Kratka zgodovina francoskega filma

v 2021/april: francoski film/FV prispevki/Pretekle številke/Vsi prispevki

Čeprav dandanes v popularni kulturi prevladuje vpliv ameriškega filma in specifično Hollywooda, obstaja skoraj univerzalno prepričanje, da so bile »premikajoče slike« iznajdene v Franciji. Francija 19. stoletja je bila država inovacij in na takšnem ozadju sprememb se je razvil tudi film. Prva filmska projekcija na svetu se je pred očmi prve filmske publike odvila v kavarni Grand Café v Parizu, in sicer 28. decembra 1895. Šlo je za program zelo kratkih črno-belih filmov, ki sta jih ustvarila brata Lumière.

Izum filma in brata Lumière

Z izumom filma je človeštvo dobilo novo možnost reprezentacije sveta, že od samega začetka pa sta se pojavili dve verziji filmskega prikazovanja, ki sta bolj ali manj prepleteni med seboj: dokumentaristično prikazovanje »sveta-kot-je« na eni strani ter grajenje fikcijskih svetov s kreativnim vložkom ustvarjalca na drugi. Prvotni filmi bratov Lumière so bili v marsikaterem vidiku dokumentaristični, saj je šlo za kratke črno-bele filme, ki so bili narejeni z namenom promocije njunega fotografskega podjetja. Takšen na prvi pogled deluje kratek film Odhod iz tovarne (La Sortie de l’usine, 1895), ki prikazuje, kot nazorno pove naslov, odhod delavcev iz tovarne. Kljub temu lahko po zgodovinskih zapisih ugotovimo, da je bil prizor ustvarjen: delavcem je bilo naročeno, kdaj in kako naj zapustijo tovarno na način, kot si ga je zamislil Louis Lumière. Tudi v teh zgodnjih realističnih prikazih sveta je bil marsikateri vidik filma posledica ustvarjalčevega premisleka. A vseeno so njuni kratki filmi večinoma prikazovali prizore resničnega življenja (uprizorjene ali ne), brez narativne strukture.

Prvi sci-fi in Georges Méliès

Drugi pionir francoskega filma je bil Georges Méliès. Za razliko od bratov Lumière je Méliès ubral drugačno pot filmskega ustvarjanja; kot bivši čarovnik je v svoje filme vpeljeval številne iznaljdljive efekte in trike ter s tem na platno pričaral različne surrealistične svetove. Primarni cilj teh filmov je bil prikaz zgodbe, kot si jo je zamislil ustvarjalec, in ne resničnega sveta. Mélièsov najbolj znani film, Potovanje na luno (Le Voyage dans la Lune, 1902), predstavlja prvi sci-fi film na svetu. V njem najdemo ikonični prizor lune s človeškim obrazom, ki ji v oko prileti vesoljska ladja, ob tem pa luna seveda potoči solzo. Poleg različnih fantazijskih filmov je bil Méliès vpet je bil tudi v režijo filma Afera Dreyfus (L’Affaire Dreyfus, 1902), ki je že zgodaj vzpostavil možnost filmskega medija za posredovanje političnih in družbenih kritik. Méliès je bil pionir v vseh pomenih besede, veliko bolj kot komercialni uspeh filmov pa ga je zanimalo umetniško ustvarjanje. K svojim filmom je pristopal kot scenarist, kostumograf, režiser in direktor fotografije.

Prva ženska filmska ustvarjalka na svetu: Alice Guy-Blache

V podobnem času je delovala tudi v veliki meri pozabljena Alice Guy-Blache, ki jo lahko štejemo za prvo žensko filmsko ustvarjalko na svetu. Guy je bila vodja produkcije filmov v podjetju Gaumont. Čeprav se njeno ime ne pojavlja pod ustvarjenimi deli, naj bi nadzorovala produkcijo večine filmov tega podjetja od leta 1896 do 1907. Znana je predvsem po številnih melodramah, a pod njeno taktirko so nastajale tudi komedije in drugi žanrski filmi.

