loading ...
loading ...

9. seminar MAF: Lafossev refren, ki odzvanja drugače

Zgodbe, ki zadevajo precej kompleksne in dramatične posledice državljanskih vojn razklanega afriškega kontinenta, so v novejši filmografiji bolj stvar dokumentarnega filma, čeprav med njimi ni mogoče spregledati odmevnih dram, kot sta Hotel Ruanda (Terry George, 2004) ali Beast of no Nation (Cary Joji Fukunaga, 2015). Letos se na ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe predstavlja še en tovrstni spomenik, ki pa svojo zgodbo zastavi precej drugače od svojih predhodnikov.

Režiser Joachim Lafosse nas brez pričakovane ekspozicije postavi naravnost v središče kaotične misije francoske humanitarne odprave, ki mora v mesecu dni najti najmlajše vojne sirote in jih pretihotapiti na posvojitev v Francijo. Realistična režija iz dolgih kadrov, po večini snemanih “iz roke”, že od začetka postavi gledalca v pozicijo zunanjega opazovalca, ki tako ne zmore zares zavzeti nobene druge vloge in nehote postane samostojni filmski subjekt. Skupaj z odpravo je ujet v afriški svet revščine in izsiljevanj, ki ostane ves čas filma enako problematičen in nedostopen za kakšne večje idejne spremembe, zato deluje njegova usodnost docela resnično. Četudi se lahko gledalci distanciramo od posnetkov, ki iz zadnjega sedeža avtomobila zajamejo klavstrofobijo državljanske vojne, smo neprestano priča novim oviram, kar nas posledično sili v željo, da bi se brezupna situacija razrešila.

Zato smo pripravljeni sprejeti režiserjev spretni kompromis v podobi arogantnega vodje odprave Jacquesa Arnaulta (Vincent Lindon), ki lokalnim prebivalcem prikrije pravi namen svojega prihoda, nezaupljivim veljakom pa nudi denar za pomoč pri izročitvi sirot. Osrednji lik je v najboljšem primeru še zadnje upanje nemočnih, v najslabšem pa manipulativni trgovec, ki za svoje plačilo zahteva otroke, za njihovo identiteto pa se ne zmeni preveč. Ko se na pragu humanitarnega tabora na presenečenje ekipe prikaže mati domnevne sirote, se nam razgrne celotna zasnova, s katero se belgijski režiser loti preučevanja dvoumne človeške morale, po čemer si ga je občinstvo zapomnilo že v filmu Najini otroci (À perdre la raison, 2012). Nadaljevanje humanitarne misije nedvomno vodi v izsiljevanje revnih prebivalcev, njena prekinitev pa odvzema sirotam pravico do pomoči.

Gledalcu je ves čas dodeljena skoraj enaka raven spoznanja, kot jo imajo glavni akterji, zato ga odkrivanje informacij o njih ne zmore zares presenetiti. S tem je režiser nevarno tvegal izgubo napetosti, ki pa jo v celoti nadomesti z na videz negibnim, dramatičnim ozračjem. V njem se Lafossevi večplastni liki intenzivno borijo v iskanju svoje pozicije okoli glavne dileme filma – ali dobronamerni cilj odtehta napake na poti do njega? Medtem ko je odločni vodja še najmanj zmožen samorefleksije, so razdvojeni predvsem opazovalci dogajanja. Zgodba nas tako še najbolj zbliža z novinarko Francoise (Valérie Donzelli), ki poskuša v zahtevni situaciji ohraniti profesionalno držo, kar vodi v očiten etični konflikt. Ob njeni vlogi je potrebno izpostaviti še drugo opazovalko, afriško prevajalko Bintou (Bintou Rimtobaye). Kot oseba, ki govori besede drugih, lahko lastno frustracijo izraža zgolj s subtilnimi reakcijami, tonom glasu in mimiko. Zato razumemo, zakaj je ravno njena vloga navdušila številne filmske kritike.

Ni naključje, da sta pomembni nasprotji trmastega Arnoulta prav ženski. V Lafossevem neizprosnem svetu sta sposobni sprejeti bolečino, jo preživeti v sebi in doživeti notranji preobrat. Če je kaj podobnega v filmu še zaznati pri ostalem nežnejšem spolu, je takšna pronicljivost odsotna pri moških karakterjih, ki pod težo situacije dosežejo največ svoj ekstrem. Ne moremo trditi, da je to nujno režiserjeva obsodba hladne racionalnosti, ki je vse prej del problema, vendar bi tak premislek zagotovo ne bil odveč. Nenazadnje poskuša tudi gledalec, kot tretji steber opazovanja, občutiti in razumeti grozljivo situacijo, v kateri so žrtve po navadi tisti, ki nimajo nobene besede. Otroci v tem filmu skorajda ne spregovorijo, kar daje tej mojstrovini svojevrsten pečat.

Beli vitezi so delno osnovani na resnični zgodbi, ki se je leta 2007 pripetila v Čadu. Naslov se ironično sprašuje o vlogi zahodnih odrešiteljev v afriškem svetu, sam film pa se odpove klasični pripovedi skozi junaka in prepustil katarzo notranjemu boju gledalca. Prostorna puščava je v kontrastu z utesnjenostjo nekakšen ponavljajoči se pripev filma, ki ga pospremi monotona glasbena podlaga. S tem je gledalcu dan čas, da v vzvišenem duhu osmisli vse tisto, kar ni bilo izrečeno. Zgodba se ne toliko razpleta, kot se poglablja, in bolj se vanjo vpletamo, drugače doživljamo njen vse bolj neizbežni refren.

Vladimir Peršurič

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top