fbpx
loading ...
loading ...

9. seminar MAF: Intervju z Nikolo Ljuco, režiserjem filma Vlažnost (2016)

Nikola Ljuca se je na letošnjem Liffu prvič predstavil slovenskemu občinstvu. Filmsko režijo je doštudiral v rodnem Beogradu, kjer tudi živi. Do sedaj je posnel nekaj kratkih filmov (Cetvrtak, 2010; Narednik, 2012), pri različnih produkcijah doma in v tujini je sodeloval kot asistent režije, dela tudi za gledališča. Za svoj prvi celovečerec Vlažnost je na beograjskem FEST-u je dobil nagrado žirije za najboljšo režijo, nominiran je bil za sarajevsko srce, letos se je s filmom Vlažnost predstavil tudi na berlinskem filmskem festivalu. Velja za perspektivnega mladega režiserja, ki neobremenjeno dela predvsem to, kar mu je všeč: snema filme s suspenzom.

Vlažnost je tvoj prvi celovečerec, do sedaj si veliko delal predvsem za gledališča. Kako je pri tebi potekal ta prehod iz gledališke režije v filmsko?

Filmsko režijo sem v bistvu študiral. Prej sem se dosti ukvarjal z dramsko igro, v mlajših letih večinoma kot igralec v predstavah za otroke. Že takrat sem vedel, da me zanima predvsem delo režiserja, scenarista ali direktorja fotografije, slednji je bil dolgo moj favorit, vendar sem se na koncu vseeno odločil za režijo. Ker pa srbska kinematografija ni dovolj velika, se raje kot z oglaševanjem ali videospoti, od česar živi večina filmskih režiserjev, ukvarajm s filmskim znotraj scenskih umetnosti, npr. z video artom v gledališču, veliko sem delal tudi kot asistent režije. Tako sem se spoznal z logiko igralcev, danes jih poznam v dno duše. Delal sem tudi na različnih avdicijah, tako za srbske kot za tuje filme, vendar moj vsakdan ostaja vezan na delo režiserja v gledališču, to mi je še vedno bolj všeč kot videospoti.

Kako so prehod z odrskih desk na filmsko platno sprejeli igralci in ostala ekipa? Za večino igralcev je bila to prva izkušnja s kamero. Si se kdaj bal, da kdo od njih ne bi zmogel tega prehoda?

Ne, nikoli. Ljudje imajo to v sebi, to se mi nikoli ni zdel problem. V procesu izbiranja igralcev pogosto prihaja do mistifikacije avdicije, v smislu, da se tam lahko vidi vse. V resnici se na avdiciji ne pokaže toliko, vidna je le neka prva linija stereotipa, na prvo žogo torej. Jaz nisem z nobenim od  svojih igralcev delal avdicije, preprosto sem jim dal  scenarij in povedal, da bi rad, da to igrajo. Dela smo se potem lotili kot pri običajnem študiju za predstavo – z gradnjo lika. Kako kdo hodi, kako govori. Potem smo počasi prešli na dialoge, ki so bili improvizirani, scenarij je prišel na vrso šele na snemanju. Všeč mi je ta način dela, film delam po gledališkem principu, o gledališču pa razmišljam filmsko. Za razliko od nekaterih mojih kolegov me naturčki ne vznemirjajo, raje delam z ljudmi, ki se kontinuirano posvečajo igri. Je pa res, da potem ponavadi obdržim kar prvi ali drugi take, preden pride do robotizacije zaradi ponavljanja. Ne kot na primer David Fincher, ki prizore ponavlja 60, 70-krat. Seveda to pri njem pripelje igralce do nekega novega pogleda na igro, a to je že drugo.

Bi ta film lahko bil predstava?

Ne, to ni mogoče. Film je grajen na gibanju kamere, na svetlobi, dosti je detajla, bližnjega plana. Gledaličše je široka slika, v kateri ti iščeš, film pa je sugestiven, vodi te. Nekatere scene bi morda delovale tudi v predstavi, tista s slavo denimo, vendar če bi hoteli na odru prikazati vso zgodbo iz filma, bi cela predstava trajala nekaj ur. (smeh)

Nekje sem prebrala, da je nek brazilski producent rekel, da bi se tvoj film lahko dogajal tudi v São Paulu.

Ja, ne samo São Paulo, tudi za Mexico City so to rekli. Jaz nisem bil ne v São Paulu, ne v Mexico Cityju. To so megapolisi, ki so večji kot cela Evropa, meni je to nepredstavljivo. Bistven je verjetno razkorak, kontrast med bogataši in revščino, to je njim blizu. Po drugi strani, ljudje so ljudje in njihove izjave dajejo zgodbi barve, politični kontekst. Trudil sem se čim bolj zvesto prikazati Beograd in zdi se mi, da je prav ta specifičnost v ljudeh izzvala empatijo, kar privede do občutka univerzalnosti. Mislim, da je to prav zaradi te konkretnosti. Ko gledaš ljudi v njihovem resničnem kontekstu, ti to izzove misel, da bi se to lahko dogajalo kjerkoli.

