fbpx
loading ...
loading ...

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje za nadaljnje razmisleke.

Mentorski priročnik: POKLIČI ME PO SVOJEM IMENU

(Gradivo si lahko naložite v PDF obliki. )

AvtorPatricija Fašalek

Vir fotografij: Sony Pictures

POKLIČI ME PO SVOJEM IMENU (Call me by your name)

Režija: Luca Guadagnino

Scenarij: James Ivory (scenarij), Andre Aciman (avtor romana)

Država in leto: ZDA 2018

Jezik: Angleški, fransocki, italijanski, nemški, hebrejski

Direktor fotografije: Sayombhu Mukdeeprom

Igralska zasedba: Armie Hammer, Timothée Chalamet, Michael Stuhlbarg Montaža: Walter Fasano

Glasba: Sufjan Stevens (in drugi)

IMDb: https://www.imdb.com/title/tt4016934/?ref_=ttfc_fc_tt

LUCA GUADAGNINO (1971)

Luca Guadagnino, režiser, scenarist in producent, se je rodil leta 1971 v Palermu v Italiji. Njegov oče je siciljanskega porekla, mati pa prihaja iz Alžirije. Svoje zgodnje otroštvo je preživel v Etiopiji, kjer je njegov oče poučeval zgodovino in italjanščino. Na Univerzi v Palermu je študiral literaturo, študij pa je zaključil na univerzi v Rimu z diplomsko nalogo o ameriškem filmskem ustvarjalcu Jonathanu Demmeju. Svoj prvi celovečerec z naslovom Protagonist (The Protagonist) je zrežiral leta 1999 s Tildo Swinton v glavni vlogi, ki je kasneje nastopila v večih njegovih filmih, nazadnje leta 2015 v filmu z naslovom A Bigger Splash. Režiser se je čez čas najbolj vtisnil v spomin s svojim psihoanalitičnim prostopom, izborom lokacij za snemanje in kostumi/oblekami, ki jih nosijo njegovi igralci: »Rad imam kreativnost v modi. Je disciplina, ker gre z roko v roki ne s trgovino, vendar z idejo družbe,« je režiser povedal v intervjuju1. Tematika odraščanja z erotičnim pridihom mu ni tuja, namreč njegov film Melissa P., posnet po romanu oziroma semi-biografiji Pred spanjem si stokrat skrtačim lase, govori o najstnici in njenim prvim soočanjem s spolnostjo, ki preraste v ekscesne erotične izkušnje.

Pokliči me po svojem imenu je adaptacija knjige, ki jo je André Aciman napisal leta 2007. V glavnih vlogah se kot Elio in Oliver pojavita Timothée Chalamet in Armie Hammer, snemanje pa je potekalo nedaleč stran od režiserjevega doma v italijanskem mestecu Crema. Ravno zaradi adaptacije knjige v film si je Pokliči me po svojem imenu pridobil letošnjega (2018) oskarja za najboljši prirejeni scenarij. Film je bil tudi oskarjev nominiranec za najboljši film, medtem ko je bil Timothée nominiran za najboljšega igralca v glavni vlogi, med nominiranci pa se je znašel tudi Sufjan Stevens za najboljšo skladbo v filmu (Mystery of Love).

1 Vir: https://en.vogue.me/culture/interview-luca-guadagnino-suspiria-io-sono-lamore/

Predlogi za gledanje:

Protagonist (The Protagonist 1999)

Melisa P. (2005)

Jaz sem ljubezen (I Am Love 2009)

Nemirna obala (A Bigger Splash 2015)

ANDRE ACIMAN IN KNJIGA

André Aciman, pisec spominov, romanov in esejev, se je rodil leta 1951 v Aleksandriji v Egiptu. Napisal je veliko esejev o Marcelu Proustu, njegovi članki pa so bili objavljeni v The New Yorker, The New York Review of Books, The New York Times, The Paris Review, The New Republic id. Aciman je naredil doktorat iz primerjalne književnosti na Harvardu in poučeval na raznih univerzah, vključno s Princetonom. Poleg Pokliči me po svojem imenu je Aciman avtor nagrajenega spominskega romana Out of Egypt (1995), ki govori o njegovem otroštvu in predvsem odraščanju v post-kolonialnem Egiptu kot jud. Leta 2010 bo objavljena njegova naslednja knjiga z naslovom Eight White Nights.

