9. seminar MAF: Plod odločitve

v Festivali/LIFFe/Prispevki/Recenzije

Prikaz polemičnih tematik ima inherentno vsebovan efekt na gledalce. Ne pusti nas brezodzivne in v tem smislu že zmaga. Izbor filma 24 tednov (24 Wochen, 2016) na Liffu se sklada z aktualnostjo diskusije abortusa v Sloveniji. Po dolgem uvodu in razvijanju zgodbe pridemo do ‘vrhunca’ filma: podroben vpogled v dejanje splava. Od odhoda iz doma, rojevanja mrtvega plodu, do občutka skrušenosti itd.

24 tednov je drama o komedijantki Astrid (Julia Jentsch) in njenemu možu Markusu (Bjarne Mädel). Izvesta, da se lahko njun otrok rodi s tisomijo 21 ali downovim sindromom. Novico sprejmeta in živita svoje družinsko življenje normalno naprej. Tu se še ne pojavi vprašanje o življenju ali smrti, vse dokler ne odkrijeta, da ima plod tudi srčno bolezen. Nastopi dvom, vse bolj rastoč v Astrid, ki se začne nagibati h splavu. Ne glede na neodobravanje partnerja, ki ji na koncu sicer stoji ob strani, pa se poudari samostojnost njene odločitve. Abortus je torej stvar ženske odločitve. Tematiko obravnavajo še bolj problematično, saj je Astrid že 24 tednov noseča. V tem času se način abortusa spremeni in film tako še bolj provocira s tematiko.

Film nekako opravičuje ter omiljuje njeno odločitev, saj jo prikaže kot ‘svetnico’ glede odločitve za življenje downovega otroka. Šele bolezen otroka je tista, ki jo prepriča o odločitvi za smrt. Ker je bila vseeno pripravljena imeti downovega otroka, pa mora biti njen razlog, ki jo je prepričal, zares močen. Prav tu pa je ta zaplet – glede na razdeljujoča mnenja o splavu se nam postavi vprašanje, kakšno sporočilo nam je režiserka Anne Zohra Berrached želela podati. Izognila se je vprašanju abortusa zaradi diagnosticiranja downovega sindroma, ki je sicer družbeno pogost razlog in povod za splavitev. Namesto tega se je usmerila v bolezen telesa, ki nima zveze z duševnim razvojem.

Zgodba se zaključi z rekom »ne vem, ali sem se pravilno ali napačno odločila. Morda oboje«.  Njeno dejanje je plod težke in trdne odločitve, ki je bila počasi izoblikovana in preudarjena. Prikazano je torej stališče pro-splavu, a nam za konec ponudi še vedno možnost prespraševanja. Pravilno : nepravilno,  dobro : slabo je ostalo tudi v Astrid. Film torej po dejanju abortusa ne ohrani odločenosti in trdnosti pro-pozicije in odločitve, kot je bila prisotna prej. S tem se odmakne celostnem naboju in možnosti čiste provokacije do konca. Zaključni dvom, ki se izpostavi, lahko film razvrednoti in ga hitro opredeli kot demagoškega in korektnega. A vendar, kljub izgubi te določene, močne pozicije, vseeno odpira temo, jo ne zamejuje in pusti odprto pot gledalcem. Pokaže, da problem le ni tako črno-bel… Dejanje splava je predstavljeno kot odločitev, ki jo lahko sodimo in sprejmemo le v danem trenutku, ne pa kot zunanji opazovalci. Tako Astrid kot samostojna sodobna ženska dovrši svojo odločitev, ne glede na to, ali nam je prav ali ne.

Tjaša Bertoncelj