Kratka zgodovina italijanskega filma

v 2021/Aktualna številka/FV prispevki/Vsi prispevki

V devetdesetih letih osemnajstega stoletja sta brata Lumière posnela prvi kratki film, to je bil Odhod iz tovarne (La Sortie des usines Lumière, 1895), trajal je petiinštirideset sekund. Film prikazuje točno
to, kar opisuje naslov. Skupina delavcev zapušča tovarno na obrobju Lyona v Franciji. Prikazuje
popolnoma realistično podobo takratnih razmer in ga zato štejemo med tako imenovane aktualne
filme (Actualités). To so bili predhodniki sodobnih dokumentarnih filmov, izjemno so zaznamovali
tudi italijansko kulturno gibanje neorealizem, ki se je zgodilo štirideset let kasneje v Italiji. Podobno
kot drugod v Evropi se je tudi v Italiji kinematografija začela le nekaj mesecev zatem, ko so po
kinodvoranah predvajali Odhod iz tovarne. V Italiji so svoj film prvič javno predvajali leta 1896, to je
bil kratki dokumentarni film režiserja Vittoria Calcina z naslovom Umberto in Margherita iz Savoje se
sprehajata po parku (Umberto e Margherita di Savoia a passeggio per il parco, 1896).

V zgodnjih letih italijanske kinematografije so filmski ustvarjalci predvsem prikazovali zgodovino
svoje države in junaške zgodbe velikih osebnosti, kot so Julij Cezar, Kleopatra, Spartak.
Najpomembnejši filmi tiste dobe so bili Padec Rima (La presa di Roma, 1905), Antonij in Kleopatra
(Marcantonio e Cleopatra, 1913), Otello (1906), Zadnji dnevi Pompejev (Gli ultimi giorni di Pompei,
1908) in Inferno (L’Inferno, 1911). To obdobje velja za zlato dobo italijanskega filma: filmski ustvarjalci so razpolagali z rekordnimi proračuni, gradili so veličastne rekonstrukcije starorimskih prizorišč in privoščili so si lahko razkošne kostume.

S prvo svetovno vojno se je italijanska kinematografija ustavila. Oživljati se je začela šele s prihodom
zvočnega filma v tridesetih letih. Italija je bila takrat pod zatiralnim fašističnim režimom Benita
Mussolinija in na robu druge svetovne vojne. Fašistična vlada je sicer podpirala državno filmsko
industrijo, zlasti gradnjo studia Cinecittà, ki še danes velja za največji filmski studio v Evropi -razprostira se po kar štiri sto tisoč kvadratnih metrih – vendar pa so v tistem času večinoma nastajali
propagandni filmi, ker je ostale vlada cenzurirala. Italijanski filmi so bili popolno nasprotje ameriškim;
v tistem času sta bila popularna filma Scarface (1932) in King Kong (1933). Na splošno se ameriška
kinematografija zelo razlikuje od evropske, njihova industrija je popolnoma enakovredna vsem
ostalim gospodarskim panogam: usmerjeni so v ustvarjanje dobička in zato snemajo predvsem filme,
ki so zanimivi za čim širše množice.

Italijanski neorealizem

Gibanje je ustanovila skupina kritikov, njen vodja je bil Luchino Visconti. Skupina pisateljev in
filmskih ustvarjalcev je svoje nezadovoljstvo s takratnim režimom in družbo izražala v publikaciji
Cinema. Glavni urednik publikacije je bil Vittorio Mussolini, sin Benita Mussolinija; v avtoritarnem
režimu je običajno, da vlada nadzoruje in zatira medije. Neorealistično kulturno gibanje se je
ukoreninilo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in čeprav ga je fašistični nadzor skoraj dve desetletji
zatiral, se je po padcu diktature ob koncu druge svetovne vojne razmahnil v vsej svoji moči.
Neorealizem (it. neorealismo) je precej podoben prejšnjemu italijanskemu kulturnemu gibanju –
realizmu (it. verismo), le da so se tokrat ustvarjalci bolj osredotočili na posledice fašistične represije
in vojne. V svojih romanih in filmih so prikazovali življenje takšno, kakršno je, z vsemi neprijetnimi
dogodki, ki so se zgodili med vojno, in socialnimi problemi, ki so sledili po njej. Filmi iz tega obdobja so posneti v dokumentarističnem slogu in dolgih kadrih. Niso jih snemali v studiih, ampak so šli na ulice in na filmski trak ujeli resnično življenje običajnih ljudi, najpogosteje delavcev. Da bi čim bolj avtentično posnemali realnost, so v teh filmih večkrat nastopali amaterski igralci oziroma pripadniki delavskega razreda. Aktualne pereče teme so obravnavali drzno in to je imelo mednarodni vpliv.