Pokliči me po svojem imenu je zgodba o sedemnajstletnem fantu Eliu židovskega, ameriškega in italijanskega porekla, ki poletje preživlja s svojimi starši v Italiji. Njegov oče je profesor arheologije, ki vsako poletje povabi enega izmed svojih študentov, da šest tednov preživijo z njegovo družino in mu pomagajo pri delu. To leto se pojavi štiriindvajsetletni Oliver, ki s svojo brezbrižnostjo in samozavestjo od začetka povzroča nemir v mladem Eliu. Knjiga poroča o Elijevih bojevitih čustvih in hrepenenju, ko nas vodi skozi celotno njuno ljubezensko zgodbo; od trenutka, ko Oliver odpre vrata taksija pred njihovo hišo, do slovesa ob koncu šesttedenskega skupnega bivanja. Zadnje poglavje knjige je izvzeto iz filma, čeprav režiser filma napoveduje, da bo posnel nadaljevanje, ki bo posvečeno zgolj zadnjemu poglavju, in sicer gre za obdobje spominov dvajset let, ki sledijo temu poletju.

PRIMERJAVA: KNJIGA IN FILM

John Harrington je v svoji knjigi Film And/As Literature ocenil, da je kar tretjina vseh filmov, ki so bili kadarkoli posneti, nastala kot adaptacija romana, če pa upoštevamu tudi druge literarne forme, kot so kratke zgodbe in drame, pa se število dvigne na približno 65% ali več. Skoraj vsa klasična literatura, ki jo učenci prebirajo v šolah, ima svojo filmsko različico v različnih jezikih in formatih, nekatere tudi v številnih verzijah. Vendar pa adaptacija ni le prepisovanje dialogov in postavljanje mizanscene, kar razočara veliko ljudi, ko se odločijo svoje priljubljeno literarno delo kasneje ogledati tudi na filmskem platnu. Prednost branja pisanega besedila je zagotovo ta, da lahko karakterje spremljamo preko njihovega razmišljanja, doživljanja, občutenja; kar izrečejo, si mislijo in kar si drugi mislijo o njih, s tem da vse ostaja neslišno. Njihove postave si naslikamo sami, v naši domišljiji, velikokrat niso podane informacije o njihovem izgledu in niti jih ne potrebujemo, saj živimo preko njih, doživljamo jih skozi njihovo perspektivo. V filmu pa pripovedovalec v veliki večini ni prisoten na enak način – tukaj nam kamera preko perspektive režiserja, uporabe montaže in ostalih elementov narekuje vzdušje, ki se ne ubesedi, temveč pokaže preko vizualnih elementov, ki se nas dotaknejo neposredno, medtem ko besede na nas vplivajo posredno.

Film je omejen z zunanjimi dejavniki: vprašanje proračuna, lokacije, časovnega pritiska, večje ekipe ljudi oziroma sodelavcev, ki tvori celoto in skupaj sproducirajo pomen, medtem ko avtor knjige sporočilo, ki ga hoče predati, oblikuje sam – če odmislimo vse urednike, prijatelje, mentorje in ostale ljudi, preko katerih gredo prvi osnutki in nato celotno delo, preden končna verzija pride do bralca. Filmu moramo prišteti tudi notranje dejavnike, kot so razlike že v sami formi: omejenost dolžine in klasična pripovedna struktura, kateri sledi večina filmov. Ker gre za dva povsem drugačna umetniška pristopa, katerih izkušnja je že a priori težko primerljiva, saj ni le zgodba tisto, kar naredi delo vredno konzumacije (stil pisanja definira izkustvo branja, medtem ko so vizualna sredstva in filmske tehnike bistvene pri gledanju filma), so te omejitve tudi dobrodošle: filmske ustvarjalce namreč spodbudijo h kreativnemu pristopu do same zgodbe, ki se lahko nato udejani kot filmski presežek, če se le najdejo rešitve za ekspozicijo, gradnjo dramatičnih razmerij in demonstracijo psihičnega stanja karakterjev. Spremembe lahko nastanejo tudi zaradi želje po osvetlitvi določenih problemov, ki so relevantni za trenutno družbeno dogajanje, spremembe v jeziku starejših romanov zgodbo približajo gledalcu itd.

