fbpx

Vizojeva šola kritike: Jutrišnje Delo

v Film & jaz/Recenzije/Vsi prispevki

Kratki film Jožeta Pogačnika Jutrišnje Delo (1967) lahko razumemo kot nekaj povsem vsakdanjega ali kot nekaj, kar to vsakdanjost postavlja pod vprašaj.

Jutrišnje Delo

Avtor: Lovro Smrekar

Kratki film Jožeta Pogačnika Jutrišnje Delo (1967) lahko razumemo kot nekaj povsem vsakdanjega ali kot nekaj, kar to vsakdanjost postavlja pod vprašaj. Gre namreč za film, ki je sopostavitev dveh skrajnosti: idilične podobe ideje o ameriški »happy family« s predsednikom Johnsonom na čelu, ki se nasmiha ljudem, in grozot, ki so jih ameriški vojaki počeli v Vietnamu (razdrte družine, jokajoči dojenčki brez mater in trupla, ki jih vojaki brez sramu oskrunjajo). V ozadju slišimo Bee Gees, torej se film za šestdeseta sploh ne zdi nič neobičajnega.

Film je nekaj posebnega prav zaradi tega, kar se nahaja med omenjenima skrajnostnima. Še več. Prav ta posebnost, ki izhaja iz jukstapozicije teh dveh skrajnosti, loči film od ostalih običajnih socialističnih kritik ameriške družbe in njenih idealov. Med ameriško potrošniško »srečo« in obupanimi Vietnamci vidimo dve manjši skrajnosti – dve skrajnosti, ki sta posledici lukenj v tedanjem socialističnem sistemu.

Pogačnik najprej sopostavi socialistični ideal – srečne delovne ljudi, ki uživajo na modni reviji, poslušajo domačo glasbo in se naokoli vozijo v »fičkih« ter »stoenkah«. A poleg te idile vidimo tudi kruto socialistično realnost dečka, ki prodaja časopis Delo, se kobaca po raznih luknjah, beznicah, med pijanci, med tistimi, ki jih je življenje tako ali drugače poteptalo. Ta kritika socializma doživi vrhunec, ko deček med kajenjem in opijanjem v neki beznici sanjari o tem, kako je hodil v šolo in se družil s »tovariši«, hip za tem pa nam režiser navrže množice, ki uživajo na modni reviji in si na njej pasejo oči. Prav ta vmesni prizor odpre številna vprašanja: zakaj avtor primerja ameriški ideal s socialističnim, zakaj avtor primerja ameriške grehe s socialističnimi luknjami v sistemu? Vprašanje je, kako so cenzorji ta film sploh razumeli; kako da so ga sploh dovolili distribuirati in navsezadnje, kako je to lahko postal neke vrste propagandni film za časopis Delo?

Jutritnje-delo_0003-Large
image-1203

Pogačnik se je pri tem izkazal za zelo (samo)kritičnega, saj je skozi resnične grozote, ki jih je ustvaril ameriški način razmišljanja, izvlekel še kritiko nekaterih vrzeli v socialističnem režimu in težav, ki bi se – v primerjavi z Vietnamom –, lahko zdele nepomembne (alkoholizem, revščina, otroci, ki morajo delati …). Najverjetneje se je pred cenzorji film tako tudi zagovarjal, kajti zdi se, da so cenzorji film »odobrili« prav zaradi zelo neposredne kritike ameriških idealov.

Vsekakor se je zanimivo vprašati, zakaj so si pri Delu izbrali ravno ta film za neke vrste svojo reklamo. Verjetno so se hoteli pridružiti hipijevski revoluciji z rahlo samokritičnim filmom, ki pa je bil po drugi strani do družbe in obeh režimov izjemno oster. Dejansko film odlikuje prav ta objektivna kritičnost, ne glede na razmere, v katerih je nastal.

jutrisnje_delo
image-1204

Tags:

Nedavne

Pojdi na Vrh