fbpx
loading ...
loading ...

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko, o vrednotah francoske revolucije v današnjem času in o vlogi gledališča.

Kako je biti slovenski igralec?

V redu, super. Zdi se mi, da smo slovenski igralci precej priviligirani, saj dobimo dovolj priložnosti za delo. Glede na to, kako majhen trg imamo, se lahko kar velik delež naših igralcev zaposli in od tega tudi živi. Če v Ameriki poveš, da si igralec, te vprašajo: “What’s your day job?” Ko odgovoriš, da si profesionalni igralec in da se s tem preživljaš, ne morejo verjeti, saj drugod vsi počnejo še kaj drugega. Po drugi strani smo pa majhni, kar tudi prinaša svoje omejitve, na primer velikost produkcije – še posebej filmske – je precej omejena, saj nimamo veliko sredstev. Vendar se mi zdi, da s tem zrastemo in to sprejmemo.

Kako pa poklic igralca vpliva na tvoje osebno življenje? Imaš družino; je usklajevanje kaj težje kot pri drugih poklicih?

Ne bi vedel, ker nisem nikoli opravljal drugih poklicev (smeh). Gre pa zagotovo za poseben ritem, kjer je v večini vse podrejeno mojemu urniku. Tako na primer ne morem iti pozimi ali med letom na počitnice, ne morem si vzeti dopusta, kadar hočem, sem pa zato prost poleti, ko so gledališča zaprta. Čez leto začenjamo kasneje, kot je običajni delavnik, torej: od 10h do 14h so vaje, nato imam čas za kosilo in popoldansko preživljanje časa z družino, med 18h in 19h pa moram biti ponovno v gledališču, kjer ostanem vse do konca. Če imam vajo, sem konec ob približno 22h, pri predstavah pa je odvisno od njihove dolžine, tako da me ob večerih ni doma. Meni ta urnik odgovarja in glede na to, da sem si družino ustvaril med tem, ko sem ta urnik že konkretno živel, se je temu vse organsko prilagodilo.

Hočem reči, da ni potrebno vseh stvari tako usodno jemati.

Kaj bi svetoval mlademu človeku, ki si želi biti igralec, pa ga starši prepričujejo v nekaj drugega?

Jaz osebno tudi nisem imel neke velike podpore doma, niso me pregovarjali: “Postani igralec, vidimo, da si za to nadarjen.” Mislim, da je z vsakim poklicom tako, da če te nekaj zanima, moraš to raziskati in preizkustiti, predvsem pa se ne obremenjevati s tem, kaj to pomeni. V današnjem svetu se vse vrti okoli finančnega vidika, kako boš preživel, vendar se mi zdi, da če nekaj rad počneš in si kolikor toliko nadarjen za to stvar, ti bo zagotovo lažje, kot če boš vztrajal nekje, kjer sploh ne želiš delati in se težko prebijaš čez dan, kaj šele skozi mesec ali celo življenje. Jaz svetujem vsakemu, naj poskusi, saj je življenje zelo kompleksno in dolgo, prav tako pa nihče ne pravi, da bom jaz celo življenje igralec. Saj ne veš, kaj te doleti in kaj vpliva nate; lahko se na neki točki prekvalificiraš, če te to ne zanima več, in začneš početi nekaj drugega. Hočem reči, da ni potrebno vseh stvari tako usodno jemati.

V nekem intervjuju si rekel, da igra nate deluje terapevtsko. V kakšnem smislu?

Igra je zelo široko polje možnosti, ki jih lahko izkusiš in doživiš. Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji in s tem širiš svoj svet, spoznavaš nove plati samega sebe ali pa koga drugega. Tako da se mi zdi, da s tem zavedanjem in podiranjem meja, da greš globje in globje vase, vse skupaj deluje terapevtsko. Včasi je to tudi težko, zato se mi zdi, da moraš imeti dovolj zdravo jedro, da se znaš vrniti v realno življenje in iz tega čim več potegniti. Ni najbolje, če se eni vlogi, enemu študiju ali pa eni skupini ljudi totalno prepustiš oziroma da te čisto odnese, še posebej ne, če imaš ob tem še zasebno življenje, kjer ne gre le zate. Ti pa igra daje možnost, da lahko veliko stvari preizkusiš in izkusiš ter s tem širiš svojega duha, na ta način deluje terapevtsko.

Imaš kdaj težave z vračanjem nazaj v realnost oziroma k lastni identiteti?

Včasih je težko, saj so nekateri projekti bolj intenzivni. To se rado zgodi pri snemanjih, ker se s filmsko ekipo vedno splete neka posebna vez, saj skupaj preživiš zelo veliko časa, vse je zelo skoncentrirano, potem pa te seveda odnese malo drugam, ampak to je povsem normalno. Namreč za neko krajše obdobje dobiš drugo družino, dejansko jo občutiš kot družino. Torej ko prideš domov, imaš ta običajen “odtegnitveni sindrom”. Vendar če si dovolj stabilen, uspeš dovolj hitro vse nazaj postavit.

