loading ...
loading ...

9. seminar MAF: Mafijski eskapizem

Angleški režiser in scenarist Ben Wheatley nam v svojem petem celovečercu z naslovom Končni obračun (Free fire, 2016) podarja pogumen režiserski podvig, ki se izkaže kot nekakšna subkultura Tarantinovega oziroma Ritchiejevega filmskega sveta. Kljub temu, da Wheatley v svojem repertoarju še nima akcijskega filma, je Končni obračun postal režiserjev debi tega žanra ter posledično prikazal, da je prav zares lahko vsestranski.

Film je posnet v tako imenovanem »gledališkem« stilu, torej celotno dogajanje v filmu je postavljeno v en sam prostor, podobno kot v filmih 12 jeznih mož ( 12 angry men, 1957 Sidney Lumet), Mož iz Zemlje (The Man from Earth, 2007, Richard Schenkman) in Masaker (Carnage, 2011, Roman Polanski). Filmi takšne stilistične režije imajo omejitev pripovedovanja zgodbe gledalcu, zato sta scenarij in igralski vložek nadvse pomembna. Končni obračun s kombinacijo obojnega naredi prav to in posledično daje gledalcem klavstrofobičen občutek – no, vsaj skozi prvo polovico filma.

Zgodba ni posebno kompleksna, opisuje nelegalni posel dveh tolp v neki zapuščeni tovarni, ki pa zaradi različnih vzkipljivih karakterjev preide v obračun svinčenih krogel, kot tudi nabritih jezikov in kletvic, zaradi katerega lahko dobimo blag izvleček Steklih psov (Reservoir dogs, 1992, Quentin Tarantino). In ker je dogajanje postavljeno v 70. leta prejšnjega stoletja je zatorej vse to nekoliko bolj ilustrirano s stereotipnim ameriškim »mafijaštvom«. Sprva ta komičen dodatek akcijskemu suspenzu doda kvalitetno merico gledljivega materiala, a zaradi prekomerne uporabe le-tega zgodba izgubi svojo rdečo nit in postane le še bumerang preštevilnih kletvic.

Slikovni rezultat za free fire 2016

Je pa zato Sharlto Copley, Južnoafričan, ki je blestel že v znanstveno-fantazijskemu trilerju Okrožje 9 (District 9, 2009, Neill Blomkap), prava dodana vrednost filma, saj s svojim prismuknjenim humorjem dvigne utrip in vsaj začasno zasenči nekatere malo manj dobre strani filma. Film premore tudi nekaj dobrih karakteristik, predvsem je to igralska zasedba, ki je tukaj sestavljena pretežno z mladimi upi, pa tudi tistimi, sedaj že priznanimi igralci. Če torej nabriti Sharlto Copley krade prizor za prizorom, mu grabežljivo sledijo še Armie Hammer, Jack Reynor in Sam Riley (v tem vrstnem redu). Še ena pozitivna plat filma je scenarij, ki ga je ob pomoči Amy Jump napisal prav tako Ben Wheatley in ima vse karakteristike, ki jih premoreta zgoraj omenjena Quentin Tarantino in Guy Ritchie. Vendar pa ne scenarij kot tudi ne igralska zasedba ne moreta v nedogled reševati »hendikepa«, kot je nerazločen prikaz, kje se liki nahajajo in ker se ti stalno premikajo, je zato zelo težko dohajati prostorsko predstavo.

Končni obračun je s tem konceptom »gledališkega« stila režije s kvalitetnim scenarijem in igro prikazal obetajoč filmski material, vendar se je z nerazločno prostorsko predstavo in pretencioznim verbalnim izrazoslovjem lastnoročno spotaknil. Film, ki bi lahko od začetka do konca postal neo-tarantinov izdelek, je postal še eden izmed akcijski filmov, ki nudi dobro mero zabave, a žal relativno hitro skomino. Je kot vožnja z vlakcem smrti, ki pa zelo hitro mine.

Nejc Srebot

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top