Scenarij filma Pokliči me po svojem imenu skoraj povsem zvesto sledi stopinjam knjige, kar se tiče samih dogodkov; storjenih je blo le malo sprememb, kar je pri današnjih adaptacijah zelo redek pojav. Toda kako pretvoriti prvoosebno izpoved, čustvenevo obujanje spominov v vizualno obliko, kjer se vsa zgodba izraža preko atmosfere, simbolov, mizanscene, glasbe, pogledov in retorike govora? Kako pokazati navzven nekaj, kar se skriva navznotraj in kar je tako dobro prevedeno skozi pisno obliko direktnega izražanja neizgovorjenih čustev, da je

Rezultat iskanja slik za call me by your name

vizualna podoba lahko le zrcalo neizrečenega? Kako ujeti v kamero hrepenenje ljubezni in vse njene nevidne občutke?

Ustvarjalci filma Pokliči me po svojem imenu so se odločili, da ne bodo uporabili Elia kot pripovedovalca (voice-over), kar bi bila najbolj “očitna” izbira, saj je knjiga v celoti prvoosebna naracija protagonista. Namesto tega so ubrali kronološko zaporedje dogodkov brez razlage občutij protagonistov, kar naredi izkušnjo branja knjige in gledanja filma precej drugačno: nekje na četrtini filma se gledalcu lahko začne svitati, kakšna čustva Elio goji do Oliverja, pravo spoznanje njegovih občutij pa pride na vrsto šele na polovici filma. V knjigi je sicer podajanje Elijevih spominov v smislu samega zaporedja dogodkov tudi večinoma kronološko, vendar nas silovitost njegove naklonjenosti Oliverju zajame že na na prvih straneh, na štirinajsti strani pa sledi odlomek: “To popoldne je končno ukorakal v mojo sobo brez trkanja, kot da bi ga priklicale moje molitve, in vprašal me je, zakaj nisem z ostalimi na plaži, in vse, česar sem se domislil, da bi rekel, čeprav se nisem mogel pripraviti do tega, da bi to izrekel, je bilo, Da bi bil s tabo. Da bi bil s tabo, Oliver. Z ali brez kopalk. Da bi bil s tabo na moji postelji. V tvoji postelji. Ki je moja postelja vse druge mesece v letu. Počni z menoj, kar te je volja. Vzami me.” V filmu vidimo enak prizor, le da gledalci ne izvemo, kaj si Elio misli, ko Oliver ukoraka v njegovo sobo: prevedene so v Elijevo erekcijo, ki jo osramočen skuša skriti pred Oliverjem. Niti ne izvemo, kaj ga je spodbudilo k temu, da je z roko segel pod hlače, pri čemer ga je bolj kot ne zmotil Oliver – prizori na platnu nam dajejo občutek, da gre Oliver Eliju na živce.

Tudi sama atmosfera je na trenutke drugačna, če primerjamo obe deli: v knjigi se čuti goreča strast, skeleča bolečina poželenja, na trenutke negativna, ki Elija tako spravlja ob pamet, da celo razmišlja o Oliverjevi smrti: “Želel sem si tudi, da umre, saj bi tako, če ne bi mogel nehati razmišljati o njem ali skrbeti, kdaj se bova naslednjič videla, vsaj njegova smrt končala vse. Hotel sem ubiti tudi sebe, da bi mu dal vedeti, kako zelo me muči njegov obstoj, kako neznosna mi je njegova lahkotnost glede vsega in vsakogar /…/ Če ga ne bi ubil, bi ga vsaj pohabil, da bi za vedno ostal z nami v vozičku in nikoli šel nazaj v Ameriko. Če bi bil v vozičku, bi vedno vedel, kje je, in tako bi ga bilo lahko najti. Počutil bi se superiornega in postal bi njegov gospodar, sedaj ko bi bil on pohabljen.”

