9. seminar MAF: Poravnava ali maščevanje?

v Festivali/LIFFe/Recenzije/Vsi prispevki

Jaz, Olga Hepnarova (Ja, Olga Hepnarova, 2016, Tomás Weinreb, Petr Kazda) je biografska drama, o 22-letni Čehinji Olgi Hepnarovi – zadnji ženski, ki so jo leta 1975 usmrtili v čehoslovaškem zaporu.

Olga je 10. julija 1973 s tovornjakom zapeljala na pločnik, pri čemer je povozila 30 oseb, od tega jih je 8 umrlo.

Olga Hepnarova je bila v mladosti večkrat čustveno in tudi kako drugače zlorabljena, kar jo je pripeljalo do tega, da je postala družbeni izloček. Njena homoseksualna usmerjenost le še dodatno pripomore k njeni podobi črne ovce. Ko odraste, se družbi maščuje tako, da s tovornjakom povozi ljudi, čakajoče na tramvaj. Pa vendar beseda maščevanje le delno ustreza Olginemu dejanju. Sama ga označi za poravnavo. Vse, kar je storila, je le to, da je družbi zadala toliko trpljenja, kot ga je bila deležna tudi sama. Na končnem sojenju sicer pove, da je 8 žrtev veliko premalo in da bi jih moralo za pravično poravnano umreti veliko več.

A njen cilj je bil delno dosežen. Za trenutek si je želela biti slišana in uslišana. Samomor je bil zanjo preskromno in sramotno, predvsem pa malopotezno dejanje, s katerim ne bi dvignila prav veliko prahu. Koga bi pretresla smrt dekleta z bednim in samotnim življenjem? Uboj nedolžnih ljudi pa seveda poskrbi za naslovno novico in ljudi prisili, da slišijo oz. prisluhnejo zgodbi Olge.

Olga želi svojo smrt postaviti kot ogledalo družbi. V opomin družbi, da se kaj takega ne bi ponovilo. Kot pravi, je veliko punc s podobno zgodbo, kot je njeno, ki živijo v enaki bedi in čutijo enak gnus do človeške družbe kot ona. Edino kar jih razlikuje, je to, da si je Olga upala. Imela je pogum za to dokončno dejanje. Tako na sodišču argumentira svojo željo po smrtni kazni. V resnici pa s smrtno kaznijo ne rešijo ničesar. Res je, Olga vidi v tem odrešitev, saj lahko končno zapusti ta svet in svoje bedno življenje. Tudi družba dobi v tem neko zadoščenje. Zakaj bi potem sploh imeli pomisleke glede smrtne kazni?

Zadnja scena prikazuje Olgino krušno družino ob obroku. Vsi sedijo za mizo, mama pa iz jušnika vsakemu posebaj z veliko zajemalko naliva še vročo “nedeljsko” juho. Juho, ki je enaka vsako nedeljo, juho, na katero ne vplivajo dogodki, kot je Olgina smrt. Film se s tem prizorom konča in mislim, da se bolje ne bi mogel. Izbira tega vsakodnevnega ter monotonega prizora gledalca pusti v vlogi sodnika. Film ne sodi, se ne postavlja na nobeno stran, pač pa to vlogo pusti gledalcu samemu.

Smrt ljudi na pločniku je tragična, pri Olgi pa ni tragična njena smrt, temveč njeno življenje, ki se s smrtjo nazadnje le konča. Je poravnava, hkrati pa tudi začetek nečesa novega. Smrt se poplača z smrtjo. Vprašanje je le, kje in kdaj se ta cikel zaključi.

 

Martin Draksler