Avtorica: Helena Fašalek
Z enim največjih slovenskih filmskih režiserjev Damjanom Kozoletom smo se pogovarjali o stanju slovenskega filma v času epidemije Covida-19. Pojasnil nam je dolgosežne posledice, ki jih ima blokada slovenske kinematografije na film, kritično se je opredelil do novega načina distribuiranja filmov in tudi domače kulturne politike.
Epidemija traja že leto in pol, kaj je to obdobje prineslo produkciji slovenskih filmov?
Prineslo je veliko krizo, ker je to obdobje sovpadlo s skoraj enoletno blokado financiranja slovenskega filma. Tudi globalno je filmska industrija v nezavidljivi situaciji: nakopičili so se filmi, ki čakajo na distribucijo, festivali so zmanjšali nabore filmov, kinodvorane imajo stroge ukrepe in omejitve. Če pogledamo slovensko kinematografijo, so ti problemi samo še večji.
Sociologinja Renata Salecl je zapisala, da smo »v prvem valu epidemije vsi naivno upali, da bo to obdobje prineslo družbene spremembe in bo šel svet na bolje. Izkazalo se je, da so bile to le pobožne želje.« Produciranje filmov bo pri nas samo še bolj zahtevno, da ne rečem kruto, pa je to bilo že prej. Svet, ljudje in tudi filmi po epidemiji ne bodo več enaki.
Kakšen je vaš pogled na trenutno delovanje domače kulturne politike?
V primerjavi s Hrvaško in Evropo smo stagnirali že prej, z ministrom Vaskom Simonitijem na čelu in med epidemijo pa se je situacija zreducirala na golo preživetje in upor, da se slovenski kulturni sistem popolnoma ne sesuje. Kultura v Sloveniji je v hibernaciji, v preživetvenem krču. Kulturnike in umetnike je strah, ker za vsako njihovo kritično pripombo padajo sankcije in diskvalifikacije. Klima je zelo negativna in upam samo, da se bo kmalu kaj spremenilo, ampak radikalno, ker majhne spremembe ne bodo prinesle ničesar.
Po blokadi slovenske kinematografije so bili ustvarjalci pahnjeni v nemogoče razmere, z delom so morali prekiniti, da bi lahko nadaljevali, pa so nekateri najemali kredite in podobno.
Situacija je grozna. Ko gledam nazaj, je bila blokada čisto izživljanje nad kulturniki, in to preprosto samo zato, ker so lahko. Vse projekte, ki so nastajali ob blokadi, dobro poznam, nekateri kolegi so bili na robu obupa. Projekti so bili v različnih fazah nastajanja in nekateri še danes niso dobili vseh financ. Gre za generalno nenaklonjenost kulturi s strani vlade Janeza Janše in to ne prvič. Leta 2013 je bil on drugič predsednik vlade in je ravno tako grozil slovenskemu filmu. Najbrž se spomnite njegovega znanega govora ob kulturnem prazniku: »Ko bomo na oblast prišli mi, nas ne bodo več zasramovali s filmi o slovenskih pocestnicah, samomorilcih in pijancih. Takrat bodo njihovo mesto prevzeli junaki današnjih dni.« Lahko si mislimo, kdo so junaki današnjih dni po njihovih kriterijih. Mislim, da oni kulture ne razumejo, je ne priznavajo, zato je ne potrebujejo in delujejo proti njej. To je edina možna razlaga. Njihovi kriteriji za umetnost so zelo domačinski, preprosti, banalni in so zunaj vseh pojmovanj sodobnega sveta.
Kaj pomeni taka blokada za ustvarjalni proces?
Finančno najugodneje je, da delo čim bolj skoncentriraš in film posnameš najboljše v najkrajšem možnem času, torej v prvi vrsti taka blokada za sabo potegne velike finančne težave. Moramo razumeti, da je film iluzija realnosti in zahteva kontinuiteto, če se jo prekine, se v vmesnem obdobju lahko marsikaj spremeni. V igralski zasedbi imamo igralca, ki je med epidemijo tako shujšal, da si ni več podoben. Drugo so seveda tudi avtorske težave. Ko projekt stoji, vsakega avtorja razjeda dvom, preizprašuje svoje početje, ga preverja, ga poskuša znova artikulirati. Če preteče preveč časa, lahko za avtorja nastopi zelo kritična faza. Filmsko ustvarjanje zahteva tudi določeno »delovno temperaturo« in eros, ki se zgodi, in mora trajati do konca. Vsaka prekinitev je zelo kruta, a to ni tako problematično, filmski ustvarjalci imamo izkušnje in trdo kožo. Najbolj nas razjeda to, ali bodo kolegi, s katerimi sodelujemo, sploh dobili plačilo za svoje delo, in to najbolj ustvarja težko atmosfero. To so profesionalci, ki od tega živijo, marsikdo se je znašel v hudi stiski.
Ko so bile kinodvorane zaprte in prosto gibanje precej omejeno, je nove načine morala ubrati tudi distribucija.
Po eni strani je prišlo do neznosne lahkosti distribucije filmov. Daš ga na spletno platformo in ljudje si ga lahko od doma pogledajo, a to je problematično, film je kolektivna izkušnja, pustimo nadaljevanke, te imajo drugačno logiko recepcije. Ko se bodo razmere stabilizirale, se ne bojim, da bi bile kinodvorane prazne. Večji problem je, da je epidemija naredila enormni zastoj v distribuciji. Zasledil sem podatek, da na distribucijo čaka kar dvajset slovenskih filmov. Trenutno se filmi še vedno distribuirajo po spletnih platformah, vendar to ne bi smel biti glavni način. Filme so vedno predvajali v kinodvoranah in tako bi moralo ostati.