V filmu je celotno vzdušje zgrajeno na nedolžnosti odraščanja, razvoju na poti do razumevanja lastnih čustev protagonistov, iskreni ljubezni, lepih trenutkih, ki si jih delita, naravi in vodi, ki dajeta simbolen občutek normalnosti, naravnosti in čistoče. Negativne misli in tesnobo, ki je na čase prisotna v prvem delu knjige, film popolnoma izpusti, saj so se odločili za drugačen pristop k zgodbi in za drugačno sporočilo, ki želi poudariti brezskrbnost in lepoto njune ljubezni. Konec je bolj tesnoben, saj ga pospremi bolečina slovesa: mrzla zima kot kontrast srečnemu poletju in solze, ki tiho polzijo po Elijevem obrazu, celostno zajetem v objektiv, skupaj z melanholično vendar ne depresivno glasbo Sufjana Stevensa delujejo kot skupek vseh čustev in spominov, kjer se njuna ljubezen nikoli ne konča. Kot da je celoten njun obstoj, obstoj vsega, kar sta imela, odvrgel svojo težo v realnosti situacije in prva ljubezen ga je izoblikovala v človeka, ki je postal, ko se je otroštvo tistega poletja končalo. Bližni in zelo dolg posnetek njegovega obraza, ki je tudi zadnji kadr, deluje, kot da bo vsak čas pogledal direktno v kamero in se nam zazrl v oči ter presegel še zadnjo stopničko, ki nas ločuje od njega. Seveda nas Elijo ne sme “pogledati” – to bi porušilo iluzijo, da smo nevidni opazovalci spektakla, ki je pred našimi očmi zato, da ga gledamo in se z njegovo vsebino identificiramo. Film nam (tako kot knjiga) z vsemi sredstvi daje možnost, da se prepoznamo v njuni sreči in žalosti, da občutimo Elijevo trpljenje, kot da je naše lastno, in nam pokaže, kako smo pod kožo vsi krvavi; ljubezen je enaka za vse.

Konec knjige je zelo drugačen, saj filmu manjka celotno poglavje, ki pripoveduje o njunem srečanju leta pozneje ter nas z besedami pahne v njune skupne spomine in Elijevo doživljanje odraslega sveta, medtem ko je prisotnost njegovih grenko-sladkih občutkov še vedno neomajna. V filmu le na koncu občutimo melanholijo nostalgije, spominjanje pretekle ljubezni, ki je vredna, da jo shranimo za vedno; knjiga je v celoti pisanje oziroma obujanje spominov, podoživljanje nekoč doživetega in za vedno zasidranega. Morda ravno zato ta konec tako čudovito funkcionira, da ga navajajo kot dovolj dober razlog, zaradi katerega bi igralec moral dobiti oskarja: zadnje večminutno strmenje Elia v ognjišče in solze, ki mu tečejo po obrazu, delujejo kot izvrstna prispodoba za celo knjigo, kot vizualna uokvirjenost nečesa, kar ne moremo pokazati v njihovi abstraktni formi – spominov.

V premislek: Zakaj so se ustvarjalci odločili izogniti uporabi Elija kot pripovedovalca? Kako to spremeni način podajanja in dojemanja zgodbe? Kako so spremenjeni ostali deli knjige, ko pride do izražanja neizrečenih čustev? Kako so igralci to pokazali ali interpretirali? Se sporočilo pri tem ohranja ali zavzema novo obliko? Je čustveno doživljanje gledalca/bralca drugačna izkušnja, pusti drugačen vtis? Kako drugače dojemamo like pri obeh formah?

Predlogi za gledanje filmov, posnetih po knjigah:

Elizabeth Wurtzel: Narod prozaca – film: Narod prozaka (Prozac Nation 2001)

Susanna Kaysen: Negotovo dekle – film: Nore in svobodne (Girl, Interrupted 1999)

Melissa P: Pred spanjem si stokrat skrtačim lase – film: Melissa P. (2005)

Priporočena literatura:

James Naremore: Film Aadaption (2002)

Robert Stam in Alessandra Raengo: A Companion to Literature and film (2004)

Rezultat iskanja slik za call me by your name

ZGODBA O LJUBEZNI ALI O HOMOSEKSUALNEM ODNOSU?

Pokliči me po svojem imenu presega meje (spolne) identitete – kdorkoli bi lahko bil na njunem mestu, tako moški in ženska kot dva moška ali dve ženski, ljubezen ne izbira in ljubezen je univerzalna. Film doseže, da se lahko vsak postavi v njuno kožo, vsak lahko občuti njune občutke in preko empatije doseže spoštovanje, razumevanje in normalizacijo homoseksualnosti v družbi, ki nas postavi pred dejstvo, da je ljubezen – vsaka ljubezen – lepa, močna, naravna in vzbuja enaka občutja pri vseh ljudeh, ki so ljubezen zmožni občutit. Odvrne nas od ustaljenih medijskih slik romantičnih dram, kjer je pri ljubezenski igri vedno v ospredju heteroseksualni par, kot nas odvrne od filmov, ki v ospredje postavlja homoseksualni par, kateremu nasproti prihajajo težave zaradi nesprejetosti družbe ali pa spolno prenosljive bolezni.

