Eksistencialna kriza

v Festivali/Festivalski lajf/Film & jaz/FSF/Prispevki/Recenzije/Recenzije

Morje je prazno kot vesolje, je prosto človeka; v morju ni vsakodnevne kaotičnosti, zato je morje lahko njun odrešitelj.

Filmski seminar: Nori na slovenski film

POT V RAJ

Avtor: Niko Čajič

Niko Čajič (1996) je dijak Gimnazije Velenje.

Pot v raj (2014), delo režiserja Blaža Završnika, ki se je na festivalu slovenskega filma že predstavil z zmagovalnim kratkim filmom Nad mestom se dani (2012), nam na platnu pričara odisejo Lučke in Žaka, dveh ranjenih likov, ki se na vrhuncu tesnobe odločita zbežati na morje: Žak (Klemen Janežič) zaradi nenadne izgube staršev, Lučka (Ajda Smrekar) pa z namenom, da se upre sistemu uničevalnih meščanskih vrednot, tj. družbi in staršem, ki so jo pahnili na rob živčnega zloma.

Oba protagonista doživljata stisko, ki jo družba še dodatno poglablja in jo s tem spreminja v eksistencialno krizo: namesto, da bi jima stala ob strani, ju pomiluje, toda ne Žak ne Lučka nista žrtvi, sta osebi, ki skušata preživeti, čemur ustreza tudi izbira žanra, nenazadnje tudi zgodba, v kateri ima morje zelo pomembno vlogo, saj deluje kot nekakšen katalizator njune žalosti: z razlogom na morje!

POT-V-RAJ-03
image-714

Morje je prazno kot vesolje, je prosto človeka; v morju ni vsakodnevne kaotičnosti, zato je morje lahko njun odrešitelj. Ampak ta odrešitev ni upor proti sistemu; gre bolj za avanturo, ki bo Žaka in Lučko odrešila le za kratek čas, nato pa se bosta spet vrnila k dolgočasnemu življenju prozaične konformnosti.

Po opisu sodeč deluje vse lepo in prav, če bi le izvedba bila boljša. Zgodba tako trpi zaradi slabega scenarija, površno dodelanih likov, ki ob sterilni igri delujejo precej dolgočasno. Po drugi strani pa je treba pohvaliti odlično fotografijo Leva Predana Kowarskega, ki je včasih tako dobra, da zna delovati že kičasto, zlasti ker režiser igra na karto naturalističnih dialogov. Potrebno je pograjati tudi slabo montažo; spomnimo se prizora glavnih likov na gori, ki kar naenkrat preskoči na morje; slednje nam pusti občutek nepovezanosti. Sploh pa bi režiser moral nameniti več prostora razvijanju interakcije med glavnima likoma, saj Lučka in Žak delujeta vse preveč prazno, kar pa je velika škoda. Film ima namreč velik potencial, ki žal ostaja neizrabljen.