Filmska pismenost
Od filmskih začetkov bratov Lumière je preteklo že dobrih 120 let in v tem času je film postal kompleksna in vseprisotna umetniška forma 21. stoletja, ki zaobjema najrazličnejše žanre, forme, dolžine, zgodbe, predvsem pa nam daje vpogled v nepoznane, drugačne, tudi najbolj skrite kotičke sveta. V današnjem svetu potrošništva in materialističnih vrednot filmska vzgoja in izobraževanje tako nista le pridobivanje filmskega znanja, temveč predvsem širjenje obzorij in izkustev učencev, ki jim svet filma omogoči, da vidijo, slišijo in razumejo tuje družbe in kulture ter se razvijajo v strpne in razmišljujoče ljudi.
Skokovit razvoj tehnologije, ki smo mu bili priča v zadnjih desetletjih, je močno izpopolnil, razširil in razpršil filmski jezik, ki s svojo vseprisotnostjo v sebi nosi moč kot še nikoli poprej. A da bi lahko poplavo teh vsebin, ki preko najrazličnejših tehnoloških naprav in novih družbenih omrežij sičijo naš družbeni in osebni prostor, razumeli, se moramo filmski jezik sprva naučiti učinkovito brati.
Kaj smatramo kot pismenost je že zdavnaj preseglo obvladanje branja pisane besede – nenazadnje živimo v času, kjer nas že na vsakem koraku spremljajo filmi, serije, vlogi, snapchati, storyji, live-streaming blogi in video reklamni oglasi. Potreba po novi obliki pismenosti, ki bi otroke, že v predšolski dobi zasičene z avdiovizualnimi vsebinami, naučila te vsebine kritično sprejemati, vrednotiti, interpretirati in reflektirati, se tako kaže kot ključna in – nujna. »Film zame več ne predstavlja zgolj še ene metode poučevanja. Zdaj ga razumem kot novo pedagoško vsebino, ki ni več le odraz kulture, temveč njen gradnik; vsebino, ki izraža potrebo po radikalno drugačnem pogledu na pismenost ter na razmerje med različnimi filmskimi vsebinami in družbo,« v svojem eseju o pedagogiki in politiki filma pojasnjuje profesor državne univerze Pennsylvania, Henry A. Giroux (Giroux, KINO št. 25-26, 81). A kljub vseprisotnosti filmskih vsebin, njegovi kompleksnosti in kulturni, družbeni, zgodovinski in umetniški pomembnosti, je film v Evropskem izobraževalnem sistemu dolgo ostajal v marginalni in neizkoriščeni poziciji. S tem seveda ne gre zanikati dolge zgodovine izobraževanja na področju filma – a to je bilo v preteklosti rezervirano za srečno (urbano) manjšino in še zdaleč ni bilo dostopno vsakemu otroku in mladostniku, ki je prestopil prag izobraževalne ustanove.
Filmska vzgoja zato vpliva na družbeni, etični in čustveni razvoj otroka ter pripomore k njegovemu raziskovanju univerzalnih tem, sprejemanju različnih družb, kultur in pogledov na svet.
Film udejanja svojo moč z uporabo podob, zvokov, kretenj, govora in spektakla ter tako ljudi pouči, kako ravnati, govoriti, misliti, čutiti, po čem hrepeneti in kako se obnašati. A po drugi strani omogoča tudi razmislek o raznolikih življenjskih temah, posameznikovih in družbenih vrednotah ter spodbuja mlade, da si ustvarijo svoj pogled na svet. Filmska vzgoja zato vpliva na družbeni, etični in čustveni razvoj otroka ter pripomore k njegovemu raziskovanju univerzalnih tem, sprejemanju različnih družb, kultur in pogledov na svet. V pedagoškem smislu ima tako prav vsak film pomembno izobraževalno vlogo; ne le v šolah, temveč v kulturi na splošno. Ne glede na to, za kako komercialni, šablonski in mainstream filmski spektakel gre, imajo »vsi filmi ideološka sporočila, predvsem pa predstavljajo vplivno silo, ki oblikuje javni spomin, upanje, množično zavest in družbeno delovanje ter z vsem tem vabi ljudi k širši javni razpravi« (Giroux, KINO! št. 25-26, 86). Film je tako daleč od tega, da bi bil (zgolj) oblika razvedrila ali da bi se nanj lahko gledalo kot na nepomemben in enodimenzionalen potrošniški proizvod. »Filmi ponujajo več kot le razvedrilo; omogočajo vzpostavitev pozicije subjekta, spodbujajo želje, nezavedno vplivajo na nas in nam pomagajo sestavljati pokrajino (ameriške, ali kakšne druge) kulture. Preprosteje povedano: filmi ne le zabavajo, ampak tudi izobražujejo.« (Giroux, KINO! št. 25-26, 77)
Zgodovinski kontekst: začetki filmske vzgoje v Sloveniji
Filma še nikoli ni bilo dovolj zgolj videti – vedno je bila posebna dimenzija filma predvsem to, da se film interpretira, o njem razmišlja, govori. Danes je še toliko bolj potrebno film ne le videti, temveč predvsem tudi »videti skozi« to, kar gledamo na zaslonu. To pa pomeni razvijati kritične veščine obravnave njegovega vzajemnega ideološkega in afektivnega delovanja, ki odpira posebne poglede na svet. Kot pravi bell hooks: »Moji študentje so se naučili več o rasni in spolni diskriminaciji ter o razredni družbi iz filmov kot pa iz vse teoretične literature. Filmi ne nudijo le narativnih okvirov za specifične diskurze, ampak omogočajo skupno izkušnjo, skupno izhodišče, s katerega lahko različne skupine ljudi razpravljajo o perečih vprašanjih.« (bell hooks, KINO! št. 25-26, 82)
Pogovor o filmu se razlikuje od razlage, je iskanje pomena in spodbuja ustvarjalno mišljenje.