“Brezglavo padamo v luknjo individualizma, v svet, kjer smo nekako raje izzivalni, besni, nepovezani s svojimi čustvi. Ker to bolje ustreza vrsti tehnologije, s katero smo dandanes prevzeti. Pokliči me po svojem imenu zajema, kar mi je osupljivo glede življenja: da si lahko boljša oseba in da lahko zgradiš most, preko katerega lahko spoznaš nove ljudi, namesto da se obdajaš z lastnimi zidovi,” je o vsebini spregovoril režiser – celoten intervju je dostopen prek: https://www.theguardian.com/film/2017/dec/22/luca-guadagnino-call-me-by-your-name-stepinside-teenage-dreams

Tematika filma se oklepa predvsem ideje prve ljubezni, za katero režiser pravi, da “še ni pokvarjena s strani kulturnega cinizma2”. Gre za odkrivanje prvih stikov s fantazijami, ki se prikradejo, ko vzniknejo prvi znaki poželenja in zaljubljenosti, še preden pride do prvega spolnega odnosa in po njem – kot tudi za srečo, ki sledi, ko še nismo pokvarjeni s predhodnimi izkustvi in strahovi.

Pokliči me po svojem imenu ni prvi film tovrstnega krova; podoben pristop je pred petimi leti ubral tudi francoski film Adelino življenje, ki nas spozna z najstnico Adele in njeno prvo ljubeznijo Emmo. Zgodba je predvsem ljubezenske zgodba, kjer gledalec spremlja protagonistko, ko se odpravi na prvi zmenek, ko je deležna prvega poljuba in prve spolne izkušnje; ko spozna Emmine odprte in odobravajoče starše, ko se prvič spreta, ko pripelje do prvega ljubosumja in nenazadnje do razhoda ter dolgega obdobja prebolevanja. Vendar je bil film deležen veliko neodobravanja zaradi seksualnih prizorov, ki so bili po mnenju nekaterih LGBT predstavnikov neprimerni, hladni, spremenjeni v pornografijo. Ponovno je bil izpostavljen problem moškega pogleda, o čemer si lahko več preberete v našem predhodnem mentorskem priročniku Služkinja.

2 Priporočen ogled: Intervju z režiserjem o filmu: https://www.youtube.com/watch?v=zJb1wwN4dN8

V premislek: V čem se vse razlikujeta filma Adelino življenje in Pokliči me po svojem imenu? Kako kamera obravnava razmerje protagonistov? Kako kamera obravnava telesa protagonistov?

Priporočen ogled za primerjavo:
Adelino življenje (La vie d’Adele 2013)

Love songs (Les chansons d’amour 2007)

V branje:
Metz: Spectator Identification: http://www.academia.edu/3022523/Christian_Metz_s_Identification_Mirror_and_The_Passion_ for_Perceiving_A_Brief_Overview

Rezultat iskanja slik za call me by your name

ZGODOVINA LGBT FILMA

Medtem ko veliko predhodno posnetih in nagrajenih filmov opozarja na travme, iskanje identitete, nevarnosti in posledice neobzirne družbe, Pokliči me po svojem imenu postavlja v ospredje razmerje med dvema človekoma in s filmom naredi korak proti razbremenitvi družbe, ki bo morda lahko nekoč gledala film/spremljala zgodbo, brez da bi hkrati izrectno razmišljala, ali so liki znotraj črni ali beli, homoseksualci ali heteroseksualci itd. Da pa bi lahko razumeli ta razvoj, si najprej poglejmo zgodovino LGBT filma in sprejemanje homoseksualnosti v družbi skozi čas.

