Inferno

v Festivali/Festivalski lajf/Film & jaz/FSF/Prispevki/Recenzije/Recenzije

Po mojem mnenju mora film analizirati, provocirati predvsem pa pretresti, kar Infernu nedvomno uspe, zato ga razglašam za najboljši film 17. Festivala slovenskega filma.

Filmski seminar: Nori na slovenski film

INFERNO

Avtor: Niko Čajič

Niko Čajič (1996) je dijak Gimnazije Velenje.

Inferno je film, ki bi moral otvoriti 17. Festival slovenskega filma. Inferno je tudi film, ki bi moral zapreti festival ter film, ki bi ga morali predvajati na protestnih shodih na Dobu.

Današnji sistem se hrani na človeški mizeriji, to ga ohranja pri življenju. Ravno to, da so ljudje tako pasivni, apatični, to premika kolesje kapitalizma. In čeprav ljudje vstajajo in se upirajo, to ne bo končalo kapitalističnega sistema, kajti za njegovo odpravo bo potrebno žrtvovati veliko kože ter krvi, mogoče tudi ledvico, kot nam v Infernu da vedeti Vinko Möderndorfer.

To hudo (sistemsko) stisko malega človeka in depriviligiranost poosebljata Mare (Marko Mandić) ter Sonja (Medea Novak), ki sta se s svojima otrokoma znašla na robu preživetja, širše okolje pa jima je vse prej kot naklonjeno. Mare nikakor ne more najti zaposlitve, potem ko se je uprl nevzdržni diktaturi direktorja tovarne (Jernej Šugman), kjer je bil več let zaposlen.

Direktor simbolizira vse, kar je danes narobe s kapitalizmom kot sistemom, ki trguje s človeško stisko, človeškimi življenji, celo organi. Priliznjenec v črni obliki (Sebastjan Cavazza) pod pokroviteljstvom »sodobne medicine« kot jastreb kroži na človeškim obupom, socialne službe pa so že davno izgubile svoj namen. Skratka, danes se je kapitalizem že tako ukoreninil, da za svoje delovanje ne potrebuje ničesar več: ne demokracije ne religije. Dokaz slednjega pa je nedvomno Kitajska.

INFERNO mali.jpg_d525161f55ca70499a360fdb2c1cb1e7
image-750

Zelo mi je bil všeč surov, brezkompromisen, a tudi karikiran avtorski pristop Vinka Möderndorferja. Direktorjev lik (izvrstni Šugman) tako na trenutke deluje že kot narisan zlobec iz Disneyevih filmov. Karikiranost mi pri večini hollywoodskih filmih ni všeč, a za oris stanja v slovenski družbi se mi zdi izvrstna izbira, predvsem (in samo) pri socialnih dramah, saj slovimo kot introvertiran, moralno indoktriniran, politično nepristen narod, ki v vsaki situaciji taktizira in vodi real politiko.

Inferno je nedvomno film, ki sploh za Slovenca sega onkraj cone udobja. Vse nam je gnusno, vse nas bi moralo zabavati, toda film bi moral biti v funkciji družbene kritike, ne pa biti zgolj samemu sebi namen. Po mojem mnenju mora film analizirati, provocirati predvsem pa pretresti, kar Infernu nedvomno uspe, zato ga razglašam za najboljši film 17. Festivala slovenskega filma.