9. seminar MAF: Loving

v Festivali/LIFFe/Recenzije/Vsi prispevki

Richard in Mildred Loving (Joel Edgerton in Ruth Negga) sta mlada zaljubljenca, ki sta bila leta 1958 v zvezni državi Virginija zaradi poroke obsojena na zaporno kazen. Čeprav sta se na začetku večkrat uklonila oblastem, sta se kasneje odločila pravico poiskati na sodišču. Tako je njun primer imel širše posledice, ki so presegli njuni življenji.

Pot mnogih mlajših nadobudnih režiserjev se prične pri nekonvencionalnih neodvisnih filmih, katerih uspeh jih nato ponese na dve poti, ki se mnogokrat tudi križata, saj jih hitro zamikajo velike nagrade ali veliki visokoproračunski filmi. Podoben primer je Jeff Nichols, najbolj znan kot avtor filmov Mud (2013) in Zaklonišče (Take Shelter, 2011), kateri s svojim umirjenim in minimalističnim pristopom secira človeško psiho in različne tipe medsebojnih odnosov. Njegov najnovejši film Loving (2016) je na prvi pogled povsem tipična “oskarjevska vaba”, saj govori o medrasni tematiki, ki je mnogokrat recept za večje število nagrad. Se je Nichols vdal preizkušenim formulam ali je ostal zvest samemu sebi?

Na veliko presenečenje je veliko več resnice v slednjem. Družbeni položaj Afroameričanov je še posebej letos prava formula v lovu za nagradami, saj se trenutno z najnovejšim Nicholsovim filmom omenja še najmanj tri filme, ki bi lahko visoko kotirali na podelitvi oskarjev. Toda kar je najbolj fascinantno pri Loving, je režiserjev minimalističen pristop, ki skozi okno vrže vse preizkušene melodramatične trenutke. Tako se izognemo vsem pompoznim procesom na sodiščih, kakšnim velikim govorom in že kar klišejskim prizorov neodobravanja protagonistov v sami družbi,  saj namesto tega dobimo intimno dramo o brezpogojni ljubezni zakoncev Loving, ki sta ostala skupaj ne glede na vse prepreke.

http://www.bfi.org.uk/sites/bfi.org.uk/files/styles/full/public/image/loving-2016-002-joel-edgerton-and-ruth-negga-cuddle-on-chair-ORIGINAL.jpg?itok=vBUtHxwM

Toda ko odstraniš toliko pomembnih elementov, se postavi vprašanje, ali Nicholsov pristop sploh pusti še kaj “mesa” znotraj filma.  Tako je veliko odvisno od čustvene navezanosti gledalca na glavna lika, ki je resda subjektivne narave, toda po drugi strani je tudi odvisna od same karakterizacije in igralske upodobitve. Kar se tiče slednje, sta Joel Edgerton in Ruth Negga izredno prepričljiva – predvsem ona je čudovita v svoji vlogi, medtem ko bi Avstralca lahko zamenjali z malce bolj karizmatičnim igralcem, škodila pa mu nebi tudi bolj zanimiva karakterizacija. Tako igralec ne doseže nivoja svojih predhodnikov, kot sta Michael Shannon ali pa Matthew McCounaghey, ki sta lastnosti njunih likov upodobila veliko bolje, kot je Edgerton ljubezen do svoje partnerice, resnici na ljubo pa mu v tem elementu Nichols tudi ni prav veliko pomagal, saj sam scenarij pušča določeno praznino in pusti občutek, kot da je režiser in scenarist zaradi svoje zadržanosti plačal prevelik davek.

Jeff Nichols je tudi ob izredno populističnih temah ostal zvest svoji nekonvencionalnosti, za kar si zasluži velik poklon, a njegovi prijemi so odvzeli določen del človeškosti, elementa, ki ga pravzaprav občuduje. Posledično je tudi film žal malce čustveno prazen. Ko mediji začnejo obletavati zakonca z namenom, da njuno zgodbo spravijo v širni ameriški svet, jim zakonca odvrneta, da ne želita biti slavna. In slednjemu se je poklonil tudi Nichols, saj iz njune zgodbe ni naredil bombastične drame, ki bi dogodek povsem napihnila, ampak je ostal zvest svojim načelom in zanimivo bo videti, ali bo tudi Akademija cenila njegov pristop. Prav nič ne bi prehitevali, če si upamo trditi, da bo film prejel vsaj nekaj nominacij.

Jure Konestabo