Še večina dvajsetega stoletja je homoseksualnost doživljala kot nekaj sramotnega in neokusnega. Religije so jo imele za greh, zdravstvene in psihiatrične institucije so jo obravnavale kot bolezen, po nekaterih zakonih je veljalo celo za ilegalno početje, za katero je ljudi doletela zaporna kazen. V prvih dveh tretjinah prejšnjega stoletja se o homoseksualnosti tudi ni veliko poročalo v medijih in zelo redko se je pojavila v filmih, če pa se je, so bili njeni liki prikazani na negativen način. V 20ih in 30ih letih je bila homoseksualnost upodobljena stereotipno in humorno, med veliko depresijo so jo celo uporabljali kot eno izmed “šok faktor” pristopov, s katerim so pridobili ljudi nazaj v svoje dvorane, vendar pa so njihovo vključitev v film zaradi “nemoralnosti” z zakonom prepovedali (Hays Code). Med drugo svetovno vojno in hladno vojno je Holivud predstavljal geje in lezbike kot sadiste, psihopate, negativce.

Večje razumevanje do homoseksualcev se je pojavilo v 60ih letih, saj so sledili feminističnemu zgledu in se začeli zavzemati tudi za svoje državljanske pravice. Prelomni so bili Stonewall Riots leta 1969, ki štejejo za začetke modernega lezbičnega in gejevskega gibanja. Veliko “queer avant-garde” filmskih ustvarjalcev je bilo v 60ih povezanih s tako imenovanim Underground Film movement. Filmi Andyja Warhola (Haircut 1963, Couch 1964, Lonesome Cowboys 1967) so delovali kot parodija Hulivudskega stila in njegovih konvencij, njegovi igralci, med katerimi je bilo kar nekaj tranzvestitov in gejev, pa so sami sebe imenovali Superzvezde. Neodvisni in eksperimentalni lezbični filmi so začeli postajati bolj popularni v 70ih letih. Jan Oxenberg (Home Movie 1973) in Greta Schiller (Greta’s Girls 1978) sta posnela filme, ki so raziskovali porast lezbično-feminističnih skupnosti, v istem obdobju pa je svoje filme svetu pokazala Barbara Hammer, ki velja za dober primer queer filmske prakse. V 70ih je študija gejevskega in lezbičnega filma, skupaj z drugimi študijami vpliva filma na družbo in njihovih reprezentacij, prišla v ospredje pri študentih in strokovnjakih, ki so se ukvarjali s filmom. Prvič v zgodovini so queer aktivistične skupine začele spreminjati zabavno industrijo in zahtevale boljšo reprezentacijo v filmih. Sledile so objave knjig, ki so preučevale homoseksualnost v filmu, vendar pa se je napredek poznal le pri neodvisnih in eksperimentalnih filmih, medtem ko je Holivud še naprej vztrajal pri svojih ustaljenih in popularnih reprezentacijah homoseksualcev, kjer so bile lezbijke vampirke in geji morilci.

V začetku 80ih je Holivud sproduciral now cikel filmov z gejevsko tematiko, ki so še vedno igrali na star queer-psiho-morilske stereotype, kot na primer v Dressed to Kill (1980), vendar je v istem obdobju ustvaril tudi veliko filmov, v katerih so bili homoseksualni liki predstavljeni na simpatičen način, s katerim so si lahko pridobili naklonjenost občinstva. Popularnost filmov, kot sta Making Love (1982) in Victor/Victoria (1982), je začela nakazovati na pripravljenost družbe za sprejemanje drugačnega prostopa k spolu in seksualnosti.

Ob izbruhu AIDSa je Holivud v večji meri zignoriral krizo, ki je pestrila družbo, so se pa zato neodvisni filmi začeli vedno bolj razvijati, s tem pa so bili tudi zmožni ponuditi vedno bolj večplastne in kompleksne filme, ki so uprizarjali življenja in probleme homoseksualcev. Prva serija tovrstnih filmov, kot so Buddies (1985), Parting Glances (1986) in Desert Hearts (1985) je začela uporabljati realističen nastop pripovedovanja, s katerim je želela pokazati in raziskati določene aspekte, kot so AIDS, ljubezen in sam postopek razkritja svoje seksualne usmerjenosti družbi. Sledilo je veliko filmov in dokumentarcev, ki so se trudili širiti znanje in empatijo; dokumentarec The Times of Harvey Milk (1984) je prejel oskarja, Tongues United (1989) pa je s svojo posebno video-dokumentaristično formo predstavil življenje temnopoltega homoseksualca v Ameriki v 80ih.

