loading ...
loading ...

9. seminar MAF: Intervju s Tomášem Weinrebom: »Ta film smo naredili zato, da spregovorimo o problemu.«

Pred projekcijo filma Jaz, Olga Hepnaorvá sem se na ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu srečal s Tomásem Weinrebom, avtorjem portreta o zadnji javno usmrčeni ženski na Češkoslovaškem, ki ga je napisal in režiral s prijateljem Petrom Kazdo. Film se je premierno predstavil v tekmovalnem programu najboljših celovečernih prvencev letošnjega Berlinala, nato pa svojo pot nadaljeval po številnih svetovnih festivalih.

Tomáš se je na ljubljanski festival pripeljal že precej utrujen. Pozdravila sva se v avli Cankarjevega doma, nato pa sklenila, da je intervju bolje opraviti povsem neformalno, nekje zunaj. Tam, za visoko mizo bližnjega lokala, je režiser ene odmevnejših dram letošnjega Liffa z roko oprl svojo glavo, se zazrl nekam visoko pred sabo in spregovoril o nastanku filma, odzivih in osebnem odnosu do zgodbe.

Hepnarová se je zgodila skoraj pol stoletja nazaj. Kakšen je danes odnos Čehov do tega dogodka?

Ko sem vprašal očeta o tej tragediji, mi je odvrnil, da se je zelo slabo spomni. V 70-ih je bilo o tem zaslediti le manjši časopisni zapisek. Vlada je poskušala ta primer prikriti, saj je vedela, da je usmerjen proti družbi, ki se je takrat enačila s socializmom. Pred našim prvencem je že obstajal kratki dokumentarec, ki se je izogibal problematičnih tem. Kasneje je izšla še faktografska knjiga, mi pa smo se odločili posneti film, ki bo odpiral neprijetne stvari. Ta film smo naredili zato, da spregovorimo o problemu. Za nas je bilo bistveno, da Olgino dejanje v resnici ni povezano s politiko, vero ali terorizmom, čeprav bi osebno to vendarle označil za teroristično dejanje.

Kako so se odzvali na vaš film?

Odzivi na film so mešani. Nekomu je všeč, da smo spregovorili o problemu, za koga pa to ni dovolj, saj jim film ni ponudil jasnega odgovora, zakaj je bilo dejanje storjeno. Spet za druge je Olga samo hladnokrvna morilka, zato razumem, da so naš film komentirali, še predenj so si ga ogledali. Zanimiv je bil odziv na določene prizore. Na Češkem sicer nimamo kakšne posebne nestrpnosti do homoseksualnosti, imamo pa problem s prizori spolnosti. Še sam ne vem zakaj! (smeh) Mogoče smo Čehi manj odprt narod, kot sem si to predstavljal.

Koliko je film dejansko osnovan na resničnih dogodkih?

Nekateri so nam svetovali, da naredimo film bolj dramatičen, vendar smo se odločili, da se bomo izogibali velikim senzacijam, saj smo dvomili v njihovo resničnost. Olgina pisma, pogovor s psihiatrom in zaključni govor na sodišču so vse resnične besede Hepnarove. Dolgo časa nazaj smo se poskušali srečati z Olgino mamo. Potrkali smo na njena vrata, vendar nas ni poznala in zato ni želela govoriti z nami. Takrat je bila že zelo stara, verjetno nad 90 let, in kolikor mi je znano, je danes že pokojna. Po telefonu smo klicali Olgino sestro, ki še vedno ne more preboleti tragedije, zato je sodelovanje zavrnila. Bili pa smo olajšani, da ni protestirala proti nastanku filma. Srečali smo se z nekaterimi sosedi in tudi policisti, ki so preiskovali primer.

Kako to, da Olgin dedek v filmu izgleda tako sumljivo?

