Jernej Žmitek: “Z vsako epizodo si dovolimo dati notri več sebe”

v 2022/Intervjuji/Maj: Adaptacija/Pretekle številke/Vsi prispevki

Miniserijo Muri sestavljajo štiri epizode: Rojstni dan (2013), Sprehod (2017), Kosilo (2018) in Tekma (2020). Desetminutne animacije so adaptacija otroške slikanice Kajetana Koviča Maček Muri. Ustvarila jih je ekipa produkcijske hiše Invida, režijsko taktirko za prvo epizodo je prevzel Boris Dolenc, za preostale tri pa Jernej Žmitek, in bil za režijo četrte epizode tudi nagrajen s stanovsko nagrado Društva slovenskega animiranega filma. Kako so se ustvarjalci iz produkcijske hiše s petnajstletno tradicijo lotili poustvarjanja dogodkov iz Mačjega mesta, smo se pogovarjali z Jernejem Žmitkom.  

Zakaj ste se odločili za ekranizacijo te otroške slikanice?

Zgodba o mačku Muriju in pesmi iz knjige, ki jih je Neca Falk uglasbila, so ponarodele. Knjigo dobro poznajo tako otroci kot tudi njihovi starši. Slikanica ima velik potencial za filmsko adaptacijo, ker v njej nastopa toliko različnih likov: novinar maček Muri, lepotička muca Maca, ropar Čombe, policista Micelj in Macelj, točajka muca Liza,… V knjigi ti liki niti niso toliko karakterno razdelani, poudarek je bolj na pesmicah in »mačji kroniki«. Te zgodbe pa so v knjigi ravno dovolj dinamične, da smo iz njih lahko črpali vsebino za animirano miniserijo.

Kako je potekal proces adaptacije, česa ste se najprej lotili?

Najprej smo razvijali like in Mačje mesto. Verz muca Maca je zaspanka, prava mačja Parižanka je denimo zelo zgovoren, takoj si lahko predstavljamo, kakšna bi muca Maca lahko bila. Mačka Murija smo naredili gledalcem všečnega; je simpatičen, topel, ljubezniv, junaški, in vendar ima tudi kakšno napakico, da se z njim lahko lažje poistovetimo. Liki se pravzaprav še vedno razvijajo, o njih še vedno kaj novega izvemo, česar pri ustvarjanju prve epizode še nismo vedeli. Ideje za mesto pa smo črpali iz starega mestnega jedra Ljubljane, Pirana in Škofje Loke. Definirali smo, kje se nahaja glavni trg, kje restavracija, kje živita muca Maca in maček Muri.

Režiser Boris Dolenc je bil v prvi epizodi precej zvest literarni predlogi, filmsko dogajanje sloni na dveh Necinih komadih. Epizoda se začne s Ko zapoje zvonček v uri, prebudi se maček Muri. Spremljamo mačka Murija, kako opravlja jutranjo rutino in gre v krčmo pri Veseli kravi na lonček mleka in mačji kruh od peka. Nadaljnjo dogajanje epizode narekuje komad Muca Maca je zaspanka, prava mačja Parižanka. Muco Maco v svoji sobici prebudi zvonjenje telefona, nato pa jo obišče muc Mijalko, ki jo s svojim govoričenjem dolgočasi. V prvi epizodi dodobra spoznamo mačka Murija in muco Maco. Od izvirnika se razlikuje le to, da ima muca Maca rojstni dan in jo maček Muri zato povabi na kosilo. Gledalci se v tej epizodi lahko zelo dobro povežejo s Kovičevo slikanico, vendar pa se v njej ne zgodi veliko. V naslednjih epizodah smo se oddaljili od knjižne predloge. V drugi epizodi se denimo ropar Čombe in maček Muri borita za muco Maco. Tekmujeta, kdo bo šel z njo na kosilo. Zgodo za to epizodo in vse naslednje smo ustvarili sami. Tretja epizoda je grozljivka, v restavraciji, kamor sta namenjena  maček Muri in muca Maca straši, duhovi  kuharju Žanetu izpod rok kradejo živila. Četrta epizoda pa je športni film. V knjigi maček Muri s svojim prijateljem gleda nogometno tekmo, v animirani seriji pa na tekmi igra. Njegova ekipa iz mačjega mesta se bori proti ekipi iz sosednje vasi. Z vsako epizodo si dovolimo dati notri več sebe.

