loading ...
loading ...

9. seminar MAF: Nekateri ne jedo le nesramnih ljudi

Justine (Garance Marillier) je vegeterijanka in novopečena študentka veterine. Ob prihodu na fakulteto, kjer že študira njena sestra Alexia (Ella Rumpf), je priča sprejemnemu obredu, ki vključuje zaužitje mesa. To v njej sproži spremembo, saj se v njej veča želja po mesu. Vse pripelje tako daleč, da se nekega dne na njenem jedilniku znajde kar človeško meso.

Na festivalskih projekcijah v Torontu je določen film sprožil precej zanimive odzive, saj naj bi prišlo do omedlevice in slabosti pri določenih gledalcih. Gre za Surovo (Grave, Julia Ducournau, 2016), grozljivko, ki se loteva teme kanibalizma. Pri medijski pozornosti ni Surovo prav nikakršna izjema, saj so že mnogi filmi, ki so vključevali kanibalizem, bili predmet kontroverznosti. Najbolj znan primer je zagotovo Cannibal Holocaust (Ruggero Deodato, 1980), ki je bil tako prepričljiv, da so se morali ustvarjalci zagovarjati na sodišču, kjer so dokazovali, da je šlo le za film in ne za resnični kanibalizem. Slednji je torej velika tabu tema, česar se zaveda tudi režiserka filma Julia Ducournau, saj je ravno s tem namenom posnela svoj prvenec.

Kot prvo velja omeniti, da je ves medijski pomp le dobra marketinška poteza, s katerim so dosegli, da je občinstvo postalo pozorno na film. Surovo je namreč izredno humorna grozljivka, ki raziskuje človeško telo, še večji poudarek pa daje na odraščanje, puberteto, pritiske družbe, vzgojo in sistem v katerem francoski študentje odraščajo. Gre pravzaprav za nekakšen mladinski film, ki je sparjen z elementi “body horrorja” in predvsem s slednjim zelo spominja na dela režiserja Davida Cronenberga, ki je preobrazbo še najbolj seciral v njegovi najbolj znani Muhi (The Fly, 1986), s katero bi lahko povlekli nekaj vzporednic. Surovo ima tudi zavidanja vredno atmosfero, ki je zgrajena z dogajanjem na izoliranem območju in sterilno fotografijo, ki kljub nadvse pristnemu začetku okolje preobrazi v nekakšen domišljijski svet, ki spominja na Davida Lyncha ali pa na nekatere filme Darrena Aronofskega.

Ko Justine prvič okusi človeško meso, postane od njega odvisna. V povezavi z dogajanjem v študentskem okolju lahko zlahka potegnemo vzporednice z odraščanjem pubertetnikov in menjave okolja, ki jih doletita tekom šolanja. Med tem obdobjem odraščanja je človek tudi izpostavljen mnogim skušnjavam, kakršne so npr. droge, s katerimi kanibalizem v filmu lahko tudi primerjamo. Podobno kot je Ewan McGregor v Trainspottingu (Danny Boyle, 1996) imel tiste slavne prizore abstinenčne krize, tako jih ima tudi Justine, ko se spopada s svojim telesom. V tem obdobju smo priča tudi raznim psihofizičnim spremembam in s pomočjo kanibalizma protagonistka zazna svoje prvinske želje, saj ji »kulinarična« izkušnja sproži veliko večje zanimanje za samopodobo in nasprotni spol.

Črni humor je resda velik adut filma, toda obenem tudi njegova rakova rana, saj smo tekom igralnega časa priča mnogim prizorom, ki izzovejo smeh, ampak je težko oceniti, ali je to bil tudi namen. Nekateri momenti, ki bi morali strezniti gledalca, imajo ravno nasproten učinek. To je še najbolj očitno v razmerju protagonistke z njeno sestro, ki ima sicer humoren pridih, toda v bolj resnih prizorih je njuno vedenje že povsem pretirano in absurdno ter bolj spominja na kako parodijo kot pa dramski vrhunec filma. Prisotnih je tudi nekaj scenarističnih lukenj in nesmislov, ki so očitni predvsem ob zadnjem prizoru, ki je obenem tudi veliko razkritje, toda v kontekstu likov je izredno nesmiseln, pa čeprav lahko prepoznamo namen režiserke. Resda je potrebno – še posebej pri umetniških filmih – določene stvari jemati z rezervo, toda zdi, se kot da je zadnje razkritje tu le zavoljo šoka.

Surovo je tako zelo unikaten film, ki si ga vsi z malce boljšim želodcem lahko zlahka ogledajo. Režiserka Ducournujeva se na izredno poseben način loti življenjskih tem, v katerih se lahko najde marsikateri gledalec. Humor in atmosfera, podkrepljena s prepričljivim igranjem, sta zagotovo velika aduta filma, toda predvsem prvi naredi tudi nekaj škode filmu, saj je težko oceniti, kdaj naj bi imel prizor humoren, kdaj pa dramatičen efekt.

Jure Konestabo

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top