Barbara Kelbl je filmska pedagoginja, zaposlena v mestnem kinu Kinodvor. Za vrtce, osnovne in srednje šole po Sloveniji pripravlja filmski program. V intervjuju sva se pogovarjali, kako so spletne platforme in pretočne videoteke v zadnjem času spremenile način gledanja filmov.
Netflix, HBO Go, Pickbox, Voyo, Minimax, MUBI, DKino, iTunes, Google Play, MMC RTV Slovenija, YouTube, Vimeo so na dolgem seznamu le nekatere najbolj znane pretočne videoteke. Kaj so nam prinesle na filmskem področju?
Vsaka tehnološka novost prinese nekaj dobrega in nekaj slabega. Pretočne videoteke so povzročile hiperprodukcijo filmov, ljudi so zasipale z vsebinami, in to ne nujno kakovostnimi. V prvi vrsti jim je pomemben komercialni uspeh filmov, in zato mesečna naročnina paketov lahko znaša le slabih deset evrov. Po drugi strani pa so pretočne videoteke omogočile delo mnogim filmskim ustvarjalcem: scenaristom, tehničnim delavcem, režiserjem, igralcem.
K novim navadam gledanja filmov je nedvomno pripomogla epidemija Covida-19.
Vpliv epidemije na navade gledanja filmov ni bil enoznačen. V prvih dneh zaprtja smo vsi iskali priporočilne sezname in spletne platforme, kjer bi si filme lahko ogledali. Te spremembe so se dogajale že dlje časa, epidemija jih je samo še spodbudila. Navada obiskovanja kina je bila na grobo prekinjena, tudi tisti, ki so raje zahajali v kino, so torej morali poiskati nove načine gledanja.
Zanimivi so mi bili izsledki raziskav, ki kažejo, da so bili ob ponovnem odprtju kulturnih ustanov pogostejši obiskovalci tisti, ki so njihov program med zaprtjem spremljali preko spleta. Ugotovili so torej, da spletna konzumacija vsebin ni ovira za obisk programa v živo, zagotovo pa obstajajo ljudje, ki jih je dostopnost vsebin preko spleta še bolj osamila v svojo sobo. Podoben trend opažam tudi v našem kinu. Določeni gledalci se še vedno niso vrnili v kino, filme raje gledajo doma, drugi pa so se vrnili takoj, ko je bilo to možno. Epidemija je v njih vzbudila ponovno zavedanje o tem, kaj vse smo z njo izgubili. V kinu med gledanjem filma občutiš odzive drugih, srečaš ljudi in si lahko družaben. Doživetje je bistveno bolj bogato kot doma na kavču, vendar se zavedamo, da tega procesa ne moremo zaustaviti.
V Kinodvoru velik del vašega programa posvetite filmski vzgoji. Kako ste se na tem področju prilagodili epidemiološkim razmeram?
Pred epidemijo so šole na oglede filmov prihajale k nam v kino. Učiteljice so opazile, da se učenci veliko bolj poglobijo in vživijo v film, če ga gledajo v kinodvorani, kot pa v učilnici med poukom. V času zaprtja to seveda ni bilo možno, zato smo kino oglede nadomestili s spletnimi ogledi. V Sloveniji na žalost nimamo urejene baze filmov, ki bi bila dostopna šolam po zmerni ceni in bi bila legalna, torej da bi spoštovala pravice ustvarjalcev, producentov in distributerjev. Pretočnih videotek in spletnih platform za gledanje filmov je ogromno in tam lahko najdemo najrazličnejše filme. Šole pa vendar potrebujejo pomoč pri izboru; iščejo kakovostne filme, ki so primerni starosti njihovih učencev. Filmska vzgoja ni le ogled filma, ampak je pomembno tudi to, da se mladi o filmu pogovarjajo, razmišljajo ali kaj ustvarjajo. Pri spletni izvedbi smo jim zato ponudili tudi te možnosti, učitelje pa podprli s pedagoškim gradivom, ker so se takrat namreč morali pogosteje znajti kar sami.
Do pretočnih videotek lahko otroci in mladi dostopajo zelo enostavno, vsebine ne regulirajo uredniki ampak logaritmi, se vam zdi to problematično?