Za film Nahrani me z besedami si postal za dva meseca vegan, vendar nisi bil preveč zadovoljen s končnim rezultatom. Nekateri ameriški igralci pa gredo res v ekstreme pri fizični pripravi na vlogo. Kaj meniš o tem oziroma se ti zdi to potrebno?

Igralstvo je zelo individualno in enim to ustreza, za neke stvari je to potrebno, se mi pa zdi, da je to zelo ameriška zadeva. Oni imajo zelo radi te transformacije, saj je senzacionalistično, na primer: “Za to vlogo je izgubil 30 kg!” ali “Za to vlogo je šel za pol leta v gozd.” Seveda pride to tudi do nas in želiš videti, kako to počnejo “pravi” filmski igralci. Tehnik in pristopov je ogromno, ti pa moraš poiskati tistega, ki ti odgovarja. Jaz sem to takrat poskusil in ni mi žal, pa tudi nisem bil blazno radikalen. Pri nas si tega ne moreš privoščiti, saj sem poleg tega, da sem snemal film, takrat tudi hodil v službo. Nisem mogel vsega pustiti za tisti čas in se posvetiti samo temu. Zelo redke so priložnosti, kjer lahko dobiš toliko časa in ostaneš finančno pokrit, da se lahko to greš. Tudi v Ameriki verjamem, da se 99 % ljudi s tem ne ukvarja in da gre za le 1 % igralcev, ki od tega res dobro živi in se lahko tako posveti eni stvari. Verjamem, da je velik del teh stvari tudi napihnjen, da ni vse res. Ostaja pa seveda neka želja, da bi lahko to poskusil in tudi telesno kaj spremenil, saj gre za nepoznan teren in zagotovo ti takšna izkušnja odpre nov svet, je še en delček v mozaiku v že tako kompleksnem filmskem mediju.

Svobodni zagotovo nismo, čeprav mislimo, da smo.

Kaj narediš, če se zmotiš na odru?

Odvisno, v kakšni formi sem tisti dan. Vedno poskušam najbolje odreagirati glede na dani trenutek. Včasih napako enostavno prezrem, včasih pa se mahnem, odvisno od predstave in okoliščin. To je čar odra, da je živ medij in vsak trenutek se reši sam od sebe, nimam pripravljene strategije, kaj narediti, če se zmotim. Včasih se malo bolj obremenjujem glede tega, včasih pa prav nič, zelo različno.

Včasih se mahneš na odru?

Se je tudi že zgodilo, da sem se zmotil in se mahnil. Ljudje opazijo napako in nekatere predstave ne prenesejo popravkov, zato je najbolje, da greš naprej in dobiš gledalca čez nekaj mintu nazaj, ko pozabi na to, da si se zmotil. Druge predstave pa čisto dopuščajo, da se pokomentira, ni nič narobe s tem. Včasih so napake zelo dragocene, zaradi napak so se mi zgodili tudi eni najlepši trenutki. Samo ne smeš se bati, saj se vsi zmotimo, saj smo vsi samo ljudje. To ni nič takega.

Mi lahko zaupaš kakšen tak lep moment?

Pri zadnji predstavi, Dantonova smrt, se mi je med govorom zapletel jezik in nisem izgovoril cele besede. Nato sem še kar nekaj časa vztrajal pri “bl-blj-bl” žlobudranju, na koncu pa sem rekel: “Vidiš, še francosko več ne znam.” Ker smo igrali like iz časa francoske revolucije, so se ljudje zelo zasmejali, namreč svojo napako sem podaljšal, jo zelo povečal, nato pa jo komentiral. Morda je celo izpadlo, kot da je bilo zrežirano, oziroma ne vem, če je tako izpadlo, sem se pa učinkovito izvlekel iz tega.

V tej predstavi si igral Robespierra. Eno izmed njenih izhodišč je bilo tudi vprašanje, kje so danes vrednote francoske revolucije. Imaš kakšen odgovor na to?

Zdaj berem eno zanimivo knjigo, ki je postala velik hit, Sapiens. Si prebrala?

Gledališče zahteva bolj pozornega in zbujenega, premišljujočega gledalca, ki mora tudi sam vložiti energijo, da jo lahko prejme.

Kratka zgodovina človeštva? Sem.

