Svet vs. evropska filmska produkcija
Filmska produkcija se od države do države močno razlikuje; razlike med ameriško, japonsko ali iransko filmsko industrijo so ogromne, odstopanja pa se najdejo že med evropskimi državami, kjer se francoska, britanska ali češka filmska industrija bistveno razlikujejo od slovenske. Vsak državni model bi si zaslužil svoj članek in podrobno analizo, a se bomo zaenkrat osredotočili predvsem na Evropo, s posebnim fokusom na slovenski filmski produkciji. Hollywood, ki se lahko pohvali s svojo impresivno 121-letno zgodovino, seveda velja za najstarejšo filmsko industrijo na svetu, ki je skoncentrirana na šestih privatnih produkcijskih hišah, t.i. studiih. Po obsegu ga presegata le nigerijski Nollywood, in indijski Bollywood, ki letno sproducira skoraj 2.000 filmov, ter v primerjavi z letno prodajo 2.6 bilijona filmskih vstopnic Hollywoodskih filmov, svojo letno distribucijo zaokroži s 3.5 bilijona gledalcev. A kljub monopolu, ki ga nad ameriškimi filmi še danes vzdržujejo veliki studii, je v ZDA že od 40-ih let dalje moč najti pester nabor nizkoproračunskih in avantgardnih filmov, ki so z neodvisnimi B-filmi 60-ih let in pojavom Novega Hollywoooda odprli pot neodvisni filmski produkciji, t.i. »indie filmu«. Ta se je v zadnjih letih iz marginaliziranega roba filmske kulture povzpel v sam vrh industrije, s tem ko so si filmi, kot so Lady Bird (Greta Gerwig, 2017) in Mesečina (Berry Jenkins, 2016) prisvojili odobravanje ameriške Akademije. Razmerje moči med studijskimi velikani in neodvisnimi produkcijami pa še dodatno spreobrača hiter razvoj digitalnih tehnologij, ki dela filmsko opremo vse lažje dostopno (film Tangerine (Sean Baker, 2015) je bil v celoti posnet z iPhone 5s telefonom), in moč družbenih omrežij, kjer veljajo bistveno drugačna pravila promocije kot pri drugih medijih (kot je še nedavno demonstriral film/spletni fenomen Bird Box (Susanne Bier, 2018), s tem ko je med mladimi sprožil kontroverzen in smrtonosen #BirdBoxChallenge).
Razlogi za tovrstno, od javnih sredstev odvisno produkcijo, so predvsem jezikovne pregrade, naravnanost k umetniški produkciji, ter seveda (pre)majhnosti trga. Slovenski film se na trgu namreč nikakor ne more poplačati sam; v kinu bi ga moralo videti okrog milijon ljudi, da bi se povrnili vsi stroški produkcije.
Medtem ko ameriška filmska produkcija, do neke mere pa tudi britanska, temelji na tržnem principu (»pitchingi« projektov, iskanje investitorjev, izvedba tržnih kampanj, kot je crowdfunding preko spletne strani Kickstarter, ipd.), drugod po Evropi filmi nastajajo s pomočjo javnih (tj. državnih) sredstev. Z naložbami se vanjo vključujejo tudi televizije (2% zbranega RTV prispevka in 5% dobička komercialnih televizij se nameni izvajanju javnih razpisov za sofinanciranje kinematografskih filmov), ki si na tak način že vnaprej zagotovijo predvajalne pravice, včasih pa v produkcijske vode noge namočijo tudi distributerji s t.i. prednakupi pravic filma. Razlogi za tovrstno, od javnih sredstev odvisno produkcijo, so predvsem jezikovne pregrade, naravnanost k umetniški produkciji, ter seveda (pre)majhnosti trga. Slovenski film se na trgu namreč nikakor ne more poplačati sam; v kinu bi ga moralo videti okrog milijon ljudi, da bi se povrnili vsi stroški produkcije, do danes pa najbolj gledan slovenski film še vedno ni presegel 200.000 gledalcev.
Financiranje filmov iz državnega proračuna je za članice EU samoumevno, količina sredstev pa je od države do države različna, a se zadnja leta povečuje praktično povsod, razen v Sloveniji. Leta 2016 je Francija produkciji domačih filmov namenila 785 milijonov evrov, Avstrija 81 milijonov, Madžarska 24 milijonov, Hrvaška 10 milijonov, Slovenija pa le 4,4 milijona evrov – s čimer je med evropskimi državami v zadnjih petih letih dosegla drugo največjo negativno rast državne podpore filmskemu oz. avdiovizualnemu področju (v negativni rasti nas vodi le Ciper) (Nacionalni program za film 2018-2023, 2018). Kljub temu, da investiranje posameznih držav v filmsko industrijo močno variira, pa je prisotnost evropske produkcije v evropskem prostoru še vseeno relativno nizka – skoraj 70% predvajanih filmov namreč še vedno predstavljajo filmi ameriške produkcije.
