Jernej Kuntner je posodil svoj glas prvim filmom, ki so bili sinhronizirani v slovenščino. V Očkovem vrtcu (Daddy Day Care, 2003) je sinhroniziral Charlia, v Petru Panu (2003) Kapitana Kljuko in gospoda Darlinga, v Čudežnem potovanju (Spirited Away, 2001) mladega Haka in v Robotih (Robots, 2005) robota Fenderja. Ravno slednja vloga je prepričala zakonca Heleno in Boruta Berden, lastnika studia Ritem, da sta mu zaupala še režijo. Njegov prvi projekt je bil otroški film Morski deček in deklica iz lave (The Adventures of Sharkboy and Lavagirl, 2005), od takrat je znani slovenski igralec režiral že nešteto sinhronizacij.
V kinu sem si ogledala vašo zadnjo risanko, ki ste jo sinhronizirali v slovenščino, Zapoj 2 (Sing 2, 2021). Presenetilo me je, da je en fantek iz občinstva vstal in še sam začel plesati, ko so na filmskem platnu animirani junaki zaplesali in zapeli, in ne samo to, k temu je spodbujal še svojo mamico.
Včasih smo morali svojim otrokom brati podnapise, ker drugače filma niso razumeli. V kino dvoranah se je takrat ves čas šepetalo, danes je drugače, sinhronizacija otrokom omogoča, da film razumejo in lahko tudi mamice in očki zaplešejo. (smeh) Zapoj 2 me je na premieri čisto očaral, nastal je koncert, otroci so med sedeži plesali, mamice so se zibale, nekateri so se dvignili s sedežev, niso si upali čisto vstati. Presenečen sem bil nad končno celoto. Pred premiero imam namreč vpogled le v demo verzijo filma. Kot režiser sinhronizacije pa si moram ogledati cel film, da vem, kako potekajo dramaturški loki likov. Potem je moja naloga, da najdem pravi jezik, ki bo otrokom ljub. Vedno še kakšen lik naredim po govorici bolj zanimiv za starše, da se prav vsak član družine lahko v filmu s kom poistoveti.
Animiranim likom so v filmu posodili glasove predvsem izkušeni slovenski igralci in pevci: Vesna Slapar, Blaž Šef, Rok Kunaver, Ajda Smrekar, Neisha, idr. Je to naključje ali je za sinhronizacijo potrebna določena igralska/pevska kilometrina?
Najraje delam z izkušenimi igralci in pevci, ker imamo časovne omejitve. Igralski del sinhronizacije za celovečerno risanko moramo končati v dveh do treh tednih. Vodji projektov Maca Leskovar in Ana Trnavčević natančno preračunata, koliko časa lahko namenimo sinhronizaciji glavnih in koliko stranskih likov. Izračun naredita na podlagi vrstic besedila, ki jih igralec mora sinhronizirati. Če delamo s počasnim igralcem, smo takoj v zamudi in v studiu se ustvari živčna napetost.
Velika vloga v Zapoj 2 je koala Buster Moon, ki se pojavlja prav v vsaki sceni. Sinhroniziral ga je igralec Blaž Šef, na snemanje je prišel šestkrat po tri ure, pa je izjemno hiter in kvaliteten igralec. Za manjše glavne vloge kot so mama pujska Rosita, rokerska ježevka Ash, resna gorila Johnny so igralci na snemanje prihajali trikrat po tri ure. Vedno snemamo le tri ure v kosu, saj drugače igralcem poide koncentracija. Naj imajo še tako dobro igralsko kondicijo, se vloge po treh urah nasitijo, bolje je, da snemanje nadaljujemo drugič, ko so spočiti. Tudi nama s tonskim mojstrom ustreza, da se po treh urah igralec zamenja in sinhroniziramo drugo vlogo.
Kdo pa sinhronizira čisto male vloge? V Zapoj 2 snemalec opica v televizijskem studiu naznani začetek snemanja: »Družba, začeli bomo čez tri, dva, ena.« To je edinkrat, ko se v filmu pojavi.
Nenapisano pravilo je, da tisti, ki sinhronizira glavno vlogo, ne sme sinhronizirati čisto malih vlog. Sam sem že sinhroniziral štiri različne vloge v enem filmu in so bili ti glasovi popolnoma različni. Veliko igralcev imamo, ki so sposobni glasovnih transformacij. Čisto male vloge razdelim igralcem, ki imajo manjše vloge, vsak sinhronizira nekaj replik, včasih kakšno odigram tudi sam. Te vloge snemamo proti koncu, ko imamo že skoraj vse posneto, takrat lahko najbolje vidim, kakšen glasovni mozaik smo ustvarili. Na podlagi tega se potem odločim, kateri igralci bodo sinhronizirali, da si glasovi med sabo ne bodo preveč podobni.