Tako. Tam zelo dobro piše, da je vse kolektivni mit. Vse, kar smo si izmislili, je plod kulture, tudi človekove pravice, svoboda, enakost, bratstvo. Kaj pa vem, to je takšno kompleksno vprašanje, ampak svobodni zagotovo nismo, čeprav mislimo, da smo. Enaki sploh nismo, to vemo. Bratje smo pa tudi bolj malo. Čeprav, kakor pravi knjiga, nam vsaj zahodnjakom nikoli ni bilo lepše, kot nam je zdaj. Homo sapiens je zelo posebna vrsta. Zanimivo mi je bilo tudi to, da se nismo postopno razvijali iz drugih vrst Homo rodu, ampak je istočasno obstajalo šest različnih vrst, le da smo se mi vseh znebili, oziroma to je ena izmed teorij. Bolj kritična je ta, da smo se združili. Zelo nevarno bi bilo, če bi se to potrdilo, saj bi se potem še bolj začelo razpravljati o večvrednosti in manjvrednosti …

Ali bi pa tudi hitro poniknilo to razburjenje, zdi se namreč, da so se ljudje vedno manj pripravljeni izobraževati, po službi iščejo zgolj razvedrilo. Kar si tudi omenil v enem izmed svojih intervjujev, torej da se ti zdi, da predstave v gledališču postajajo vedno bolj razvedrilne in vednjo manj ganjljive, presunljive.

Ja, ampak kaj pa vem, nisem dovolj časa v tem poklicu … Trudimo se. To je tak začaran krog potrošništva in kapitalizma, kjer se morajo tudi gledališča – nekatera bolj, nekatera manj – prilagajati, da preživijo. Ampak hvala bogu imamo pri nas še tak sistem in dovolj denarja za gledališča, da ne gremo povsem v komercializacijo, da se še vedno ukvarjamo z določenimi temami in jih raziskujemo. Nismo tako zelo obremenjeni s tem, koliko kart bomo prodali, vsaj ne ves čas. Upam, da bo tako ostalo. Za enkrat se še borimo.

Omenil si tudi, da si “gledališče lahko dela utvare, kakšen vpliv ima na družbo, a smo na koncu vedno razočarani.” Kaj je po tvojem potem namen gledališča in zakaj ljudje še vedno radi zahajajo tja? Ali se tukaj ponovno vračava k prejšnji temi?

Namen gledališča je bil vedno pripovedovanje zgodbe in ta zgodba naj bi delovala na več nivojih: kot zgodba, kot identifikacija, kot zrcalo časa in kot neka retrospekcija vsakega posameznika, da v njej prepozna sebe in svet, da razmišlja o tem. Se mi zdi, da še vedno nosi to funkcijo. Žal pa je svet, v katerem živimo, tak, da so ljudje res utrujeni in si več ali manj zvečer želijo sprostitve, tako da raje prižgejo televizijo in gledajo serijo, medtem ko gledališče zahteva bolj pozornega in zbujenega, premišljujočega gledalca, ki mora tudi sam vložiti energijo, da jo lahko prejme in konzumira, jo usmeri nekam.

Avtor besedila in fotografij: Patricija Fašalek

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Prijavi se na 3. filmski tabor

Filmski tabor

FILMSKI TABOR MAD ABOUR FILM 2018 Termin: 8. – 14. avgust 2018,  Radenci ob Kolpi Tabor je namenjen mladim med…

Preberi več →

MAD ABOUT FILM – 3. filmski tabor za mlade

Aktualno, MAF!

Mad About Film filmski tabor za mlade od 15 – 19 let organizira izkušena in mlada ekipa pedagoških delavcev in…

Preberi več →

MAF podcast: Boris Mitić

Blog, Podcasti

Boris Mitić, srbski režiser in avtor dokumentarnega filma Sladki nič, je svoj najnovejši izdelek predstavil na 20. Festivalu dokumentarnega…

Preberi več →

15. seminar MAF: Tujec v paradižu

Blog, Festivali, Recenzije

Med utopijo in realnostjo Na kakšen način lahko v migracijsko problematiko vstopa Evropejec, živeč v centru raja, ki za…

Preberi več →

15. seminar MAF: Najbolj oddaljen

Blog, Festivali, Recenzije

Vizualno bogat slavospev raziskovanju vesolja in postavljanju temeljnih bivanjskih vprašanj. Poleti 1977 sta s Floride poletela Voyager 2 in…

Preberi več →

Predstavitev

Filmski tabor

Kaj je Mad About Film poletni filmski tabor? Poletje je dolgo, domače mesto prazno, vsi so na počitnicah in…

Preberi več →

15. MAF seminar: Nori na dokumentarni film!

Festivali, MAF!, Prihajajoči dogodki

|14. – 19. marec 2018| |Cankarjev dom| |dvorana E6| S petnajsto izvedbo filmskega seminarja se vračamo na Festival dokumentarnega…

Preberi več →
Back To Top