fbpx
loading ...
loading ...

9. seminar MAF: Intervju s Tomášem Weinrebom: »Ta film smo naredili zato, da spregovorimo o problemu.«

Pred projekcijo filma Jaz, Olga Hepnaorvá sem se na ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu srečal s Tomásem Weinrebom, avtorjem portreta o zadnji javno usmrčeni ženski na Češkoslovaškem, ki ga je napisal in režiral s prijateljem Petrom Kazdo. Film se je premierno predstavil v tekmovalnem programu najboljših celovečernih prvencev letošnjega Berlinala, nato pa svojo pot nadaljeval po številnih svetovnih festivalih.

Tomáš se je na ljubljanski festival pripeljal že precej utrujen. Pozdravila sva se v avli Cankarjevega doma, nato pa sklenila, da je intervju bolje opraviti povsem neformalno, nekje zunaj. Tam, za visoko mizo bližnjega lokala, je režiser ene odmevnejših dram letošnjega Liffa z roko oprl svojo glavo, se zazrl nekam visoko pred sabo in spregovoril o nastanku filma, odzivih in osebnem odnosu do zgodbe.

Hepnarová se je zgodila skoraj pol stoletja nazaj. Kakšen je danes odnos Čehov do tega dogodka?

Ko sem vprašal očeta o tej tragediji, mi je odvrnil, da se je zelo slabo spomni. V 70-ih je bilo o tem zaslediti le manjši časopisni zapisek. Vlada je poskušala ta primer prikriti, saj je vedela, da je usmerjen proti družbi, ki se je takrat enačila s socializmom. Pred našim prvencem je že obstajal kratki dokumentarec, ki se je izogibal problematičnih tem. Kasneje je izšla še faktografska knjiga, mi pa smo se odločili posneti film, ki bo odpiral neprijetne stvari. Ta film smo naredili zato, da spregovorimo o problemu. Za nas je bilo bistveno, da Olgino dejanje v resnici ni povezano s politiko, vero ali terorizmom, čeprav bi osebno to vendarle označil za teroristično dejanje.

Kako so se odzvali na vaš film?

Odzivi na film so mešani. Nekomu je všeč, da smo spregovorili o problemu, za koga pa to ni dovolj, saj jim film ni ponudil jasnega odgovora, zakaj je bilo dejanje storjeno. Spet za druge je Olga samo hladnokrvna morilka, zato razumem, da so naš film komentirali, še predenj so si ga ogledali. Zanimiv je bil odziv na določene prizore. Na Češkem sicer nimamo kakšne posebne nestrpnosti do homoseksualnosti, imamo pa problem s prizori spolnosti. Še sam ne vem zakaj! (smeh) Mogoče smo Čehi manj odprt narod, kot sem si to predstavljal.

Koliko je film dejansko osnovan na resničnih dogodkih?

Nekateri so nam svetovali, da naredimo film bolj dramatičen, vendar smo se odločili, da se bomo izogibali velikim senzacijam, saj smo dvomili v njihovo resničnost. Olgina pisma, pogovor s psihiatrom in zaključni govor na sodišču so vse resnične besede Hepnarove. Dolgo časa nazaj smo se poskušali srečati z Olgino mamo. Potrkali smo na njena vrata, vendar nas ni poznala in zato ni želela govoriti z nami. Takrat je bila že zelo stara, verjetno nad 90 let, in kolikor mi je znano, je danes že pokojna. Po telefonu smo klicali Olgino sestro, ki še vedno ne more preboleti tragedije, zato je sodelovanje zavrnila. Bili pa smo olajšani, da ni protestirala proti nastanku filma. Srečali smo se z nekaterimi sosedi in tudi policisti, ki so preiskovali primer.

Kako to, da Olgin dedek v filmu izgleda tako sumljivo?

Prišlo je do čudnega naključja… (dolga pavza) V scenariju je to njen pravi oče, igralec v filmu pa res izgleda bolj kot njen dedek. Za nas bi to lahko bil neroden problem, če ne bi Olga že sama zanikala svojega očeta, kar je sovpadlo z estetiko kadra. Kaj se dogaja med njima, smo prepustili gledalcem. Dvomim pa, da je to nekaj, kar bi bilo Olgi všeč.

Kdaj ste postali prepričani, da bo Hepnarovo odigrala Michalina Olszanska, in kaj menite o njeni vlogi?

