Vizualno podobo igranega (ali animiranega) filma sestavlja tudi kostumografija. Igralec ali lik v filmu običajno nosi kostum – oblačilo, ki označuje lik. O filmski kostumografiji pogosto govorimo le, kadar je spektakelska ali zgodovinska, vendar pa so skrbno vsebinsko in likovno zasnovani tudi kostumi, ki izgledajo zelo vsakdanje. Sam kostum je odvisen od zasnove in vizije filma: kaj naj kostum sporoča, kakšna je barvna paleta filma in seveda – kakšen je proračun filma? Poleg kostuma v filmu ali na televiziji je kostum nepogrešljivi del odrskega umetniškega ustvarjanja: gledališča, baleta ali opere.
Kostum
Kostum ima v osnovi več funkcij: poda informacijo o liku, o njegovi družbeni situaciji ter hkrati sodeluje pri likovni podobi posameznega kadra in celotne estetike filma. Pomemben je tako za gledalca, ki preko kostuma lažje ‘bere’ in doživlja lik, kot tudi za igralca, ki preko kostuma uteleša in dostopa do lastnega lika. Funkcija kostuma pa ni nujno strogo vezana na igralca in igralčevo telo, ampak tudi na prostor: z njim se spaja ali iz njega izstopa. Kostum je uporabljen tudi kot filmsko sredstvo za podčrtavanje spremembe lika znotraj filmske zgodbe. Pogosto je v ospredju pri preobrazbi lika: ko se spreminja lik, se posledično spreminja tudi njegova podoba. Naj si bo to psihološka spremeba iz sramežljivega v samozavesten lik ali družbena sprememba, povezana s statusno spremembo lika. Tovrstna strategija je pogosto na delu prav pri kostrukciji ženskih likov, ki so steretipno bolj definirane prek zunanjega izgelda in posledično oblačil. Filmski kostum se pogosto zanaša na spolne, rasne in druge stereotipe, ki jih pomaga producirati in reporducirati.
Filmski kostum lahko na grobo delimo na realističen, zgodovinski ali fantazijski. Potreba po zgodovinskem kostumu izhaja iz predpostavke, da so se kulture vedno definirale tudi preko oblačilnih praks in da lahko to bolj ali manj avtentično tudi kopiramo. Posebnost so povsem moderni kostumi v zgodovinskih dramah, kjer naracija kostuma določa (spremenjeno) naracijo igre. V tovrstnem primeru je cilj pogosto aktualizacije zgodovinske teme, ki tako postane univerzalna in brezčasna. Tak primer je film Baza Luhermanna Romeo + Julija kostumografinje Kym Barrett. Sam pristop do ustvarjanja zgodovinskega kostuma se spreminja, saj se hlepenje po doseganju natančnih replik zgodovinskega kostuma umika bolj svobodnemu poigravanju s tako s podobo zgodovinskega kostuma kot tudi s samim konceptom. Natančno poustvarjanje zgodovinskega kostuma je vedno sodobna interpretacija, tudi če se kostumograf ali kostumografinja z izbiro blaga, kroja in barve približa zgodovinskemu viru. Namesto pristajanja na ideološko predpostavko zgodovinske avtentičnosti, snovanje kostumografije v filmu, ki predstavlja pretekli čas, izhaja prav iz zavedanja, da tudi zgodovinska kostumografija vedno komunicira in odraža trenutno estetko, idejno in ekonomsko stanje in tehnološki razvoj ter da je vedno na delu ustvarjalnost. Eden od zadnjih odmevnejših kostumografij je zagotovo delo Sandy Powel pri filmu Najljubša Yorgosa Lanthimosa, kjer so dvorna oblačila 18. stoletja ustvarjena s sodobnimi tehnikami, kot je čipka laserskega reza, nekateri kostumi so narejeni celo iz džins materiala, ki se pojavi vsaj 150 let kasneje od časa dogajanja.
Kostum ali oblačilo?
Gledalec razume oblačila lika kot njegovo vsakdanjo obleko in ne kot zanj pripravljen kostum, ki ga igralec nosi z namenom upodobitve lika. Kostum je pravzaprav reprezentacija oblačil, saj preko uporabe oblačilnih kosov ustvarja celostno podobo, ki komunicira širše sporočilo filma. Način, kako razumemo oblačila v vsakdanjem življenju, se odraža v načinu razumevanja filmskega kostuma. Z demokratizacijo mode v 20. stoletju, z znižanjem stroškov produkcije in industrializacijo oblačenje vse manj razumemo kot odraz družbenega ali poklicnega položaja in vse bolj kot način izražanja lastne osebnosti. Oblačimo se za druge, vendar za to uporabljamo lastno telo. Oblačila so odraz intimnih želja, pogojena z družbenimi normami, trendi, modo in regulacijami.