Si lahko predstavljaš, da bi ta film delal v kakem drugem jeziku (ne v srbščini)?

Lahko bi  ga delal v angleščini, ki jo govorim in berem enako tekoče kot srbščino. Vendar ta film potem ne bi bil enak, dogajal bi se v drugem mestu. To ne bi bilo več moje rojstno mesto, tako da bi bilo potrebno malo predelati scenarij. Kje bi verjetno hotel kaj podaljšati, drugje skrajšati. Če bi se zdaj denimo nekdo odločil delati remake, bi vsekakor hotel prisostvovati. Zanimalo bi me, kako to vpliva na odnose, na psihologijo likov, kaj lahko naredijo neke kulturne nianse. Bil bi to podoben film, vendar bi bil zelo drugačen. Prav ta niansiranost naredi tenzijo, odnose. Če bi to bil npr. London ali Sidney, če govoriva o angleškem govornem področju. (Kratek premor) To bi bilo zanimivo.

Si dobil kakšne nepričakovane odzive na film? Kaj takega, na kar ti sploh nisi pomislil, da bi lahko kdo videl v filmu.

Ljudje si pogosto različno razlagajo Petrove sanje. Po eni izmed projekcij smo se pogovarjali in nekdo je ravno govoril o teh sanjah, ko je neka ženska vstala in človeku skočila v besedo: »Ne, to je Mina, ki nekje vozi avto!« To je bilo zame zelo nepričakovano, saj je ona videla nek film, ki je bil povsem njen. Čeprav je meni povsem jasno, da so to Petrove sanje, je ona v njih videla nekaj čisto drugega. Zanimive so mi nianse, na katere ljudje padejo. Kako sprejemajo detajle, kako to, kako in kje je ona stala, vpliva nanje.

Tudi nekaj reakcij na Zahodu je bilo zanimivih. Odzvi v smislu: »Ti nam nisi pokazal specifičnosti Beograda, Beograd je tu podoben kateremukoli velikemu mestu«. Drži, a konec koncev so si vsa velika mesta podobna, normalno je, da je kaj podobno še kakemu drugemu mestu. Te strastne reakcije so najbolj zabavne.

In ta zahodnjaški kliše se najbrž kar pogosto ponavlja?

Imam brezobziren odgovor za take primere: film ni sociološka študija in če jih to zanima, bodo morali v kako drugo zgradbo. Ko sem tako odgovarjal, sem potem dobival aplavze. Zanimivo je, kako ljudje na to reagirajo. Zakaj se nekdo ujezi, ker v filmu ni videl Zbiralcev perja (Aleksandar Petrović, 1967). V resnici samo ni dobil tega, kar je pričakoval. A tudi pozitivni stereotipi so stereotipi, niso samo negativni. Za te pozitivne smo pač bolj dovzetni, ker gre vendarle za režiserje, ki so zgradili kariere.

Predstavljam si, da pri vsakem še tako dobro načrtovanem snemanju prihaja do raznoraznih zapletov in ovir. Kako se ti spopadaš z nerealiziranimi idejami?

Joj, mi smo naredili toliko neizvedljivega. Uspeli smo zapreti vhod v center Beograda, imeli smo kaskaderja na najvišji stolpnici Beograda, toliko je bilo stvari, za katere so vsi rekli, da ne bo šlo. A nam je uspelo. Za to so potrebni ljudje, ki so okoli tebe in ki se borija za iste stvari, ki verjamejo v film. V filmu ni demokracije. Film je strašno avtokratski sistem, a na način, da drugi mislijo, da živijo v demokraciji. V resnici se za vse ti vprašaš, ker na koncu vedno ti odgovarjaš. Če je film dober, so za to zaslužni vsi, če pa je slab, je za to kriv režiser. V tem smislu je vprašanje izvedljivosti stvar finsnčnih sredstev, ostalo se že nekako naredi.

Zanima me, kako nek režiser gleda svoj film. Na kaj si ti pozoren, ko gledaš Vlažnost? Vidiš samo ‘napake’ ali lahko uživaš?

Počasi začenjam uživati, ja. Dolgo sem gledal le začetek in konec filma, sredine pa ne. Na začetku na hitro pokontroliram zvok, potem pa šele proti koncu spet malo pogledam in zraven poslušam publiko, da vidim reakcije, tišine ali smeh. Zdaj počasi hodim gledat film že vmes, zanimajo me podnapisi, kako neka replika zveni v španščini denimo. Bizarnosti, ki mi film naredijo zabaven. Prej ga dolgo nisem mogel gledati, ker sem preveč ur prebil v montaži in se nagledal enih in istih okvirjev. Naslednja stopnja bo, ko bo film predvajan na srbski televiziji. To bo zame nekaj povsem novega. Že pavza za reklame, na primer. Strgalo mi bo! (smeh) Kaj delajo reklame sredi mojega filma?! To nima veze z mano. A otroci rastejo, kaj hočemo. (smeh)

Nekje si rekel, da je zate film sen. F. A. Capolla je nasprejal, da ‘art never sleeps’. Kako gre to skupaj?