Že od samega začetka smo vedeli, da želimo glavno igralko iz tujine, ki se bo med našimi igralci počutila tako, kot se je morala počutiti Olga. Iskreno povedano, ponuja štirikrat večja Poljska boljši izbor igralk. Njihove osebnosti so nekoliko bolj temačne in se lahko po mojem mnenju spustijo v globlja čustva kot Čehinje. Na koncu smo tako dolgo iskali pravo dekle, da so poljski kolegi  izgubili živce in nam pripravili avdicijo z osmimi igralkami. (smeh) Michalino sem takoj opazil, saj je prišla oblečena v staromodna oblačila in imela pričesko v stilu 70-ih let. Vidite, ni samo dobra, je tudi pametna igralka, kar je bilo pomembno. Če se prav spomnim, je celo nekoliko bolehala, kar ji za to vlogo zagotovo ni škodilo. (smeh) Všeč mi je, da je bila krhka in divja ob enem. Po nekaj minutah je bilo jasno, da smo našli glavno igralko. Na snemanju je imela dokaj proste roke in zadovoljen sem s tem, kar je naredila s Hepnarovo.

Film je poln ikoničnih prizorov, ki se gledalcu hitro vtisnejo v spomin. Kako ste si zastavili prikazati to tragično zgodbo?

Razmišljali smo o čustvih, ki jih prikazujemo, in o času, v katerem se je to zgodilo. Zato je bila odločitev za črno-beli film že skoraj samoumevna. Gledalca smo želeli postaviti na nivo Olginega obraza in uporabiti karseda standardne leče, ki ne bi preveč vplivale na perspektivo. Sodelovali smo s spretnim direktorjem fotografije, ki nam je zagotovil mehko sliko, in z izkušenim, starejšim scenografom, ki je dobro poznal čas 70-ih let.

Nekaj težav smo sicer imeli s kompozicijo, okoli katere smo se z ustvarjalci večkrat sporekli. Zame je to pri filmu pač nekaj najpomembnejšega in jo težko prepuščam različnim pogledom snemalne ekipe. Vsaka sprememba vnaprej načrtovane kompozicije povzroči probleme pri kasnejši montaži filma, čemur se bom v prihodnosti poskušal bolj izogibati.

Olgini zvesti predmeti so miza, pepelnik in vino. Zakaj?

Kadila je. In pila. No, pa miza. (smeh) Gre za to, da Olga ni imela doma. Mogoče si ga je kje poskušala ustvariti, ampak ji to ni uspelo. Še najbližje temu je bila mrzla koča, kjer pa ni zdržala samote. V filmu smo želeli pokazati, da je Olga v resnici hotela biti sama, vendar za to ni imela dovolj moči. Ko pa se je ponovno vračala med ljudi, je bilo vse samo še huje.

Do katere mere ste vi na Olgini strani?

(dolga pavza) Razumem, da je bila osamljena. Ves trik je bil v občutku, da je nihče ne mara, zaradi česar ni znala ljubiti drugih. Ko sem v otožnem razpoloženju, lahko razumem tudi njena razmišljanja. Kakšen drugi dan pa se mi zdijo popolnoma nesmiselna. Osebno verjamem v moč filma. Mogoče bo kdo po ogledu našega filma spremenil odnos do kakšne osebe, ki ga bo spomnila na to dekle in na katastrofo, ki je sledila. Drug do drugega moramo biti bolj odprti.

Kateri je bil vaš prvi »pitch line« za ta film?

Nihče me ne mara.

Vladimir Peršurič

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

16. seminar MAF: Intervju z Darjo Žuk: O ženskah, ki si ne želijo samo ljubezni in poroke

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Film Kristalni labod (Khrustal, 2018) je s svojo živahno vizualno in glasbeno podobo svež prikaz Belorusije v 90. letih….

Preberi več →

16. seminar MAF: Breme, ki nam je bilo zapuščeno

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Srbija leta 1999. NATO sile stopnjujejo svojo agresijo nad srbsko populacijo, ljudje so negotovi in brezupni, naveličani treh zaporednih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Intervju z Marcelom Martinessijem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Marcelo Martinessi (1973, Asunción) je paragvajski filmski režiser, ki se je na letošnjem Liffe-u predstavil s svojim prvim celovečercem…

Preberi več →

16. seminar MAF: Rdeče kot noir

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ilusionándonos por una pequeñez, un color quizás perdido Jairo, El Valle Y El Volcán   Veseliva se zaradi neke…

Preberi več →

16. seminar MAF: Tisti, ki ostanejo: Mehko blato

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Tematika odraščanja in najstniških težav je v filmu že dobro ustaljena tematika. Mehko blato (Es esmu seit, 2016) je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Tomasom Alzamorom Muñozem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Tomas Alzamora Muñoz je 29-letni čilski režiser, ki se je s svojim prvencem Mala bela laž predstavil na filmskih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Plovba po Stiksu

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Po osmih letih raziskovanja, razvijanja scenarija in štiridesetih snemalnih dneh z desetčlansko ekipo na jadrnici na odprtem morju se…

Preberi več →

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →
Back To Top