loading ...
loading ...

9. seminar MAF: Poravnava ali maščevanje?

Jaz, Olga Hepnarova (Ja, Olga Hepnarova, 2016, Tomás Weinreb, Petr Kazda) je biografska drama, o 22-letni Čehinji Olgi Hepnarovi – zadnji ženski, ki so jo leta 1975 usmrtili v čehoslovaškem zaporu.

Olga je 10. julija 1973 s tovornjakom zapeljala na pločnik, pri čemer je povozila 30 oseb, od tega jih je 8 umrlo.

Olga Hepnarova je bila v mladosti večkrat čustveno in tudi kako drugače zlorabljena, kar jo je pripeljalo do tega, da je postala družbeni izloček. Njena homoseksualna usmerjenost le še dodatno pripomore k njeni podobi črne ovce. Ko odraste, se družbi maščuje tako, da s tovornjakom povozi ljudi, čakajoče na tramvaj. Pa vendar beseda maščevanje le delno ustreza Olginemu dejanju. Sama ga označi za poravnavo. Vse, kar je storila, je le to, da je družbi zadala toliko trpljenja, kot ga je bila deležna tudi sama. Na končnem sojenju sicer pove, da je 8 žrtev veliko premalo in da bi jih moralo za pravično poravnano umreti veliko več.

A njen cilj je bil delno dosežen. Za trenutek si je želela biti slišana in uslišana. Samomor je bil zanjo preskromno in sramotno, predvsem pa malopotezno dejanje, s katerim ne bi dvignila prav veliko prahu. Koga bi pretresla smrt dekleta z bednim in samotnim življenjem? Uboj nedolžnih ljudi pa seveda poskrbi za naslovno novico in ljudi prisili, da slišijo oz. prisluhnejo zgodbi Olge.

Olga želi svojo smrt postaviti kot ogledalo družbi. V opomin družbi, da se kaj takega ne bi ponovilo. Kot pravi, je veliko punc s podobno zgodbo, kot je njeno, ki živijo v enaki bedi in čutijo enak gnus do človeške družbe kot ona. Edino kar jih razlikuje, je to, da si je Olga upala. Imela je pogum za to dokončno dejanje. Tako na sodišču argumentira svojo željo po smrtni kazni. V resnici pa s smrtno kaznijo ne rešijo ničesar. Res je, Olga vidi v tem odrešitev, saj lahko končno zapusti ta svet in svoje bedno življenje. Tudi družba dobi v tem neko zadoščenje. Zakaj bi potem sploh imeli pomisleke glede smrtne kazni?

Zadnja scena prikazuje Olgino krušno družino ob obroku. Vsi sedijo za mizo, mama pa iz jušnika vsakemu posebaj z veliko zajemalko naliva še vročo “nedeljsko” juho. Juho, ki je enaka vsako nedeljo, juho, na katero ne vplivajo dogodki, kot je Olgina smrt. Film se s tem prizorom konča in mislim, da se bolje ne bi mogel. Izbira tega vsakodnevnega ter monotonega prizora gledalca pusti v vlogi sodnika. Film ne sodi, se ne postavlja na nobeno stran, pač pa to vlogo pusti gledalcu samemu.

Smrt ljudi na pločniku je tragična, pri Olgi pa ni tragična njena smrt, temveč njeno življenje, ki se s smrtjo nazadnje le konča. Je poravnava, hkrati pa tudi začetek nečesa novega. Smrt se poplača z smrtjo. Vprašanje je le, kje in kdaj se ta cikel zaključi.

 

Martin Draksler

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top