Razvoj francoske filmske industrije in Pathé Studios

Konec 19. stoletja se je začela razvijati tudi francoska filmska industrija. Poleg podjetij bratov Lumière, Mélièsa in Gaumonta, je podjetje ustanovil tudi Charles Pathé. Gaumont in Pathé sta snemanje filmov prepustila drugim, sama pa sta se zanimala predvsem za tržne deleže in poslovni del filmske industrije. Predvsem Pathé je poskusil produkcijo filma, zavoljo pocenitve izdelave in večjih profitov, čim bolj sistematizirati in poenostaviti. Najel je več scenaristov, ki so kot po tekočem traku proizvajali scenarije, mehaniziral je barvanje filmov in recikliral filmski trak, vpeljal pa je tudi marketing in distribucijsko mrežo, da bi se filmski produkti čim bolje prodajali. V tistem obdobju je bil Pathé Studios dominantni filmski studio na svetu. Proizvajal je dvakrat več filmov kot vsi ameriški studiji skupaj. Kljub lovljenju profita pa je bil Pathé pomemben tudi pri vzpostavitvi tradicije filma, ki jo imenujemo  film d’art. Kot namigne že ime, ta pojmuje film kot visoko umetniško formo, ki ni namenjena samo zabavi množic. Cilj film d’art je bil vzpostaviti film kot umetnost, ki bi bila kulturno enakovredna gledališču, čeprav napetost med umetniškim filmom in filmom za množice v filmski industriji ostaja prisotna vse do danes.

Pojav dveh novih ustvarjalnih smeri: poetični realizem in francoski impresionizem

Razmah prve svetovne vojne je zadal močan udarec nastajajoči filmski industriji v Franciji. Zaradi splošnega povojnega pomanjkanja se je v film vlagalo manj tudi po koncu vojne, to pa je znatno zmanjšalo filmsko produkcijo. V tem času so na evropski kinematografski trg vstopile ZDA, ki so se po vojni ekonomsko hitreje pobrale in kmalu je Hollywood prevzel primat nad filmsko produkcijo.

Kljub temu se je v 20. letih prejšnjega stoletja pojavil nov val interesa za kinematografijo tudi v Franciji. Med svetovnima vojnama sta se uveljavili dve novi ustvarjalni smeri: poetični realizem in francoski impresionizem. Za poetični realizem je značilen fatalistični pogled na svet. Glavni junaki živijo na robovih družbe, pogosto gre za slabo plačane delavce ali kriminalce. V filmu se jim ponudi nova priložnost za življenje in ljubezen, vendar se njihova usoda po navadi klavrno konča. Pomemben predstavnik poetičnega realizma je režiser Jean Renoir, sin slikarja Augusta Renoirja. Njegova najbolj znana filma sta Velika iluzija in satira francoske družbe Pravila igre. Slednja je bila sprva komercialni poraz, mnogo let kasneje pa so jo številni kritiki zaradi inovativne uporabe kamere ter montaže označili za največji film vseh časov. Za razliko od poetičnega realizma so ustvarjalci francoskega impresionizma poskušali skozi film izraziti določen občutek in ne realnosti. Tega so se lotevali predvsem z različnimi filmskimi tehnikami, kot na primer z nelinearno montažo, nenavadno osvetljenostjo prizorov ter uprizarjanjem sanj in fantazij. Želeli so poudariti protagonistov subjektivni pogled na svet. Režiserja francoskega impresionizma sta na primer Jean Epstein s filmom Zvesto srce (Coeur fidèle 1923) ter Abel Gance s svojo šesturno mojstrovino Napoléon (1927). V slednji se prvič v zgodovini filma uporabi tri skupaj postavljena platna za prikaz filma v zelo širokem formatu.

Tradicija kvalitete

S prihodom druge svetovne vojne je ponovno nastopil mrk vlaganja v film. Kljub temu se filmsko ustvarjanje ni povsem prenehalo. Med vojno je na primer Marcel Carné ustvaril slovite Otroke paradiža (Les Enfants du Paradis, 1945), film, ki je bil leta 1947 nominiran za oskarja, leta 1995 pa je bil med francoskimi kritiki izglasovan za najboljši film stoletja. Tri ure dolgo romantično melodramo o življenju v Parizu leta 1820 so posneli času nemške okupacije.