Dobro je, da mladi sami raziskujejo film. Oni bodo vedno našli druge vsebine, kot jih bomo mi, in še sreča, da je tako. Mi smo usmerjeni v bolj določen segment filmske produkcije, to so predvsem umetniški, evropski in svetovni filmi. Mladi jih na pretočnih videotekah verjetno ne bodo tako hitro našli. Je pa res, da med spletnimi ponudniki obstajajo tudi zelo kakovostni, denimo MUBI. Pri svojem izboru so precej bolj selektivni in podpirajo avtorski film. Tudi nekatere večje platforme se vedno več odločajo vključevati filme neameriške produkcije.
Pri vseh generacijah, ne samo mladih, opažam, da je njihova izbira pogojena s tem, kaj gledajo njihovi vrstniki, o čem pišejo v medijih in kaj je izpostavljeno v oglaševanju. Mislim, da s temi vsebinami ni nič narobe, mladi jih bodo konzumirali, ker jih tudi vsa preostala družba. Vloga kinov, filmskih festivalov, filmsko vzgojnih programov pa je, da poiščejo filme, ki so kakovostni in s tem prepričajo gledalce, da jim zaupajo in sledijo. Mi pravzaprav na mesto njih brskamo za filmi, obiskujemo festivale in spremljamo sodobno filmsko produkcijo.
Kako v primerjavi z algoritmom razmišlja filmski pedagog?
Na vprašanje, kaj je kakovosten film za mlade, ni enostavnega odgovora. Pri izbiri nam je pomembno, da film mladostnikov ne le prikazuje ampak z njihovega vidika tudi pripoveduje. Odpirati mora vprašanja in biti vsebinsko originalen, ne sme samo podvajati klišejev in utrjevati stereotipov. Mlade mora spodbuditi, da na svet pogledajo z drugačnimi očmi. Odločamo se za filme, pri katerih je prisoten avtorski pečat, in ne tiste, ki so zgolj produkt v serijski liniji. Naša odločitev je vedno osebna, kar tudi ni lastno algoritmu. On ti odgovarja z da in ne, z 0 in 1, ne more pa upoštevati več možnosti. Ko izbiramo film, vedno upoštevamo tudi kontekst. Pomembno nam je, ali ga bodo v šoli gledali za zabavo ali kot del učnega načrta, kajti tudi kratkočasni in zabavni filmi so lahko zelo kakovostni. Vedno poslušamo njihove želje in potrebe, hkrati pa izpolnjujemo svojo nalogo, da jim odstiramo nove svetove, odkrivamo nove estetike, nove pripovedne načine, ki jih od doma ne poznajo, oziroma jim jih algoritmi ne ponujajo. Mi poznamo več filmskih vsebin kot oni in imamo večji vpogled v ponudbo filmov. Šole se zato obrnejo k nam po nasvet, ker nam zaupajo, da bomo za njih izbrali pravi film. Logaritmi ti bolj kot ne izbirajo filme, ki so v danem trenutku najbolj gledani.
Kateri filmi so tematsko najbolj zanimivi za mlade?
Ko izbiramo filme, se vedno prej posvetujemo z učitelji – oni so tisti, ki svoje učence najbolj poznajo. Nekateri si želijo, da bi njihovi učenci spoznavali film kot umetnost. Drugi jih hočejo preko filma spodbuditi, da bi začeli bolj doživeto razmišljati o svoji samopodobi, različnosti, vrstnikih na drugem koncu sveta. Včasih se učitelji želijo preko filma dotakniti njihovih problemov, kot so: medvrstniško nasilje, zaljubljenost, odnosi v razredu, odnosi med učitelji in učenci, iskanje identitete. Šole se po projekciji filma običajno odločijo tudi za pogovor, kadar je možno, zraven povabimo še avtorje. Mladim je pogovor v živo v obdobju zaprtja precej manjkal. Niso imeli težav torej dostopati do vsebin, ampak je bil problem celo obraten, vsebin je preveč, nekateri govorijo že o poplavi vsebin.
Avtorica besedila: Helena Fašalek
Avtorica naslovne fotografije: Nada Žgank
