fbpx
loading ...
loading ...

9. seminar MAF: Lov na norca z metlo

Klan (El Clan, 2015, Pablo Trapero) je tak rekorder v gledanosti zato, ker v njem vsak najde nekaj zase. Če pa slučajno ne najde nič, potem v njem najde vsaj obilno zalogo človeške zlobe, nad katero ne moreš preprosto zamahniti z roko, saj je ta preveč prefinjena, da bi jo lahko ignorirali. Kakorkoli, gledanost Klana gre vsekakor pripisati poudarjeni psihološkosti in etični provokativnosti te biografske drame s primesmi trilerja, ki je povrh vsega posneta po resnični zgodbi.

Argentinski film, tradicionalno pripadajoč »filmu tretjega sveta«, se je prav s Klanom dodobra internacionaliziral, saj je ta tako z izbiro teme kot tudi s filmskimi sredstvi po okusu globalnega publikuma, željnega napetosti s podtonom dokumentaristike. V napovedniku naznanjena problematika meje med resničnostjo in fikcijo deluje skorajda mistično – če ne drugega zato, ker vse resnice o primeru klana Puccio ne bomo nikoli izvedeli.

Trapero se je skoraj 2 leti trajajočega snemanja lotil na podlagi izčrpnih poročil, ki so nastala za potrebe sodnih postopkov v zvezi s primerom Puccio, predvsem pa v sodelovanju s sorodniki ugrabljenih. Psihologija odnosov (predvsem oče-sin) ostaja skozi ves film v ospredju, bližnji plani odlične interpretacije Guillerma Francelle in vključujoč zmerno estetizirano sliko, se kakor da ne pustijo očrniti vmesnim akcijskim prizorom. Traperu je ta trik uspel s poudarjanjem igre, ki neobremenjenemu gledalcu odvrača pozornost od forme. Kar v bistvu pomeni, da je forma v službi diageze ali drugače: da film dela. In dokler montaža dosega režiserjev želeni učinek, je film prepričljiv – iskati v njem formalno inovativnost je za film, ki je zastavljen kot uspešnica, nepotrebno vihanje nosu.

Zgodovinsko in politično je Trapero klan umestil le toliko, kolikor je bilo to smotrno za fabulo, ki se je namenila graditi na suspenzu – kakšnih politično angažiranih ambicij bogati argentinski tradiciji v tem žanru navkljub torej ne gre pričakovati. Tega mu pravzaprev tudi ni treba, saj je že sama veristična intenca hkrati nedeklarirana apolitična pozicija do argentinske zgodovine, bogate z državnimi udari in vojaškimi vladami, katerih modus operandi je bil, kakor dokazuje Klan, enak njihovim nasprotnikom. Pablo Trapero je svojo dolžnost faktu izpolnil v odjavni špici, dolžnost do gledalca in do kamere pa s predstavitvijo izbrane teme, ko je enega najbolj razvpitih nacionalnih sociopatov, ki si je ta nelaskavi naslov prislužil predvsem z izjavami o umazaniji kot o zločinu in o sebi kot o borcu (ki ima principe, cilje, ideale in ponos), uspel predstaviti kot lik, do katerega ne moremo enoznačno čutiti prezira, saj smo hkrati šokirani nad dostojanstvenostjo, ki ga obdaja kot nekakšna avra. V tem smislu je Trapero recepcijo Arquimedesa uspel pripeljati do točke, ko s skrbno izbranim lahkotnim soundtrackom zmede gledalčev etični kompas in Arquimedesu pridaja tragičnost njegove samotarske usode.

Kljub vsem ‘klanom’, s katerimi se je Arquimedes obdal, je njegovo življenje namreč še vedno bilo precej samotno. V vsej družabni mreži mu vendar umanjka »osebja«, ki bi bilo ob njem iz preprostega, nepreračunljivega prijateljstva, zaradi odnosa samega. O Arquimedesovem intimnem odnosu z ženo in o družinskih odnosih film sploh ne ponuja interpretacij, ustvarja pa pavšalni vtis Arquimedesa kot človeka, ki ščiti svojo kri, svoj klan. Vendar Arquimedes v intervjujih svojih dejanj nikdar ni opravičeval z argumentom finančne stiske ali nagona po zaščiti svoje družine. V ospredje je postavljal ponos in čistočo, kar je upošteval tudi Trapero, ki je njegov sosedski vzdevek ‘el loco de la escoba(metla)’ nakazal s pometanjem verande.

Kostumografija in scenografija nista bili dovolj dosledni, da bi eksplicitno retro videz sam zase sporočal, da gre za 80-a. Nekateri elemeneti si v tem oziru prej prihajajajo v navzkriž, npr. zastarele telefonske govorilnice v kombinaciji s trgovino s surfarsko opremo sodobnega videza vsekakor rušijo fikcijo filmskega dogajalnega časa, kar deluje konfuzno, vendar pridajajo ‘ikoni’ argentinske črne kronike čudaški vtis, da je zgodba vseeno zmožna živeti tudi v sedanjosti. Ali drugače, prosto po napovedniku: resničnost nadvladuje fikcijo.

Kaja Dragoljević

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

16. seminar MAF: Intervju z Darjo Žuk: O ženskah, ki si ne želijo samo ljubezni in poroke

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Film Kristalni labod (Khrustal, 2018) je s svojo živahno vizualno in glasbeno podobo svež prikaz Belorusije v 90. letih….

Preberi več →

16. seminar MAF: Breme, ki nam je bilo zapuščeno

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Srbija leta 1999. NATO sile stopnjujejo svojo agresijo nad srbsko populacijo, ljudje so negotovi in brezupni, naveličani treh zaporednih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Intervju z Marcelom Martinessijem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Marcelo Martinessi (1973, Asunción) je paragvajski filmski režiser, ki se je na letošnjem Liffe-u predstavil s svojim prvim celovečercem…

Preberi več →

16. seminar MAF: Rdeče kot noir

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ilusionándonos por una pequeñez, un color quizás perdido Jairo, El Valle Y El Volcán   Veseliva se zaradi neke…

Preberi več →

16. seminar MAF: Tisti, ki ostanejo: Mehko blato

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Tematika odraščanja in najstniških težav je v filmu že dobro ustaljena tematika. Mehko blato (Es esmu seit, 2016) je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Tomasom Alzamorom Muñozem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Tomas Alzamora Muñoz je 29-letni čilski režiser, ki se je s svojim prvencem Mala bela laž predstavil na filmskih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Plovba po Stiksu

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Po osmih letih raziskovanja, razvijanja scenarija in štiridesetih snemalnih dneh z desetčlansko ekipo na jadrnici na odprtem morju se…

Preberi več →

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →
Back To Top