Pri ustvarjanju miniserije nam zelo pomagajo reakcije otrok. Na premierni projekciji Rojstnega dneva smo opazovali, kaj otroke ob gledanju najbolj zabava in jim je zanimivo. Večinoma so bile to smešne situacije, zato smo v naslednjih epizodah v dogajanje vključili več situacijske komike. Pomembno nam je, da otroci ob risanki uživajo.

Kaj vam je bilo pri procesu prevajanja literature v filmski jezik najbolj zahtevno?

Za vsako epizodo najprej napišemo scenarij in ga razdelamo po kadrih. Vse premike zrišemo v snemalni knjigi. Potem sledi animatic, risbe kadrov uvozimo v »timeline video« in zraven posnamemo  še zvoke. V poskusni verziji glasove vedno posnamemo sami, z igralci snemamo kasneje, to nam pomaga, da kadre časovno razdelamo. Vse te priprave moramo narediti, ker je animiranje zelo drago. Za eno minuto animacije, če je v sekvenci veliko dogajanja, lahko porabimo tudi cel teden. Nič ne smemo animirati in kasneje zavreči, zato pa moramo imeti precizen načrt, kar je dober scenarij.

Trenutno razvijamo scenarij za peto epizodo miniserije Muri. Zgodbo za to epizodo bi lahko razvili iz Necinih komadov. Z njenega albuma sta nam ostala še dva, ki sta dovolj živahna za animacijo: Veselica in Mačji ples. Okrog njiju bi lahko napletli kakršnokoli zgodbo. Glavni lik bi lahko bil maček Muri ali pa muca Maca, v epizodi bi lahko nastopal tudi kakšen nov lik, denimo mačji župan.
Možnosti je neskončno in ravno zato, nam je ta del procesa najbolj zahteven. Toliko idej imamo, ki bi jih radi stlačili v desetminutno epizodo, a moramo paziti, da v scenah ni preveč akcije in se dogajanje ne odvije prehitro. Prav vsakič se nam zgodi, da je scenarij dolg dvajset strani, moral bi biti pa deset, in ga potem moramo krajšati. Na začetku se nam je dogajalo, ko še nismo imeli toliko izkušenj, da smo že naredili animatic, in kasneje ugotovili, da scene ne delujejo. Vrnili smo se k scenariju in ga predelali, kar pa je seveda še vedno boljše, kot če bi ga že animirali – to bi bila pa sploh katastrofa! Zdaj smo že bolj izkušeni, scenarij napišemo, ga razpošljemo okrog in počakamo na komentarje. Vsakič se zalotimo, da smo vanj vključili vsega preveč, a ga zdaj že znamo sami pravilno popraviti.

Maček Muri je zaokrožena zgodba, ki ima poglavja razmejena s pesniškimi vložki, zakaj ste se odločili za format serije in ne denimo celovečerne animacije?

V Sloveniji je zelo težko narediti animirani celovečerni film, ker je za to potreben velik finančen vložek, mi pa imamo zelo omejena  sredstva. V animacijskem studiu Invida smo prvo epizodo naredili pred dobrimi desetimi leti, takrat je bila animacija v Sloveniji še v povojih. Težko jo je bilo narediti, ker tudi nismo imeli ustreznega kadra, primanjkovalo je animatorjev. Sam proces ustvarjanja je bil takrat že samo zaradi tega zelo zahteven. Deset minutna animacija je bila za takratne razmere precejšen zalogaj. Zgodba o mačku Muriju pa seveda ponuja več vsebine kot zgolj za eno desetminutno risanko, in nam je zato najbolj ustrezal format miniserije.