Tako kot pove že sam naslov, je v filmu Zapoj 2 veliko petja. Vendar pa komadi, ki jih simpatične živalce pojejo, niso sinhronizirani. Je bilo za to še toliko težje najti ustrezne glasove pri slovenskih igralcih/pevcih?
To je bilo zelo težko, morali smo narediti glasovne preizkuse. Zapoj 2 je nadaljevanje filma Zapoj 1, sinhronizirali so ga isti igralci in pevci. V sinhroniziranih filmih komade odpojejo profesionalni pevci, običajno jih igralci ne pojejo. Obstajajo sicer odlični igralci, ki so tudi pevci, sploh tisti, ki nastopajo v Broadwayskih muzikalih, vendar se tehnika dihanja pri petju tako razlikuje, da petje kar raje prepustijo pevcem. Že v originalni različici filma Zapoj 2 pevci sinhronizirajo petje in igralci sinhronizirajo govor. Nismo se odločili sinhronizirati komadov, ker so čisto preveč znani: Girl on Fire od Alicie Keys, There’s Nothing Holdin’ Me Back od Shawna Mendesa, A Sky Full Of Stars od Coldplaya, idr. Pustili smo jih v angleščini, ker so nam tako svetovali tudi ameriški distributerji. Vedno imamo pred začetkom sinhronizacije z njimi konferenčni klic. Predstavijo nam pravila in standarde, po katerih mora biti sinhronizacija izpeljana in delijo z nami izkušnje drugih držav, ki so njihove filme že sinhronizirali. Povedali so nam denimo, da se sinhronizacije komadov niso lotili tudi Nemci.
Kako se odločite, katerega igralca/pevca boste izbrali?
V Studiu Ritem v Ljubljani, ki je največji studio za sinhronizacijo pri nas, imajo glasovno banko. Vsak igralec ima posnet svoj glas. V Sloveniji se vsi igralci med sabo poznamo in glasovna banka zato niti ne igra tako pomembne vloge. Zasedbo za sinhronizacijo sestavljam skupaj z zakoncema Berden. Ko gledam film, že točno slišim, kateri igralci bi bili primerni. Ob tem moram seveda upoštevati še želje slovenskih in ameriških distributerjev. Ameriški nam pošljejo izseke filma, ki jih igralec mora za določeno vlogo sinhronizirati, slovenski pa nam sugerirajo igralce, na katerih bi želeli graditi prepoznavnost filma. Igralci manjših vlog morajo za ameriške distributerje posneti trideset sekund govora, igralci večjih vlog pa do dve minuti. V zvočnem posnetku pokažejo, kako se njihov lik denimo dere, kako teži, kako izpove ljubezenska čustva, da ameriški distributerji lahko vidijo, koliko je določen igralec sposoben. Za vsak glavni lik moramo posneti tri igralce in potem se oni odločijo, kateri bo izbran.
Nato sledi snemanje v studiu. Se veliko pripravljate?
Na snemanje se niti nimam časa pripravljati. Ko mi ameriški distributerji pošljejo demo posnetek filma, čez nekaj dni že snemamo, tako da moram kar precej improvizirati.
Kako poteka delo?
S tonskim mojstrom sediva v studiu v posebni kabini. On obvlada čisto vsa programska orodja, s katerimi oblikuje zvok, ne samo efekte. Pri svojem delu mora biti zelo hiter, ne sme upočasnjevati mojega ali pa igralčevega dela. Vse replike sproti zvočno oblikuje. Če s sinhronizacijo nisem zadovoljen, z igralcem ponavljamo, a smo običajno že tako utečeni, da smo zadovoljni že s prvim posnetkom. S tonskima mojstroma Igorjem Potočnikom in Galom Butenkom v studiu Ritem se že tako dobro poznamo, da drug za drugega točno vemo, kdaj smo s sinhronizacijo zadovoljni in gremo lahko dalje, delo poteka zelo tekoče.
Igralci so v ločenem delu, med snemanjem se sploh ne vidimo, le slišimo po slušalkah. Film si lahko pred snemanjem pogledam samo jaz, takšne so zahteve ameriških distributerjev, da se zavarujejo pred morebitno krajo. Vsakemu igralcu tik pred snemanjem razložim njegovo vlogo. Popolnoma mi mora zaupati, da ga bom pravilno vodil po igralskem loku. Snemamo repliko po repliko, polagam mu besede v usta. Vedno najprej pogledam demo posnetek in potem še slovenski prevod. Če sem zadovoljen s prevodom, ga pustim, če ne, pa imam k sreči bogat besedni zaklad in prirojen občutek, da hitro vidim, kako moram poved obrniti, da se bo skladala z odpiranjem ust lika in bo pomen ostal isti. Vedno pa repliko še malo zabelim s svojim humorjem. Prave besede mi pomagajo iskati tudi prevajalke, za kar sem jim zelo hvaležen. Pred leti sem jih prosil, naj pri prevajanju upoštevajo število zlogov v povedi, da jih ni sedeminsedemdeset, če jih je sedemnajst, da replike niso predolge, če je v angleščini poved kratka, in če se konča z o-jem, naj se tudi v slovenščini z o-jem in ne z a-jem. Pri o-ju so ustnice našobljene, pri a-ju pa odprte, to se na ekranu vse pozna. Včasih sem moral vse replike prilagajati sam. Ker v Sloveniji ni šole za sinhronizacijo, sem se učil na poskusih in napakah. Pri svojih prvih filmih nisem bil toliko pozoren na »lip sync«, sinhronizacija se ni ujemala s premikanjem ust. Ni bilo dovolj, da sem našel zgolj ustrezno repliko, ki se je po času ujemala z govorjenjem lika, moral bi paziti tudi na lip sync. Sam sem kasneje na tem področju sinhronizacijo v slovenščino precej nadgradil.