Na slovenskem ozemlju je bila pionirka na področju filmske vzgoje Mirjana Borčić, ki je v času poučevanja na gimnaziji v Zagrebu v filmsko-vzgojne vode zaplavala po naključju. Kot nekdo, katerega otroštvo je bilo zaznamovano z gledanjem (takrat še nemih) filmov, je svoje dijake redno vodila v kino, a izgradnja pouka že takrat ni bila naklonjena filmski vzgoji, ki bi morala ogled filma nujno pospremiti z razpravo in refleksijo videnega. Ker je med samim ogledom filma in končnim pogovorom o njem minilo preveč časa, je vtis filma redno zamrl, pogovor pri pouku pa tako izzvenel v prazno. A Mirjana Borčić je to prepreko poskusila rešiti tako, da je učence spodbujala k takojšnjemu zapisovanju vtisov, nato pa vzpodbujala pogovarjanje o videnih filmih, soočanje z lastnimi doživetji in pojasnjevanje le-teh. »Če želimo doseči, da vsak posameznik obogati svoje doživetje filma z doživetjem sogledalcev, potrebujemo pogovor. Pogovor o filmu se razlikuje od razlage, je iskanje pomena in spodbuja ustvarjalno mišljenje. Izkušnje so pokazale, da se vzgojitelji pri pogovoru o filmu pogosto zatekajo k poduku, pri tem pa obstaja nevarnost sprejemanja vrednot brez premisleka. Z vzgojo se temu lahko izognemo in mlademu človeku vcepimo zavest, da je sposoben samostojno razmišljati o filmskem delu. To je dolgotrajen proces, v katerem pedagog usmerja mladega gledalca in spodbuja oblikovanje odnosa do tistega, kar je gledal.« (Borčić, 27-28)
Mirjana Borčić je bila v slovenskem kulturnem prostoru prva, ki je videla smisel in namen filmske vzgoje v razvijanju sposobnosti, ki naj bi mladim omogočila čim bolj polno filmsko doživetje. Dobro se je namreč zavedala, da je potrebno mlade usposobiti, da bodo zmožni aktivno doživljati film, ter verjela, da se lahko to doseže predvsem s spodbujanjem njihovih sposobnosti opazovanja, povezovanja opaženega v celoto in zmožnostjo interpretacije.