Prvi takšen film je bil Rim, odprto mesto (Roma città aperta, 1945) režiserja Roberta Rossellinija. Rossellini je bil en največjih filmskih ustvarjalcev vseh časov in je s svojimi deli bistveno vplival na začetnike francoskega novega vala. Dobil je sloves očeta neorealizma in modernega filma. V filmu Rim, odprto mesto je opozoril na posledice nacistične okupacije Rima, prikazal je šokantne prizore mučenja, zlorabe, nasilja in usmrtitev. Podobne okoliščine je prikazal v svojem naslednjem filmu Paisan (Paisà, 1946). Zelo znana sta še njegova filma Stromboli (1950) in Nemčija leta nič (Germania anno zero, 1948).

Pomembnejši režiser tistega časa je bil tudi Luchino Visconti. Posnel je dva zelo odmevna filma, Obsedenost (Ossessione, 1943) in Zemlja trepeta (La terra trema, 1948). Slednji obravnava zelo pereč družbenopolitični problem –  škodljive učinke kapitalizma na domači ribolov. Ob nastopu novega družbeno gospodarskega sistema so bili  namreč sicilijanski ribiči na milost in nemilost prepuščeni pohlepnim veletrgovcem, njihov obstoj je bil v stalni negotovosti. Tako kot veliko drugih ustvarjalcev tistega časa je tudi Visconti po svojih najboljših močeh skušal širiti resnico med ljudi. Prodal je celo materin nakit in svoj dom v Rimu, da je ta film lahko dokončal. En najbolj znanih filmov tistega časa je bil Tatovi koles (Ladri di biciclette, 1948) režiserja Vittoria de Sice. V filmu spremljamo revnega očeta, ki se bori za preživetje svoje družine. Za opravljanje dela potrebuje kolo, zato proda vse, celo posteljnino, da ga lahko kupi. Ko po mestu lepi plakate, ga pozabi zakleniti, takrat pa tatovi izkoristijo priložnost in mu ga ukradejo.

Po letu 1950 se je trend italijanskih filmov od realizma obrnil k fantaziji in simboliki. Na filmsko sceno so prišli lahkotnejši filmi. Mednarodno slavo so takrat doživeli filmi Federica Fellinia: Sladko življenje (La Dolce Vita, 1960), Cesta (La strada, 1954) in Kabirijine noči (Le notti di Cabiria, 1957). Zasloveli so tudi filmi režiserja Michelangela Antonionia, njegova najpomembnejša sta Avantura (L’Avventura, 1960) in Povečava (Blow up, 1966). To je bil tudi čas, ko so mednarodno zaslovele igralke Sophia Loren, Giulietta Masina in Gina Lollobrigida.

Pier Paolo Pasolini, kontroverzni italijanski režiser

Najbolj razvpiti italijanski filmski režiser je bil tudi pesnik, pisatelj, esejist, predvsem pa intelektualec, aktivist in komunist. Pasolini je bil zaradi svojih političnih nazorov in homoseksualnosti, ki je javno ni skrival, trn v peti takratni konservativni italijanski družbi in oblasti. Po letu 1960 se je posvetil predvsem snemanju filmov. Bil je velik zagovornik komunistične ideologije, čustvoval je s proletariatom in grajal meščanstvo ter kritiziral škodljive učinke konzervativnosti, ki jih je rodilo katolištvo. Snemal je šokantne in udarne filme, v katerih je bilo veliko golote, spolnosti, slapsticka, nasilja, posilstev, sodomije in še marsičesa drugega. Njegov prvi film je bil Berač (Accattone, 1961), v njem je prikazal neznosno bedo prebivalstva iz rimskega predmestja in njihovo večno borbo po lepšem življenju. Na to problematiko je opozoril tudi v svojih dveh naslednjih filmih: Mama Rim (Mamma Roma, 1962) in Skuta (La ricotta, 1963). Ptički in ptičice (Uccellacci e uccellini, 1966) je njegov avtorsko najbolj prepoznaven film. Na videz pravljični in surrealistični film v svoji globini kritizira zelo konkretno zgodovinsko situacijo, to je odpor Italijanov do marksizma, ki se je zgodil v petdesetih letih. V vseh svojih filmih je Pasolini pogumno raziskoval spolnost in premikal družbene meje. V represivni družbi je kot homoseksualec naletel na mnogo neodobravanj, a to ga ni ustavilo, ampak je njegovo odpornost, odločnost in umetniško ustvarjalnost samo še okrepilo. Vse življenje so ga obtoževali, da je nespodoben,  da uporablja neprimeren jezik, zaničuje religijo, prezira državo in snema pornografske filme. Drugega novembra 1975 so ga našli umorjenega na plaži ob obronkih Ostie v Rimu. Umrl je v nenavadnih okoliščinah, ki nikoli niso bile razjasnjene. Nekaj dni zatem so predvajali  še njegov zadnjih film Salo ali 120 dni Sodome (Salò o le 120 giornate di Sodoma, 1975). To je bil eden najbolj kontroverznih in šokantnih filmov italijanske filmske zgodovine. Prikazuje štiri fašistične razuzdance v drugi svetovni vojni, ki so skupaj zbrali devet mladih fantov in deklet in jih sto dvajset dni fizično, psihično in spolno trpičili.