V 40. in 50. letih je francoski film zaznamovala t.i. tradicija kvalitete (la tradition de qualité). Gre za nadaljevanje tradicije film d’art – filmska produkcija je bila usmerjena predvsem v kostumske drame in literarne adaptacije. Na drugi strani pa se je v tem času močno razvil tudi žanrski film, predvsem kriminalke in detektivke, dejavna pa je bila tudi manjša skupina avantgardnih režiserjev, ki so ustvarjali nekonvencionalne filme. Med glavne predstavnike eksperimentatorjev štejemo avtorje kot so Max Ophüls, Jacques Becker in Robert Bresson.

Francoski novi val

Leta 1951 je kritik André Bazin s še dvema sodelavcema ustanovil revijo Cahiers du cinéma (Kino zvezki). S tem se je odprla nova platforma za razpravljanje o filmu in omogočila rojstvo moderne filmske teorije. Številni kritiki, ki so pisali za revijo, so bili nezadovoljni s filmi, ki so nastali pod okriljem la tradition de qualité. Trdili so, da gre za zastarele izdelke, narejene po v naprej pripravljeni formuli. Opremljeni s teorijo filma in željo po inovaciji so začeli snemati svoje filme in oblikovali t.i. francoski novi val (Nouvelle Vague). Med njimi so bila imena, ki so najverjetneje najbolj poznana v zgodovini francoskega filma: Jean-Luc Godard, Francois Truffaut, Claude Chabrol, Jacques Rivette in Eric Rohmer. S svojim ustvarjanjem so se želeli upreti zahtevam in omejitvam filmske industrije. S kamerami v – vedno nekoliko tresočih se – rokah so začeli ustvarjati nizko cenovne (ang: »low budget«) filme z na kraju domišljenim dialogom, uporabo naravne osvetlitve in snemanjem zunaj  – »na lokaciji« – med mimoidočo publiko. Vpeljali so uporabo dolgih neprekinjenih posnetkov in zavračali pretirano uporabo montaže. Filmi francoskega novega vala so pogosto prežeti s pesimizmom in uporništvom. Značilno zanje je tudi »podiranje četrtega zidu« t.j. direktno nagovarjanje publike. Avtorji na takšen ali drugačen način gledalko ves čas opominjajo, da gleda film in ne resnično življenje.

Francoski novi val je spodbudil desetletje izjemnega filmskega ustvarjanja. Leta 1959 so izšle filmske klasike treh glavnih predstavnikov novega vala: Truffaujev 400 udarcev (Les Quatre Cents Coups), Goddarjev Do zadnjega diha (À bout de souffle) ter Resnaisev Hirošima, ljubezen moja (Hiroshima, mon amour). Glavni cilj teh filmov je bilo spodbiti pripovedno strukturo filmov, kot se je vzpostavila do tedaj. Med letom 1960 in 64 je mnogo neizkušenih filmarjev, navdihnjenih z novim stilom, poprijelo za kamero in nastalo je na stotine kratkih eksperimentalnih filmov. Med bolj poznanimi ustvarjalci so bili še Alain Resnais, Agnès Varda, Jacques Demy, Louis Malle in Eric Rohmer. Vsekakor gre za obdobje ustvarjanja, ki je pomembno transformiralo tako pričakovanja gledalcev kot tudi polje možnosti ustvarjanja filmov.

Feministična gibanja pred in za kamero

Proti koncu 60ih let se je francoski novi val izpel, pustil pa je močan vtis po celi Evropi in preko nje. Francoski filmski svet se je usmeril k proizvajanju bolj komercialnih izdelkov, na primer trilerjev in žanrskih filmov. Kljub temu se je vpliv novega vala kazal še naprej v politično kritičnih trilerjih Godarja in Costa-Gavrasa ter na primer filmu Diskretni šarm buržoazije Luisa Buñuela (Le Charme discret de la bourgeoisie, 1972). Iz političnih in družbenih nemirov tistega časa so prišla tudi opolnomočena feministična gibanja kar se je preneslo tudi pred in za kamero. Številne režiserke so stopile v javno filmsko zavest, na primer Marguerite Duras, Diane Kurys in Colline Sereau. Njihovi filmi so v marsikaterem pogledu še vedno utelešali duh novega vala. V tem času so svoj zvezdniški status utrdili tudi številni znani francoski igralci in igralke – izpostavimo lahko Brigitte Bardot, Catherine Deneuve, Jean-Paula Belmonda in Alaina Delona.