Kot opisuje v svoji avtobiografiji, sta v filmsko-vzgojnem svetu poznani predvsem dve metodi vodenja pogovora o filmu: analitična in afektivna. Dolgo je bila v veljavi prva, ki temelji na poučevanju ex cathedra: vodja pogovora pripravi natančen potek pogovora, sestavi vprašanja in določi »pravi pogled« na vsebino in obliko obravnavanega filma. A tovrstna obravnava filma, kot ugotavlja Borčićeva, povsem omrtvi mladostnikovo zanimanje za pogovor ter gledalca oddalji od filmske vsebine. Navsezadnje gre za delo z mladimi, ki jim togo in metodično podajanje interpretacije filma, pri katerem je bistvena predvsem osebna, subjektivna doživljajska nota, ni blizu. Da bi se jim film kot medij čim bolj približal, njegov pomen pa skozi osebno interpretacijo in refleksijo usedel globlje v zavest, je tako potrebno ubrati bolj sproščen in razgiban pristop, ki v ospredje postavi čustvene odzive in filmsko doživetje učencev. Gre za t.i. afektivno metodo, ki jo je Borčićeva prevzela po Belgijcu Rolandu Biernauxu, skozi katero domišljija gledalcev, podprta z asociacijami, zagotavlja razgibanost pogovora, v katerega vsak od udeležencev vnese delček svojega sveta. Razumevanje filma na tak način postane ustvarjalno dejanje. Kot smotrno povzame tudi Borčićeva sama, katere vodilo je pripraviti gledalca do tega, da začne filmsko misliti iz lastne motivacije: »Učenje zaradi učenja je postalo nezanimivo in neuporabno. Moraliziranje in pedagogiziranje je izgubilo svoj smisel. Spoznavanje pomena filma skozi izkušnjo in ne učenje o filmu je tako postalo moje vodilo v prizadevanjih za dvig filmske kulture. Filmsko doživetje gledalca, zarodek nove filmske in življenjske izkušnje, to je bil predmet moje obravnave.« (Borčić, 64)
Ob aktivnem gledanju, razmišljanju in razpravljanju o filmih mladi poglabljajo razumevanje sebe in drugih, ostrijo svoj estetski čut in razvijajo družbeno kritičnost.
Filmska vzgoja danes: kam naprej?
»Ko sem se začela ukvarjati z otroki, se mi je zazdelo, da je prav preskok v neznano tisto, kar bi bilo treba doseči s filmsko vzgojo. Pripraviti gledalca do tega, da začne filmsko misliti in skuša razumeti filmski izraz. Spremembe niso bile potrebne le v glavah mladih gledalcev, ampak tudi staršev, vzgojiteljev, izobražencev. To je pomenilo sprejeti film kot umetniško delo, ki ima svoje zakone in svoj jezik.« (Borčić, 26) A to seveda ni bilo enostavno – večina se je interpretacije filma lotevala z izkušnjo literature ali gledališča, zanemarjala pa specifike filmskih kodov in izražanja. Pri filmu se je obravnavala predvsem vsebina, ni pa se dajalo poudarka vizualni podobi filma in pomenu filmskega ritma in posledično se je tudi pouk o filmu prvotno vključeval v pouk književnosti. In čeravno so se v zadnjih letih že začeli pojavljati izbirni predmeti, ki so se osredotočali na filmsko vzgojo, sta se šele spomladi 2018 sprejela nova učna načrta za osnovnošolski izbirni predmet Filmska vzgoja in srednješolski izbirni predmet Film, ki bosta mladim po vsej Sloveniji končno ponudila priložnost temeljitega spoznavanja zakonitosti filmskega jezika in osnovne filmske terminologije; spoznavanje filmske zgodovine; razvijanje kritičnega pogleda; osebnostno razvijanje; razvijanje sočutja in empatije skozi filmske vsebine; senzibilnost za družbeni, etični in medkulturni dialog; preizpraševanje družbenih vrednot in razvijanje lastne ustvarjalnosti. A seveda je prvi korak, kot se je zavedala že Borčićeva, z ustreznim znanjem podkrepiti učitelje in vzgojitelje. S tem namenom danes nekatere organizacije že skrbijo za strokovna usposabljanja, podrobnejši pregled vseh filmsko-vzgojnih organizacij, festivalov in delavnic v Sloveniji pa se nahaja v prispevku Seznam: filmsko-vzgojne organizacije v Sloveniji.
Ob aktivnem gledanju, razmišljanju in razpravljanju o filmih mladi poglabljajo razumevanje sebe in drugih, ostrijo svoj estetski čut in razvijajo družbeno kritičnost. Eden od temeljev filmske vzgoje je tako predvsem razvoj mladih v avtonomne, razmišljujoče in kritično misleče odrasle – upajmo, da bodo z vpeljavo novih, v film usmerjenih izbirnih predmetov, nove generacije res zrasle v prav take.
Viri in literatura:
Borčić, Mirjana. 2014. Odstiranje pogleda: spomini, izkušnje, spoznanja. Ljubljana: Javni zavod Kinodvor in Slovenska Kinoteka.
Giroux, Henry A. 2015. Prodiranje v film: pedagogika in politika filma. (KINO! št. 25-26). Ljubljana: Društvo za širjenje filmske kulture KINO!. Str. 75-88.
Besedilo: Veronika Zakonjšek
Naslovna fotografija: Nuovo Cinema Paradiso (film)
.jpg){kind=link}