fbpx
loading ...
loading ...

9. seminar MAF: Lafossev refren, ki odzvanja drugače

Zgodbe, ki zadevajo precej kompleksne in dramatične posledice državljanskih vojn razklanega afriškega kontinenta, so v novejši filmografiji bolj stvar dokumentarnega filma, čeprav med njimi ni mogoče spregledati odmevnih dram, kot sta Hotel Ruanda (Terry George, 2004) ali Beast of no Nation (Cary Joji Fukunaga, 2015). Letos se na ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe predstavlja še en tovrstni spomenik, ki pa svojo zgodbo zastavi precej drugače od svojih predhodnikov.

Režiser Joachim Lafosse nas brez pričakovane ekspozicije postavi naravnost v središče kaotične misije francoske humanitarne odprave, ki mora v mesecu dni najti najmlajše vojne sirote in jih pretihotapiti na posvojitev v Francijo. Realistična režija iz dolgih kadrov, po večini snemanih “iz roke”, že od začetka postavi gledalca v pozicijo zunanjega opazovalca, ki tako ne zmore zares zavzeti nobene druge vloge in nehote postane samostojni filmski subjekt. Skupaj z odpravo je ujet v afriški svet revščine in izsiljevanj, ki ostane ves čas filma enako problematičen in nedostopen za kakšne večje idejne spremembe, zato deluje njegova usodnost docela resnično. Četudi se lahko gledalci distanciramo od posnetkov, ki iz zadnjega sedeža avtomobila zajamejo klavstrofobijo državljanske vojne, smo neprestano priča novim oviram, kar nas posledično sili v željo, da bi se brezupna situacija razrešila.

Zato smo pripravljeni sprejeti režiserjev spretni kompromis v podobi arogantnega vodje odprave Jacquesa Arnaulta (Vincent Lindon), ki lokalnim prebivalcem prikrije pravi namen svojega prihoda, nezaupljivim veljakom pa nudi denar za pomoč pri izročitvi sirot. Osrednji lik je v najboljšem primeru še zadnje upanje nemočnih, v najslabšem pa manipulativni trgovec, ki za svoje plačilo zahteva otroke, za njihovo identiteto pa se ne zmeni preveč. Ko se na pragu humanitarnega tabora na presenečenje ekipe prikaže mati domnevne sirote, se nam razgrne celotna zasnova, s katero se belgijski režiser loti preučevanja dvoumne človeške morale, po čemer si ga je občinstvo zapomnilo že v filmu Najini otroci (À perdre la raison, 2012). Nadaljevanje humanitarne misije nedvomno vodi v izsiljevanje revnih prebivalcev, njena prekinitev pa odvzema sirotam pravico do pomoči.

Gledalcu je ves čas dodeljena skoraj enaka raven spoznanja, kot jo imajo glavni akterji, zato ga odkrivanje informacij o njih ne zmore zares presenetiti. S tem je režiser nevarno tvegal izgubo napetosti, ki pa jo v celoti nadomesti z na videz negibnim, dramatičnim ozračjem. V njem se Lafossevi večplastni liki intenzivno borijo v iskanju svoje pozicije okoli glavne dileme filma – ali dobronamerni cilj odtehta napake na poti do njega? Medtem ko je odločni vodja še najmanj zmožen samorefleksije, so razdvojeni predvsem opazovalci dogajanja. Zgodba nas tako še najbolj zbliža z novinarko Francoise (Valérie Donzelli), ki poskuša v zahtevni situaciji ohraniti profesionalno držo, kar vodi v očiten etični konflikt. Ob njeni vlogi je potrebno izpostaviti še drugo opazovalko, afriško prevajalko Bintou (Bintou Rimtobaye). Kot oseba, ki govori besede drugih, lahko lastno frustracijo izraža zgolj s subtilnimi reakcijami, tonom glasu in mimiko. Zato razumemo, zakaj je ravno njena vloga navdušila številne filmske kritike.

Ni naključje, da sta pomembni nasprotji trmastega Arnoulta prav ženski. V Lafossevem neizprosnem svetu sta sposobni sprejeti bolečino, jo preživeti v sebi in doživeti notranji preobrat. Če je kaj podobnega v filmu še zaznati pri ostalem nežnejšem spolu, je takšna pronicljivost odsotna pri moških karakterjih, ki pod težo situacije dosežejo največ svoj ekstrem. Ne moremo trditi, da je to nujno režiserjeva obsodba hladne racionalnosti, ki je vse prej del problema, vendar bi tak premislek zagotovo ne bil odveč. Nenazadnje poskuša tudi gledalec, kot tretji steber opazovanja, občutiti in razumeti grozljivo situacijo, v kateri so žrtve po navadi tisti, ki nimajo nobene besede. Otroci v tem filmu skorajda ne spregovorijo, kar daje tej mojstrovini svojevrsten pečat.

Beli vitezi so delno osnovani na resnični zgodbi, ki se je leta 2007 pripetila v Čadu. Naslov se ironično sprašuje o vlogi zahodnih odrešiteljev v afriškem svetu, sam film pa se odpove klasični pripovedi skozi junaka in prepustil katarzo notranjemu boju gledalca. Prostorna puščava je v kontrastu z utesnjenostjo nekakšen ponavljajoči se pripev filma, ki ga pospremi monotona glasbena podlaga. S tem je gledalcu dan čas, da v vzvišenem duhu osmisli vse tisto, kar ni bilo izrečeno. Zgodba se ne toliko razpleta, kot se poglablja, in bolj se vanjo vpletamo, drugače doživljamo njen vse bolj neizbežni refren.

Vladimir Peršurič

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

16. seminar MAF: Intervju z Darjo Žuk: O ženskah, ki si ne želijo samo ljubezni in poroke

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Film Kristalni labod (Khrustal, 2018) je s svojo živahno vizualno in glasbeno podobo svež prikaz Belorusije v 90. letih….

Preberi več →

16. seminar MAF: Breme, ki nam je bilo zapuščeno

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Srbija leta 1999. NATO sile stopnjujejo svojo agresijo nad srbsko populacijo, ljudje so negotovi in brezupni, naveličani treh zaporednih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Intervju z Marcelom Martinessijem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Marcelo Martinessi (1973, Asunción) je paragvajski filmski režiser, ki se je na letošnjem Liffe-u predstavil s svojim prvim celovečercem…

Preberi več →

16. seminar MAF: Rdeče kot noir

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ilusionándonos por una pequeñez, un color quizás perdido Jairo, El Valle Y El Volcán   Veseliva se zaradi neke…

Preberi več →

16. seminar MAF: Tisti, ki ostanejo: Mehko blato

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Tematika odraščanja in najstniških težav je v filmu že dobro ustaljena tematika. Mehko blato (Es esmu seit, 2016) je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Tomasom Alzamorom Muñozem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Tomas Alzamora Muñoz je 29-letni čilski režiser, ki se je s svojim prvencem Mala bela laž predstavil na filmskih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Plovba po Stiksu

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Po osmih letih raziskovanja, razvijanja scenarija in štiridesetih snemalnih dneh z desetčlansko ekipo na jadrnici na odprtem morju se…

Preberi več →

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →
Back To Top