Mednarodna sodelovanja

Osemdeseta so seboj prinesla nov stil filmskega ustvarjanja imenovan »cinema du look«, ki je poudarjal mladost in vizualni spektakel. Predstavnika tega stila sta na primer film Diva iz leta 1981 in Betty Blue iz leta 86.  Kljub takšnim ali drugačnim krajšim stilističnim usmeritvam pa je filmska pokrajina v tem času postajala vedno bolj heterogena. Nastajali so filmi, ki so se še vedno napajali z duhom novega vala in so na primer naslavljali predvsem izkustva potomcev imigrantov živečih v Franciji, kot se to zgodi v La Haine (Mathieu Kassovitz, 1995), pa številni filmi, ki so se osredotočali na francosko identiteto, bodisi z bolj tradicionalnega vidika bodisi s progresivnega. Z globalizacijo in odpiranjem trgov je nastajalo tudi vse več mednarodnih filmskih sodelovanj. Leta 1994 je pod taktirko režiserja Luca Bessona izšel Léon, v katerem nastopata Jean Reno in mlada Natalie Portman, tri leta kasneje pa Peti element, z Millo Jovovich v glavni vlogi, ki je kmalu postal kultna uspešnica. Med leti 1993 in 1994 je v koprodukciji Poljske, Švice in Francije nastala tudi trilogija Tri barve (Trois couleurs) režiserja Krzysztof Kieślowskega. Filmski naslovi Modra, Bela in Rdeča se nanašajo na barvo francoske zastave, vsak izmed njih pa se idejno nanaša na eno izmed gesel francoske revolucije: svoboda, enakost, bratstvo.

Novi francoski ekstremizem

Na prehodu v novo tisočletje velja omeniti še stil, ki ga je kritik Jamey Quandt poimenoval novi francoski ekstremizem (New French Extremity). Gre za skupino filmov, ki prikazujejo izrazito nasilje in spolne transgresije. Najbolj poznan predstavnik stila je režiser Gaspar Noé. Zaslovel je že s prvim filmskim celovečercem Sam proti vsem (Seul contre tous, 1998), ki prikazuje zgodbo mesarja in njegovega spopadanja z osamljenostjo, zavrnitvijo in brezposelnostjo. Film, ki po mnenju številnih zbuja največ nelagodja, pa je film Nepovratno (Irréversible, 2002), v katerem najdemo tudi 9 minutni prizor posilstva. Drugi avtorji novega francoskega ekstremizma so tudi François Ozon (8 femmes, 2002) Claire Denis (Trouble Every Day, 2001) in drugi. Leta 2018 je izšel morda Noéjev najbolj dostopen film Vrhunec (Climax).

Današnja pokrajina

Številnih francoskih filmskih ustvarjalcev in ustvarjalk pa ne moremo uvrstiti v eno izmed omenjenih filmskih tradicij, še posebej je to težko pri modernem francoskem filmu. Omenimo še nekaj francoskih klasik, ki so navduševali tako kritike kot publiko v zadnjih letih. Leta 2001 je izšla romantična komedija Amelie (Le Fabuleux Destin d’Amélie Poulain), ki se ponuja kot dobra vstopna točka v francoski film za začetnike. Veliko nagrad je požel tudi film Adelino življenje (La vie d’Adèle, 2013), Ljudje in bogovi (Des hommes et des dieux, 2010) ter komedija Prijatelja (Intouchables, 2011). V ta kup pa navržimo še dokumentarni film O ljudeh in vaseh (Visages Villages, 2017), ki je prislužil Agnès Vardi  nagrado za najboljši dokumentarec na festivalu v Cannesu in nominacijo za oskarja.

Moderna filmska pokrajina v Franciji je nekakšen ekosistem, ki vključuje tako komercialni kino kot tudi ustvarjalni radikalizem, novi režiserji pa soustvarjajo s filmskimi veterani in tujimi avtorji. Francoski film še vedno ostaja temeljna postaja vsakega filmofila in filmofilke.

Avtorica: Ela Praznik