Prišlo je do čudnega naključja… (dolga pavza) V scenariju je to njen pravi oče, igralec v filmu pa res izgleda bolj kot njen dedek. Za nas bi to lahko bil neroden problem, če ne bi Olga že sama zanikala svojega očeta, kar je sovpadlo z estetiko kadra. Kaj se dogaja med njima, smo prepustili gledalcem. Dvomim pa, da je to nekaj, kar bi bilo Olgi všeč.

Kdaj ste postali prepričani, da bo Hepnarovo odigrala Michalina Olszanska, in kaj menite o njeni vlogi?

Že od samega začetka smo vedeli, da želimo glavno igralko iz tujine, ki se bo med našimi igralci počutila tako, kot se je morala počutiti Olga. Iskreno povedano, ponuja štirikrat večja Poljska boljši izbor igralk. Njihove osebnosti so nekoliko bolj temačne in se lahko po mojem mnenju spustijo v globlja čustva kot Čehinje. Na koncu smo tako dolgo iskali pravo dekle, da so poljski kolegi  izgubili živce in nam pripravili avdicijo z osmimi igralkami. (smeh) Michalino sem takoj opazil, saj je prišla oblečena v staromodna oblačila in imela pričesko v stilu 70-ih let. Vidite, ni samo dobra, je tudi pametna igralka, kar je bilo pomembno. Če se prav spomnim, je celo nekoliko bolehala, kar ji za to vlogo zagotovo ni škodilo. (smeh) Všeč mi je, da je bila krhka in divja ob enem. Po nekaj minutah je bilo jasno, da smo našli glavno igralko. Na snemanju je imela dokaj proste roke in zadovoljen sem s tem, kar je naredila s Hepnarovo.

Film je poln ikoničnih prizorov, ki se gledalcu hitro vtisnejo v spomin. Kako ste si zastavili prikazati to tragično zgodbo?

Razmišljali smo o čustvih, ki jih prikazujemo, in o času, v katerem se je to zgodilo. Zato je bila odločitev za črno-beli film že skoraj samoumevna. Gledalca smo želeli postaviti na nivo Olginega obraza in uporabiti karseda standardne leče, ki ne bi preveč vplivale na perspektivo. Sodelovali smo s spretnim direktorjem fotografije, ki nam je zagotovil mehko sliko, in z izkušenim, starejšim scenografom, ki je dobro poznal čas 70-ih let.

Nekaj težav smo sicer imeli s kompozicijo, okoli katere smo se z ustvarjalci večkrat sporekli. Zame je to pri filmu pač nekaj najpomembnejšega in jo težko prepuščam različnim pogledom snemalne ekipe. Vsaka sprememba vnaprej načrtovane kompozicije povzroči probleme pri kasnejši montaži filma, čemur se bom v prihodnosti poskušal bolj izogibati.

Olgini zvesti predmeti so miza, pepelnik in vino. Zakaj?

Kadila je. In pila. No, pa miza. (smeh) Gre za to, da Olga ni imela doma. Mogoče si ga je kje poskušala ustvariti, ampak ji to ni uspelo. Še najbližje temu je bila mrzla koča, kjer pa ni zdržala samote. V filmu smo želeli pokazati, da je Olga v resnici hotela biti sama, vendar za to ni imela dovolj moči. Ko pa se je ponovno vračala med ljudi, je bilo vse samo še huje.

Do katere mere ste vi na Olgini strani?

(dolga pavza) Razumem, da je bila osamljena. Ves trik je bil v občutku, da je nihče ne mara, zaradi česar ni znala ljubiti drugih. Ko sem v otožnem razpoloženju, lahko razumem tudi njena razmišljanja. Kakšen drugi dan pa se mi zdijo popolnoma nesmiselna. Osebno verjamem v moč filma. Mogoče bo kdo po ogledu našega filma spremenil odnos do kakšne osebe, ki ga bo spomnila na to dekle in na katastrofo, ki je sledila. Drug do drugega moramo biti bolj odprti.

Kateri je bil vaš prvi »pitch line« za ta film?

Nihče me ne mara.

Vladimir Peršurič

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top