Morate film, po tem, ko je sinhroniziran, poslati ameriškim distributerjem v vpogled?
Seveda, že med snemanjem moramo ameriškim distributerjem pošiljati točno določene dvominutne izseke. Oni jih pogledajo in naredijo »quality check«, kontrolo kakovosti. Ko režiram sinhronizacijo, vedno pazim, da ne odstopam od tona obstoječega filma, ampak ga skušam nadgraditi. Včasih dobimo od ameriških distributerjev kakšno pripombo, da določen lik po govorici ni dovolj živ, kot je v originalni različici. Včasih se z njimi strinjam in naredim popravek, včasih pa jim utemeljim, da je za slovenske razmere določen lik čisto dovolj »živ«, in mi verjamejo. Skozi vsa ta leta sodelovanja so se naučili, kakšna je slovenščina, kakšni smo Slovani, kako se razlikujemo od Germanov, kako od Romanov, a hkrati imamo kot Evropejci tudi veliko skupnega. Pripomb dobivamo vedno manj.
Svet se je v zadnjih dvajsetih letih še malo bolj globaliziral. Iz katerih držav, razen seveda Amerike, še sinhronizirate filme?
Večinoma sodelujemo le z ameriškimi produkcijskimi hišami: Twentieth Century Fox, Universal Studios, Sony Pictures Studios in The Walt Disney Company. Ves čas sem na vezi z isto ameriško distributerko, ona skrbi za sinhronizacijo filmov iz vseh štirih studiev. Ker je danes svet postal še toliko bolj virtualno povezan, lahko risanko producentske hiše ustvarjajo tudi štiriindvajset ur na dan, sledijo gibanju sonca okrog Zemlje. Začnejo jo delati v studiu na Japonskem, ko tam pade noč, material pošljejo v sodelavski studio v Indiji, ko tam zaključijo delavnik, predajo material studiu v Evropi, nato naprej v Ameriko in z novim dnem projekt zopet nadaljuje Japonska. In zato so pred epidemijo Covida-19 risanke tako hitro nastajale. Spomnim se, da sem leta 2016 režiral sinhronizacijo za devet celovečernih risank. Epidemija je bila ročna zavora sistema celotnega sveta. V Sloveniji režirata sinhronizacijo še Nina Kay in Uroš Buh, torej to pomeni, da je tisto leto v studiu Ritem nastalo okrog dvajset sinhronizacij, to je bila čista hiperprodukcija. Moramo se zavedati, da svet lahko konzumira le določeno količino vsebine, več ne zmore. Z epidemijo se je produkcija risank zmanjšala na normalno število, toliko, kot jih je bilo med leti 2010 in 2015. Vsaka družina si gre lahko pogledat vse filme, ki izidejo, prej pa sem prepričan, da si niso šli pogledat vseh.
Pri sinhronizaciji katerega filma ste se v zadnjem času najbolj zabavali?
Prav vsakič se zelo zabavamo. Spomnim se otroškega filma Marmaduke (2010). Film govori o družini, ki se s svojim psom, nemško dogo Marmaduke iz notranjosti Amerike preseli na obalo, ker oče tam dobi novo službo. Mi smo zgodbo prilagodili slovenskemu okolju, družina se iz Dupleka preseli v Koštabono. Glavni lik je oče, v štajerščino ga je sinhroniziral igralec Štefan Kušar, ki je tudi sam Štajerec. Jaz sem sinhroniziral psa. Marmaduke je komentiral vse, kar se je dogajalo okrog njega. Prevzel je govorico iz okolja in v Dupleku kakšno rekel po štajersko in na obali po primorsko. Kušar me je vodil, da sem ujel pravi štajerski naglas. Strašno smo se zabavali, ko smo sinhronizirali ta film. Ko so ga ljudje gledali, so se noro smejali. Otroci so bili v filmu bolj pozorni na psa, odrasli pa na preostale člane družine.
Avtorica: Helena Fašalek
Foto: osebni arhiv
