9. seminar MAF: Dvojna ugrabitev

v Festivali/LIFFe/Recenzije/Vsi prispevki

Brazilska režiserka Anna Muylaert se je sprva uveljavila v filmskem svetu s kratkimi filmi, kasneje pa je s celovečerci dobila različne nagrade na festivalih. Družinsko tematiko je načela že s filmom Que Horas Ela Volta (2015), sedaj pa smo si lahko ogledali na ljubljanskem filmskem festivalu tudi njeno zadnjo dramo Nisem tvoj sin (Mãe só há uma, 2016), ki jo je tako režirala kot napisala zanjo scenarij. Vpelje nas v problematiko spola ter biološke družine.

17-letni glavni junak Pierre (Naomi Nero) je v bendu, se rad zabava, spi z dekleti, poljublja s fanti in se preoblači v ženska oblačila. S kodrastimi lasmi in temno masko na očeh deluje kot tihi, brezizrazen pubertetnik, ki ga mika ženskost. Živi dokaj urejen svet s svojo mamo in sestro, dokler ne izve, da je bil ukraden iz porodnišnice. Njegova mama naj ne bi bila več mama, ampak to postane njegova biološka mati Aracy (Dani Nefusi). Pierre tako naj ne bi bil več Pierre ampak Felipe, ki ga biološka družina nemudoma zajame in ‘ukrade’ v svoj krog. V krog, ki spada samo po krvi. Z bližnjimi plani se kažejo obrazne mimike glavnih oseb: tako mame, ki se hoče izmuzniti resnici, kot biološke mame, ki smejoče se ob prvem snidenju gleda na svojega sina. Brazilska glasba, tišina in zvoki iz ozadja spremljajo dobro povezane prizore in kažejo na tisti tihi karakter Pierra. Redkobeseden in skoraj apatičen spremlja dogajanje in le redko pokaže svojo stisko. Vsi odnosi, s katerimi je živel, so se zamenjal,i in od njega se pričakuje, da jih veselo sprejme. S prikazom pomanjkanja psihologije in dovzetnosti bioloških staršev se stopnjuje v to, da se končno izrazi, kar je: namazan v ženski obleki z ženskimi gibi. »To sem jaz« nasproti tistemu, v kar ga hočejo ustvariti novi ‘pravi’ starši. Delujejo, kot da ga imajo sedaj priložnost popraviti, nadomestiti izgubljeni čas in oblikovati kot plastelin. Pierre je dvakrat ukraden.

Za Pierra bo mati vedno tista oseba, s katero je celo življenje živel in tako film razbija tradicionalne predpostavke družine, ki temeljijo na krvnih vezeh. Postavlja se vprašanje, kdo so starši in kako se soočati s situacijo, ko je otrok vržen v nek ‘pravilen’ družinski krog, ki pa se ne more definirati kot družina. Bolj kot sorodstvena vez je prikazana tujost. To v povezavi s spolno identiteto in preizkušanjem svoje seksualnosti da filmu zanimive tematske predpostavke. Vendar morda prav zaradi počasnega tempa in na videz brezčutnega Pierra izgubi nek močen sporočilni naboj, potencial, ki bi ga lahko tematika izrazila. Zdi se, da sta na začetku potek in dogajanje bolj izdelana kot proti koncu, ki odpira možnosti in zasnuje konflikt, ki nima časa, da doraste in se sklene.

Tjaša Bertoncelj