Grozljivo gibanje Giallo

Giallo je prvo italijansko filmsko gibanje grozljivk, srhljivk in kriminalk. Beseda giallo  v italijanščini pomeni rumeno, izraz za gibanje izhaja iz vrste cenenih romanov s kriminalno vsebino, ki so bili takrat v Italiji zelo priljubljeni, vsi imajo rumene platnice. Ustanovitelj tega gibanja je bil Dario Argento, njegov najbolj znan film je Suspiria (1977) in spada v njegovo trilogijo grozljivk. Druga dva, Inferno (1980) in Mati solz (La terza madre, 2007), je posnel veliko kasneje. V letu 2018 je Suspiria dobila svojo sodobno različico, režiral jo je Luca Guadagnino. V filmu se ameriška študentka baleta odpravi študirat ples na prestižno plesno akademijo v Nemčiji. Po nizu brutalnih umorov kmalu ugotovi, da je akademija zakleta. V slogovnem smislu zajema Suspiria najčistejše temeljne elemente Gialla: ima barvito kostumografijo in scenografijo, močno osvetlitev, poudarjene izjemno žive, skoraj neonske osnovne barve, zlasti rdečo. Vse to prispeva k temu, da grozljivi prizori v filmu delujejo umetelni in čim manj realistični.

Italijanska kinematografija se je na tej točki popolnoma umaknila od filmskih načel neorealizma. Argento je ustanovil gibanje, ki je na novo opredelilo in razširilo italijansko kinematografijo. Njegovi filmi iz sedemdesetih let so močno vplivali na ameriške slasherje, sploh na enega izmed prvih, Noč čarovnic (Halloween, 1978) režiserja Johna Carpenterja. Argento je bil v svojih filmih drzen, norčeval se je iz sebe in iz filmske smeri, ki jo je ustanovil, pa vendar je v tistem času v italijanski kinematografiji primanjkovalo komedij. S prihodom komika in igralca Roberta Benignija se je situacija močno spremenila.

Roberto Benigni, najslavnejši italijanski komik

Bil je mednarodna filmska zvezda, še zlasti v Ameriki. Pozornost po vsem svetu je zbudil z nastopom v filmu Pod udarom zakona (Down By Law, 1986) režiserja Jima Jarmuscha. Igral je zbeganega italijanskega turista. Skupaj z zvodnikom in brezposelnim disco jockeyjem se je znašel v zaporni celici, trojica stopi skupaj in skujejo načrt, kako bodo pobegnili. Z Jarmuschem je Benigni posnel še film Kava in cigarete (Coffee and Cigarettes, 2003). Igral pa je tudi v Sinu rožnatega panterja (Son of the Pink Panther, 1993) režiserja Blakea Edwardsa, ki je bil pravi polom. Kritiki so ga izjemno slabo sprejeli. A to Benignija ni ustavilo; nikoli ni prenehal ustvarjati filmov, začel je pisati, režirati in igrati v lastnih komedijah, kot je denimo Johnny Stecchino (1991). V filmu sledimo življenju voznika šolskega avtobusa za učence z Dawnovim sindromom. Voznik je presenetljivo podoben Johnnyju Stecchinu, italijanskemu mafijcu, ki ga sicilijanski mafijci iščejo zaradi izdaje in umora, zato so številni zanimivi pripetljali neizogibni. Roberto Benigni odlično odigra domiselnega voznika, njegova mimika je zelo ekspresivna; z izrazi celo rad malo pretirava, kot je to počel Charli Chaplin, pa vendar Benignija filmski kritiki niso jemali resno. Šele s filmom Življenje je lepo (La vita è bella, 1997), ki ga je sam napisal, režiral in v njem igral, si je pridobil ugled v kritiških krogih. Benigni je izhajal iz judovske družine, ki je med drugo svetovno vojno preživela holokavst. To bolečino je prelil v ustvarjanje tega filma. Nedvomno je, da je posnel enega temeljnih filmov o genocidu, ki je po Evropi pokončal dvanajst milijonov ljudi, od tega šest milijonov judov. Življenje je lepo je poživljajoč, napet in srčen film, je plod zgodovinskih dogodkov v Italiji in verjetno najslavnejši italijanski film, ki je bil kadarkoli posnet.