Delo producenta zaobjema vse od težkih začetkov razvijanja projekta in pridobivanja finančne podpore, do promocije filma in pregleda nad njegovo distribucijo, s čimer se producent s filmom strateško ukvarja še dolgo po tem, ko se snemanje zaključi.
Kdo je filmski producent?
Filmski producent je glavno gonilo filma, ki poskrbi za praktično vse; od temeljev, kot so sestava filmske ekipe ter skrb za učinkovito in utečeno snemanje, do uspešne distribucije in trženja končnega izdelka. Delo producenta zaobjema vse od težkih začetkov razvijanja projekta in pridobivanja finančne podpore, do promocije filma in pregleda nad njegovo distribucijo, s čimer se producent s filmom strateško ukvarja še dolgo po tem, ko se snemanje zaključi. Njihov ultimativni cilj je, da pomagajo izpiliti in dokončati režiserjevo vizijo filma, ter z dobro promocijsko in marketinško strategijo film spravijo v obtok po mednarodnih filmskih festivalih in lokalnih, kot tudi svetovnih kinematografih.
Glede na vsestransko vpetost producenta v nastanek filma, lahko njegovo delo razdelimo na štiri faze:
- faza pred-produkcije – razvijanje projekta; prijavljanje na državne razpise; pridobivanje finančne podpore in morebitnih koprodukcijskih sodelovanj; sestava ključnih članov filmske ekipe; določitev lokacij snemanja, pridobitev dovoljenj za snemanje na lokaciji, najem prostorov. Ključna elementa, s katerima se v fazi pred-produkcije ukvarja producent sta predvsem predračun in financiranje (natančna določitev števila dni snemanja, opreme, ki se jo potrebuje, zaposlenih članov ekipe – tj. vseh predvidenih stroškov) in snemalni načrt (do dneva natančen načrt snemalnih dni, ki zaobjema naloge vseh igralcev, statistov, potrebovane opreme, rekvizitov, kostumov in prostorov snemanja ter vso logistiko, od postavljanja scene, do dnevno priskrbljene malice za ekipo).
- faza produkcije, snemanje filma – pregled nad celotnim potekom snemanja; skrb za sledenje snemalnemu načrtu; koordinacija filmske ekipe; reševanje logističnih in organizacijskih težav med snemanjem (kot so nepredvidljive vremenske razmere, ki lahko onemogočijo možnost snemanja na prostem ipd).
- faza post-produkcije – tesno sodelovanje z režiserjem, montažerjem in ustvarjalcem zvoka.
- faza distribucije – prijavljanje filma na mednarodne filmske festivale; iskanje distribucijskih možnosti, ki bi film spravile v čim širši obtok po kinematografih; izvedba dobre promocijske strategije, ki bo film predstavila čim širši publiki. Sem spada priprava napovednika (»trailerja«), postavitev spletne strani in družbenega omrežja, izvedba novinarske konference, priprava »press-kita«, tj. ključnih materialov za medije, v kolikor gre za otroški ali mladinski film, pa se v zadnjih letih daje poseben poudarek tudi pripravi izobraževalnega gradiva za osnovne in srednje šole.
Izvršni producent ima pregled nad celotnim potekom filmskega ustvarjanja ter nad ostalimi producenti v ekipi. Kot tak ima pregled nad celotnim »budgetom« filma in glede na razpoložljive finance skrbi za natančen urnik snemanja. Ni neobičajno, da je izvršni producent vpet tudi v pomembne umetniške odločitve, ki se dotikajo scenarija, režijskih prijemov, filmske glasbe in montaže, ter tako tudi s tega vidika pomembno vpliva na končni filmski izdelek.
Producenti tako delajo v prekarnih delovnih pogojih, kjer skačejo od projekta do projekta, ter nase prevzemajo vso socialno in zdravstveno odgovornost.
Produkcijske hiše v Sloveniji
Na področju filmske produkcije je v rednem delovnem razmerju le malo število administrativnega in tehnično-podpornega osebja, zaposlenega na Slovenskem filmskem centru (SFC) in Filmskem studiu Viba film. Vsi ostali filmski ustvarjalci so samozaposleni, bodisi kot samostojni podjetniki, ali s statusom samozaposlenega v kulturi. Producenti tako delajo v prekarnih delovnih pogojih, kjer skačejo od projekta do projekta, ter nase prevzemajo vso socialno in zdravstveno odgovornost. Daleč od moči, razkošja in glamurja, ki ga enačimo z ameriškimi studijskimi producenti, kot so s prestola padli Harvey Weinstein ali filmski velikani James Cameron, Steven Spielberg, Martin Scorsese ipd. – ustvarjalci, ki zaradi popolne umetniške kontrole poleg režije nase prevzamejo tudi vlogo producenta, pogosto pa v produkcijski vlogi nastopijo tudi v filmih in serijah drugih vzhajajočih filmskih imen.
Seznam produkcijskih hiš v Sloveniji najdete v prispevku Seznam: Produkcijske hiše v Sloveniji.
Viri in literatura
Nacionalni program za film 2018-2023, Brezplačni občasnik Društva slovenskih režiserjev, avgust 2018.
Besedilo: Veronika Zakonjšek