Likovna podoba Mačka Murija je v miniseriji popolnoma spremenjena, zakaj ste se odločili za odmik od znamenitih ilustracij Jelke Reichman?

Ilustracije Jelke Reichman so za slikanico čudovite, za animacijo pa niso primerne. Njeni mački imajo debele okončine, kar je zelo težko animirati, prav tako pa niso dovolj izrazni. Pri likovni zasnovi animacije moramo vse to upoštevati.  Animacija bi po njeni likovni predlogi izgledala kot kakšna češka risanka iz mojega otroštva. Vizualno podobo naše miniserije sta delala Matej Lavrenčič in Tilen Javornik. Matej ima zelo izbran umetniški okus in se to na likovni podobi serije tudi pozna. Ni želel imeti komercialne likovne podobe, za katero so značilne zelo jasne in gladke linije, ampak si je zamislil »pariško estetiko«. Boris Dolenc, producent Jure Vizjak in on so se precej usklajevali, da so našli primerno likovno podobo – privlačno za širšo slovensko javnost in hkrati umetniško.

Ljudje so običajno bolj naklonjeni knjigi kot pa filmski adaptaciji. Zakaj mislite je tako? Je sploh legitimno primerjati dve čisto različni umetniški zvrsti?

Miniserija Muri se toliko razlikuje od literarne predloge, da bi ji lahko nadeli čisto drug naslov, pa to verjetno nikogar ne bi zmotilo. Mislim, da ju sploh ni mogoče primerjati, ker smo zgodbe iz knjige predelali in jih napisali na novo, medtem ko so denimo filmi o Harryju Potterju zelo zvesto posneti po literarni predlogi. Ko beremo knjigo, zgodbo doživljamo večdimenzionalno, ker naša domišljija to zmore. Ko gledamo film, pa marsikateri elementi zgodbe odpadejo, in ni več tako čarobna, kot smo si jo predstavljali. V takem primeru si ne moremo pomagati, da ju ne bi primerjali. V knjigi Harry Potter je mnogo opisov, ki nam omogočajo, da lahko dobimo globlji vpogled v notranjost mladega čarovnika. Na filmu pa je težko strniti sto strani vsebine v dve uri, to je nemogoče, ustvarjalci veliko vsebine izpustijo, in film zato v primerjavi s knjigo deluje bolj površinski.

Animacija je specifična filmska zvrst; psihologija likov je v ozadju, poudarek je na gagih, dinamičnih situacijah, domiselnih pripetljajih. Je veliko knjig primernih za adaptiranje v animacijo?

V animacijo adaptirajo veliko otroških knjig, sploh knjižne uspešnice, to je postal trend.  Po zbirki knjig Julie Donaldson so nastale odlične animacije, ki jih priporočam v ogled. Zgodbe o Zverjascu je avtorica napisala v verzih in so zelo duhovite. Prav tako sem navdušen nad animirano serijo Mimi, Jakob in govoreči psi, ki je nastala po knjigi Luīze Pastores Pasje mesto.
Verjamem, da obstaja še ogromno drugih risank, ki so nastale po literarni predlogi, vendar niso tako znane, ker so, tako kot naša miniserija Muri, primerne za določeno regijo.

Z obravnavo filmskih adaptacij literarnih del se je ukvarjalo ogromno filmskih teoretikov, vendar se do danes niso mogli zediniti, katero je tisto glavno merilo, po katerem bi lahko ocenjevali njihovo kvaliteto. Kaj je po vaše dobra filmska adaptacija?

Knjigo s filmsko adaptacijo obudiš, jo osvežiš, vzbudiš zanimanje pri ljudeh, da si jo gredo v knjižnico izposodit, in je pravzaprav reklama zanjo, zato je dobro, če filmska adaptacija sledi izvirniku, vendar naj se je ne drži, kot pijanec plota. Ustvarjalci naj zgodbo povedo na svoj način, naj naredijo dober film, ki bo celovit in bo »funkcioniral«, tudi če izvirnika ne poznamo.

Avtorica: Helena Fašalek

Fotografija: Matic Perčič