Meja med kostumom in vsakdanjimi oblačili ali celo modo se zdi včasih nejasna, vedno pa gre za medsebojni odnos. Kostumografija pogosto skuša oponašat vsakdanji realistični izgled oblačil, hkrati pa kostumografije ikoničnih filmov ali nadaljevank vplivajo na trenutne modne trende. Tako številne znanstvene študije obravnavajo povezanost mode ter scenskih in filmskih umetnosti glede na vzorce potrošnje, načine oblikovanja sebstva in oblike reprezentacij. Najbolj dobesednemu kopiranju filmskih kostumov smo priča pri vse bolj popularni praksi, imenovani cosplay. Besedna skovanka izraza kostum (costume) in igra (play) zajema prakse kostumiranja, ki so se razvile iz japonske anime kulture in poleg filmskih in animiranih filmskih junakov zajemajo tudi stripovske, manga in like iz video igric.
Vloga kostumografa/kostumografinje
Filmski kostum ustvarjajo kostumografi in kostumografinje, ki so del kreativne ekipe filma. Kot drugi filmski ustvarjalci so tudi kostumografi pri svojem delu v nenehni soodvisnoti in sodelovanju: ideje kostuma snujejo na podlagi režiserjeve vizije, formo glede na igralčevo telo, barvo glede na scenografijo in obratno – s svojimi idejami vplivajo na režijo, igro, scenografijo in masko. Kostumografsko delo je kompleksno: potrebno je dobro razumeti scenarij, zamisliti podobe likov, zastaviti barvno paleto in vzdušje kostumografije, poznati tekstilne materiale, oblačilne kroje ter različne tehnike, preko katerih se doseže željeno kostumsko podobo. Poleg vsega naštetega je potrebno še voditi finance in se logistično pripraviti na snemanje. Naloge kostumografa so odvisne od tipa kostumografije kot tudi od velikosti produkcije. Tako pri večjih snemanjih razpolagajo tudi z desetinami sodelavcev, ki imajo različne delovne naloge. Pri tovrstvih produkcijah je za glavne igralce priravljenih po več enakih kopij kostuma, saj tako snemanje poteka lažje in kontinutiteta je bolj zanesljiva.
Delovne faze kostumografa so v osnovi razdelava scenarija, razvijanje krativne ideje, raziskava likov in/ali specifične oblačilne kulture, priprava skic, pridobivanje kostumov (prek izposoje, nakupa ali šivanja) ter poizušanje kosutmov na igralcih. Pri svojem delu se kostumograf lahko obrne na knjižnice, muzeje ali razne ustanove, da pridobi ustrezne temeljne vizulane vire, informacije in znanje ali celo oblačilne kose. Vizualno se kostumografijo oblikuje prek določitve silhuet, izbire barv, različnih tekstilnih materialov, tekstur blaga, uporabe določenih krojev oblačil, detajlov ter določitve samega izgleda in nošnje oblačilnih kosov. Oblikovanje kostumografije znotraj animiranega filma je drugačno, saj se oblačila nikoli ne materializirajo in kostumografi so bolj osredotočeni na sooblikovanje lika. Gre za rastoče področje, ki pridobiva na pomembnosti, kar dokazuje tudi prva nominacija stanovske nagrade Costume Designers Guild Awards leta 2017 za kostumografijo v animiranem filmu za Kubo in dve struni.
Položaj kostumografije
Ustvarjanje kostumografije se razlikuje od modnega oblikovanja in takole pravi oskarjevka Jenny Beavan: »Kostumografija ima več skupnega s pripovedovanjem zgodbe kot z oblačili. Moda je ravno nasprotje kostumografije, saj so moda predvsem samo oblačila.«[i]
Pogosto je kostumografsko delo slabo cenjeno. Že samo izhodišče je slabo: kostumografija se ukvarja z oblačili, ta pa se pogosto uvršča v sfero trivialnega. Poleg tega je kostumografija poklicno zelo feminizirana – večina kostumografinj je žensk, tudi podatki o samozaposlenih kostumografih v Sloveniji kažejo na visok odstotek žensk. Kostumografija je tako razumeljena kot žensko delo, posledično manj cenjeno, kar se kaže v družbenem odnosu do tega dela kot tudi v finančni neenakosti.
Končni rezultat – koherentna kostumska podoba filma – izgleda tako enostavno dosegljiva, da je težko razumeti celoten proces, številne neuspele poizkuse in natančnost pri sestavljanju podrobnosti kostuma, ki gledalcu ne bodo nikoli vidne. V tako majhnem filmskem prostoru, kot je slovenski, ki je finančno podhranjen, kostumografija pogosto ostane neizkoriščeno filmsko sredstvo. Realnost ustvarjanja kostumografij znotraj slovenske filmske in televizijske produkcije je, da je ta najpogosteje sodobna in realistična, saj je bolj enostavno dosegljiva in ekonomsko ugodna ter zanjo ni potrebno veliko sodelavcev v kostumskem sektorju. Posledično ostaja cilj kostumografije (kot tudi scenografije), da je čim bolj »tiha« in neopazna.
[i] Deborah Nadoolman Landis: Costume Design.
Avtorica besedila in naslovne fotografije: Mateja Fajt