Mislim, da art never sleeps pomeni, da je umetnost vseprisotna, da je povsod okoli nas. Meni to pomeni film. In tudi sanje funkcionirjo po tem principu. Taki trenutki, ko si zavesten, in trenutki, ko misliš, da si pri zavesti, a v resnici sanjaš, se pojavljajo pri obeh. Zato sanje rad vključujem v film, tudi v mojem prihodnjem bodo. Pri gledanju filma gre za bežanje od vsakdana,  približevanje nekemu libidu, animalnemu v nas, ki izzove nepojasnljive reakcije. Pogosto me razžalostijo filmi, ki sami po sebi niso žalostni. Nekaj v njih me gane, razžalosti, vzenemri, to so rekacije, s katerimi potem iščem povezavo v filmu. Pri meni se vse to vedno dogaja v mraku, bodisi sanje bodisi film. Ko gledam film, vedno ugasnem luči in izklopim telefon, popolnoma se mu predam. Grickanje in WC seveda ostaneta, vendar je pomembno, da se vas čas filma v tišini osredotočam samo na film.

O čem bo govoril že omenjeni prihodnji film?

O fitnes trenerjih. Naslov bo Igrale se Delije ali Heroes were dancing, iz stare narodne. (Po njej poimenovani tudi navijači beograjskega nogometnega kluba Crvene zvezde, Delije.)

O sanjah fitnes trenerjev torej?

Tudi. Ena od njih, inštruktorica joge, ima težave s sanjami. Hoče razumeti svojega moža in tu se potem vse preplete, pride do intrige.

In gledalci bodo spet imeli svoje interpretacije sanj.

Film bo v bistvu bolj trilerski, čisto v klasičnem smislu. Na začetku umor, ki se ga potem razrešuje. Nekaj pa bo seveda tudi o miljeju ljudi, ki jim je bistven izgled, vendar bo to vsekakor triler.

In verjetno spet koprodukcija?

Nemogoče je posneti dostojen film samo s srbskim ali samo hrvaškim, slovenskim denarjem. Nekako je dobro, da se npr. zvok dela na Nizozemskem. Za Vlažnost smo vse, kar se tiče zvoka, snemali naknadno v nizozemskih studijih. Počasi in temeljito, z oblikovalci zvoka in ostalimi tehničnimi mojstri, ki jih v Srbiji preprosto ni. Del filma se bo dogajal v Sarajevu, tako da bo to gotovo koprodukcija z Bosno. Za Slovenijo še ne vem, gotovo pa so tudi tu ljudje, s katerimi bi rad delal.

Lepo, se veselimo.         

Kaja Dragoljević

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Prijavi se na 3. filmski tabor

Filmski tabor

FILMSKI TABOR MAD ABOUR FILM 2018 Termin: 8. – 14. avgust 2018,  Radenci ob Kolpi Tabor je namenjen mladim med…

Preberi več →

MAD ABOUT FILM – 3. filmski tabor za mlade

Aktualno, MAF!

Mad About Film filmski tabor za mlade od 15 – 19 let organizira izkušena in mlada ekipa pedagoških delavcev in…

Preberi več →

MAF podcast: Boris Mitić

Blog, Podcasti

Boris Mitić, srbski režiser in avtor dokumentarnega filma Sladki nič, je svoj najnovejši izdelek predstavil na 20. Festivalu dokumentarnega…

Preberi več →

15. seminar MAF: Tujec v paradižu

Blog, Festivali, Recenzije

Med utopijo in realnostjo Na kakšen način lahko v migracijsko problematiko vstopa Evropejec, živeč v centru raja, ki za…

Preberi več →

15. seminar MAF: Najbolj oddaljen

Blog, Festivali, Recenzije

Vizualno bogat slavospev raziskovanju vesolja in postavljanju temeljnih bivanjskih vprašanj. Poleti 1977 sta s Floride poletela Voyager 2 in…

Preberi več →

Predstavitev

Filmski tabor

Kaj je Mad About Film poletni filmski tabor? Poletje je dolgo, domače mesto prazno, vsi so na počitnicah in…

Preberi več →

15. MAF seminar: Nori na dokumentarni film!

Festivali, MAF!, Prihajajoči dogodki

|14. – 19. marec 2018| |Cankarjev dom| |dvorana E6| S petnajsto izvedbo filmskega seminarja se vračamo na Festival dokumentarnega…

Preberi več →
Back To Top