loading ...
loading ...

9. seminar MAF: Lov na norca z metlo

Klan (El Clan, 2015, Pablo Trapero) je tak rekorder v gledanosti zato, ker v njem vsak najde nekaj zase. Če pa slučajno ne najde nič, potem v njem najde vsaj obilno zalogo človeške zlobe, nad katero ne moreš preprosto zamahniti z roko, saj je ta preveč prefinjena, da bi jo lahko ignorirali. Kakorkoli, gledanost Klana gre vsekakor pripisati poudarjeni psihološkosti in etični provokativnosti te biografske drame s primesmi trilerja, ki je povrh vsega posneta po resnični zgodbi.

Argentinski film, tradicionalno pripadajoč »filmu tretjega sveta«, se je prav s Klanom dodobra internacionaliziral, saj je ta tako z izbiro teme kot tudi s filmskimi sredstvi po okusu globalnega publikuma, željnega napetosti s podtonom dokumentaristike. V napovedniku naznanjena problematika meje med resničnostjo in fikcijo deluje skorajda mistično – če ne drugega zato, ker vse resnice o primeru klana Puccio ne bomo nikoli izvedeli.

Trapero se je skoraj 2 leti trajajočega snemanja lotil na podlagi izčrpnih poročil, ki so nastala za potrebe sodnih postopkov v zvezi s primerom Puccio, predvsem pa v sodelovanju s sorodniki ugrabljenih. Psihologija odnosov (predvsem oče-sin) ostaja skozi ves film v ospredju, bližnji plani odlične interpretacije Guillerma Francelle in vključujoč zmerno estetizirano sliko, se kakor da ne pustijo očrniti vmesnim akcijskim prizorom. Traperu je ta trik uspel s poudarjanjem igre, ki neobremenjenemu gledalcu odvrača pozornost od forme. Kar v bistvu pomeni, da je forma v službi diageze ali drugače: da film dela. In dokler montaža dosega režiserjev želeni učinek, je film prepričljiv – iskati v njem formalno inovativnost je za film, ki je zastavljen kot uspešnica, nepotrebno vihanje nosu.

Zgodovinsko in politično je Trapero klan umestil le toliko, kolikor je bilo to smotrno za fabulo, ki se je namenila graditi na suspenzu – kakšnih politično angažiranih ambicij bogati argentinski tradiciji v tem žanru navkljub torej ne gre pričakovati. Tega mu pravzaprev tudi ni treba, saj je že sama veristična intenca hkrati nedeklarirana apolitična pozicija do argentinske zgodovine, bogate z državnimi udari in vojaškimi vladami, katerih modus operandi je bil, kakor dokazuje Klan, enak njihovim nasprotnikom. Pablo Trapero je svojo dolžnost faktu izpolnil v odjavni špici, dolžnost do gledalca in do kamere pa s predstavitvijo izbrane teme, ko je enega najbolj razvpitih nacionalnih sociopatov, ki si je ta nelaskavi naslov prislužil predvsem z izjavami o umazaniji kot o zločinu in o sebi kot o borcu (ki ima principe, cilje, ideale in ponos), uspel predstaviti kot lik, do katerega ne moremo enoznačno čutiti prezira, saj smo hkrati šokirani nad dostojanstvenostjo, ki ga obdaja kot nekakšna avra. V tem smislu je Trapero recepcijo Arquimedesa uspel pripeljati do točke, ko s skrbno izbranim lahkotnim soundtrackom zmede gledalčev etični kompas in Arquimedesu pridaja tragičnost njegove samotarske usode.

Kljub vsem ‘klanom’, s katerimi se je Arquimedes obdal, je njegovo življenje namreč še vedno bilo precej samotno. V vsej družabni mreži mu vendar umanjka »osebja«, ki bi bilo ob njem iz preprostega, nepreračunljivega prijateljstva, zaradi odnosa samega. O Arquimedesovem intimnem odnosu z ženo in o družinskih odnosih film sploh ne ponuja interpretacij, ustvarja pa pavšalni vtis Arquimedesa kot človeka, ki ščiti svojo kri, svoj klan. Vendar Arquimedes v intervjujih svojih dejanj nikdar ni opravičeval z argumentom finančne stiske ali nagona po zaščiti svoje družine. V ospredje je postavljal ponos in čistočo, kar je upošteval tudi Trapero, ki je njegov sosedski vzdevek ‘el loco de la escoba(metla)’ nakazal s pometanjem verande.

Kostumografija in scenografija nista bili dovolj dosledni, da bi eksplicitno retro videz sam zase sporočal, da gre za 80-a. Nekateri elemeneti si v tem oziru prej prihajajajo v navzkriž, npr. zastarele telefonske govorilnice v kombinaciji s trgovino s surfarsko opremo sodobnega videza vsekakor rušijo fikcijo filmskega dogajalnega časa, kar deluje konfuzno, vendar pridajajo ‘ikoni’ argentinske črne kronike čudaški vtis, da je zgodba vseeno zmožna živeti tudi v sedanjosti. Ali drugače, prosto po napovedniku: resničnost nadvladuje fikcijo.

Kaja Dragoljević

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top