Vaš film Polsestra je bil premierno prikazan julija leta 2019 na Mednarodnem festivalu v Karlovih Varih, čez pol leta je sledila zapora. Mislite, da je v tem času dobil dovoljšen odzven?
Polsestra je po festivalu na Češkem dobila zalet, povabljena je bila na številne druge mednarodne filmske festivale. Marca 2020 se je začela epidemija po vsej Evropi in festivali so padali kot domine. Distribuirali smo jo lahko le še po spletnih platformah, toda to ni enako. Z nastopom epidemije je Polsestra izgubila velik del festivalskega občinstva.
Na kakšen način je zaprtje in blokada financ vplivala na razvijanje vaših projektov?
Glede na to, da sem tik pred epidemijo končal Polsestro, sem še v zgodnji fazi razvijanja novega projekta in se delo zame ni ustavilo, ker nisem bil vezan na nobeno podporo. Z Ognjenom Sviličićem piševa nov scenarij, delava nove verzije, vzela sva si več časa, da določene ideje temeljito premisliva. Že v prvem valu epidemije sem začel ustvarjati film, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Skupaj sva delala skoraj petindvajset let. Igral ali kako drugače sodeloval je v vseh mojih najbolj uspešnih filmih. Težko sem sprejel dejstvo, da je naredil samomor. Odločil sem se, da se od njega poslovim s filmom. Najprej je bil to čisto osebni projekt, potem pa sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija.
Slovenski filmski center je med epidemijo začel v zmanjšanem obsegu objavljati razpise za projekte.
Drži, in to zato, ker od Ministrstva za kulturo ni imel zagotovila, da bo sredstva, ki mu pripadajo, res prejel. Ustvarjanje filma je maraton, običajno je tako, da projekt najprej prijaviš na razpis za razvoj scenarija, potem ga poskušaš prijaviti tudi na kakšno scenaristično delavnico, nato se zopet prijaviš na razpis za razvoj projekta in šele nato za financiranje produkcije. Če si uspešen, potem v tujini iščeš koproducente in se prijavljaš na razpise evropskega sklada za kulturo Eurimages ali Media. To je postopek, ki traja zelo dolgo, vsaka prekinitev ga seveda samo še podaljša. Velik problem pa je tudi zato, ker s projektom, za katerega v matični državi nisi dobil potrjenega financiranja, v tujini ne moreš pridobiti koproducentov. V primerjavi z drugimi evropskimi državami je naš finančni vložek v filme zelo nizek, odvisni smo od koprodukcij in sodelovanj s tujino, in ta del je po blokadi najbolj na udaru. Kinematografijo je zelo lahko ustaviti, težko pa jo je zopet pognati in še težje priti nazaj v utečen sistem evropskega financiranja. Ko tam enkrat izpadeš, preteče precej časa, da spet ujameš ritem, običajno vsaj eno leto. Vsega tega se odgovorni ali ne zavedajo, ali pa jim je za to vseeno.
Življenje se je poleti vrnilo na ulice, je tudi filmska industrija lahko zopet normalno zagnala kolesje?
Financiranje se je zopet vzpostavilo, toda še vedno čutimo posledice blokade, ker nismo sinhroni s kolesjem tujih producentov. Dokler pa financiranje s koproducenti ni urejeno in finančna konstrukcija zaprta, ne moremo začeti snemati. Poletje je za snemanje najboljši čas v letu, ampak projekti še vedno stojijo. Mislim, da se trenutno ne snema prav nič, ker producenti še vedno čakajo na odločitve za koprodukcije v tujini. Kot sem že omenil, film ni gumenjak, ampak čezoceanka. Ko jo ustaviš, jo je težko pognati naprej, potrebnih je veliko operacij, da zopet krene.
Festival slovenskega filma lani ni ponudil novih filmov, ki jih širša javnost še ni videla. Glede na to, da jih veliko čaka na distribucijo, lahko letos pričakujemo, da bo festival pokal po šivih?
Razumem vse avtorje in producente, ki so lani ljubosumno čuvali svoje filme. Splošna klima je bila filmu popolnoma nenaklonjena: epidemija je bila v porastu, kinodvorane zaprte, filmskih festivalov ni bilo. Zakaj bi v takšen svet pošiljali filme? Jasno je bilo, da si po festivalu ljudje filmov ne bodo mogli ogledati v kinodvoranah. Ena izmed nalog Festivala slovenskega filma je tudi ta, da slovenski filmi dobijo možnost kinodistribucije. Vsi tisti, ki so po pogodbah imeli možnost, da premierno projekcijo filma prestavijo za eno leto, so to naredili. Na letošnjem portoroškem festivalu torej ne bomo videli realne slike naše kinematografije, premierno bodo predvajani filmi izpred dveh, nekateri celo treh let.
In kaj kažejo smernice v slovenskem filmu za postkoronsko obdobje?
Upam, da bodo v postkoronskem obdobju čim prej svoje projekte realizirali predvsem mladi avtorji. Poznam nekaj zanimivih projektov, ki jih pripravljajo. Upam tudi, da bo slovenski film, ne glede na vse negativne vidike, o katerih sva govorila, po epidemiji doživel revitalizacijo in bo prežet z novim, optimističnim duhom. Ta proces se je sicer začel dogajati že prej, vendar se je z nastopom epidemije in finančne blokade ustavil. Verjamem, da bo slovenski film v prihodnosti doživel preporod, sploh če bo imel podporo kulturne politike, če ne, pa bo to seveda veliko težje.
Fotografija: Urša Premik