu nekje med gorami, kjer mu po življenju streže mesojeda roža, njen apetit pa je muhasto odvisen od žanra muzike, ki veje iz radijskih valov.

03.jpg_95a1af690a902fb9e027ffb232dba8f7
image-925

Princ Ki-ki-do.

Od uveljavljenih imen so se za vesne sicer potegovali Janez Burger z zombijevsko moralko, imenovano Sprava, Igor Mirković, sicer znan tudi kot direktor festivala Motovun, s Smrkljo, prisrčno »coming-of-age« reminiscenco nekega poletja, ter Sašo Podgoršek, ki je otvoril festival z Vashavo, plesnim poklonom trboveljskim (en)knapom.

Med mladimi avtorji, ki po slovenskem filmskem prostoru manevrirajo s pomočjo lastne iznajdljivosti in podjetnosti, se je v tem letu zagotovo največ govorilo o filmu Kresnik: Ognjeno izročilo. Postal je namreč prvi slovenski film, financiran prek spletne platforme Kickstarter. Spodobno produkcijsko izvršen eksperiment, ki se podaja na popularno polje fantazijske pripovedi, svoje široko zastavljene, popularno naravnane ambicije nosi kot značko ponosa. Da utegnejo biti uspešni tudi v prihodnje, je povsem vejetno, še posebno, če bodo del pozornosti za detajle in občutka za ustvarjanje pripovedi, ki jim dobro služi pri promociji filma, v bodoče namenili tudi razvoju scenarija.

still13
image-926

Prizor iz filma Kresnik: Ognjeno izročilo

Scenarističnim težavam se s presenetljivo okretnostjo izogne film Fak Ju Fabrisa Šulina. Sveža in vizualno dovršena romantična zgodba o paru zaljubljencev se razvije na ravni subtilnih momentov in gest ter se izteče v film, ki v celoti izkoristi prednosti svoje kratke forme in zato dobro deluje kot zaključena celota. Slednje velja tudi za oba festivalska filma štajerskega produkcijskega kolektiva Film Factory, Busker  Mitje Mlakarja ter Food Fetish Mihe Šubica. Prvi, ki smo ga videli v tekmovalnem programu, se na trenutke predaja melodramatičnim vzgibom, ki pa povsem izginejov skupnih prizorih igralcev Ksenije Vidic in Evgena Cara. Food Fetish, ki je bil predstavljen v Panorami, je njegov protipol, komična anekdota, vic, ki namesto udarnega konca svoji spektatorski množici servira domiselen geekovski pomežik.

Busker_WEB-634x270
image-927

Prizor iz filma Busker.

Še o enem kratkem filmu iz tekmovalnega programa je vredno spregovoriti. Zahtevam most, pripada mi!  beleži dan v življenju para v odročnem kanjonu reke, ki ga lahko prečkata le z dotrajano žičnico. Hudomušna zgodba o zakoncih (Silva Čušin in Jože Škof) spretno manevrira med trpkimi in prisrčnimi trenutki in se za dobro mero še blago ponorčuje iz slovenske folklore bojevanja z birokratskimi mlini na veter. Nič revolucionarnega, toda ravno dovolj, izgleda, da odleže ustvarjalni duši režiserja, nas pa začne zanimati, kaj še lahko pokaže.

Razgled na Panoramo kratkih filmov je odkril pestro filmsko pokrajino, v kateri so prevladovale žanrske in eksperimentalne tendence. Zanimivejši od žanrskih podvigov je Schupakface: Genesis, tretji del v seriji režiserja Gašperja Antauerja, ki je leta 2010 oživela na Mali delavnici groze na Grossmanovem festivalu filma in vina. Schupakface se tokrat na več načinov spopada s krizo identitete, povsem razumljivo za doslej edinega slovenskega filmskega superjunaka.

SchupakfaceGenesis
image-928

Prizor iz filma Schupakface: Genesis

Nelagodje vprašanja identitete je rdeča nit tudi v portretu Mladi Menendes, v katerem režiser Peter Bizjak vrši neke vrste (psiho)analizo drugega režiserja, Diega Menendesa. Kot se za dober dokumentarec spodobi, odpre več vprašanj kot jih utegne razrešiti, kar lahko pravzaprav rečemo tudi za Menendesov lastni prispevek v panorami, hiperaktivno-aktivistično-sarkastični Mi smo Hollywood.

S filmi Odeon, Sosedje platna in Fekolog (v tekmovalnem programu) je bila opazno prisotna Luksuz produkcija iz Krškega, ki je že vrsto let zanesljiva valilnica bodočih filmskih talentov.

Če potegnemo črto, ker jo kljub obilici novega nekje moramo, lahko opažanja ob letošnji produkciji kratkih filmov strnemo v eno razveseljivo misel – z leti se občutno dviga ne le produkcijska, temveč tudi scenaristična raven izdelkov, ki je bila v preteklosti tako izpostavljena ahilova peta slovenskega filma (pa ne zgolj kratkometražnega). Prevladujoči duh kooperacije ter samoiniciativnosti ima svoje prednosti, predvsem na mestih, ki jih državne pobude iz takšnih ali drugačnih razlogov ne dosežejo. Morda jih nekoč bodo, do takrat pa se lahko zgolj veselimo vsakega leta, ki izgleda kot letošnje.

Zakljucek_027-1024x683
image-929

Zaključek 17. FSF (Foto: Katja Goljat & Andrej Firm)

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top