Povezana slika

LGBT FILMI OD 90IH DALJE

V 90ih letih se je razvil New Queer Cinema (novi queer film) in svet je bil priča novemu razvoju neodvisnih filmov, ki so spremenili reprezentacijo LGBT likov v narativi. Vedno več protagonistov in stranskih likov je na platnu odprto spregovorilo o svoji spolni orientaciji, o svojih občutjih in spolni identiteti, medtem ko so se spopadali z družbenimi in družinskimi problem, ki so jim prihajali nasproti. Predstavljeni so bili empatično in pozitivno, konflikt pa je postal tako zunanji kot notranji, saj so pod okrilje vzeli homofobijo, transfobijo, AIDS in (ne)podporo bližnjih. Tudi Holivud je sčasoma začel obravnavati homoseksualnost kot nekaj normalnega in homoseksualne like kot del manjšine, ki si zasluži spoštovanje in dostojanstvo. Vse več slavnih igralcev je bilo pripravljenih sprejeti vloge, kjer so se postavili v kožo homoseksualnih likov ali njihovih bližnjih. Tako je leta 1993 Philadelphia s Tomom Hanksom, Antoniem Banderasom in Denzlom Washingtonom prejela dva oskarja, v filmu Fantje ne jočejo (Boys don’t cry) sta se leta 1999 pojavili Hilary Swank in Chloe Sevigny, enega izmed največjih premikov v ameriškem mainstream filmu in nasploh v modelnem gej filmu pa je dosegel film Gora Brokeback (Brokeback Mountain 2005), saj gre za enega prvih visokoproračunskih holivudskih filmov, kjer je v ospredju ljubezenska zgodba med moškima protagonistoma. V glavnih vlogah dveh kavbojev, ki se zaljubita na gori Brokeback, sta zaigrala Jake Gyllenhaal in Heath Ledger, film pa je prejel tri oskarje.

V zadnjem desetletju so sledili filmi, kot so: A Single Man (2009), kjer profesor srednjih let izgubi svojega partnerja, s katerim je preživel šestnajst let, in zapade v depresijo; Otroci so v redu (The Kids are Alright, 2010) je film o lezbičnem paru, ki se odloči za umetno oploditev s pomočjo donatorja. Zgodba se začne, ko so otroci v najstniških letih in v njihovo razburkano družinsko življenje pride biološki oče; Carol (2015) je drama s Cate Blanchett in Rooney Mara, ki poustvari New York v 50ih letih prejnšnjega stoletja in predstavi takratno vlogo ženske in pogleda družbe na lezbične odnose; Moonlight (2016), dobitnik treh oskarjev, predstavlja družben portret seksualnosti in moškosti v Miamiju, kjer se odvija zgodba temnopoltega geja od otroštva do odraslosti.

Pokliči me po svojem imenu se tako od LGBT kot od ostalih filmov razlikuje v zelo specifični karakteristiki: odsotnosti antagonista. Ta film nima namreč nobene notranje ali zunanje grožnje, ki bi predstavljala konflikt, potreben razrešenja, ali “zlobneža”, ki bi ga bilo potrebno premagati. Gre za film o ljubezni med dvema fantoma brez (vsaj dolgotrajnega) notranjega boja, procesiranja in sprejemanja svoje seksualne orientacije, družba in družina pa ju vselej sprejemata. Olio sicer na koncu zaupa Eliju, da če bi njegov oče izvedel za njegovo naklonjenost istemu spolu, bi ga poslal v poboljševalnico, ni pa znano, ali se je Oliver poročil z žensko prav iz tega razloga ali pa je bil (tako kot Elio) biseksualen. Ne le, da Elijeva družina razume in podpira njegove spolne preference, njegov oče mu na koncu izreče besede, ki bi si jih verjetno želel slišati prav vsak otrok, ko trpi za zlomljenim srcem. Ovira pri njuni srečni zvezi “do konca svojih
dni” je bila od začetka razdalja, saj se je bil Oliver po šestih tednih primoran vrniti domov v Ameriko.

V premislek:

Kakšni pravni premiki so se dogajali v času sprememb portretiranja homoseksualnih problematih v filmih? Kaj nam lahko način podajanja zgodbe, v kateri se znajdejo homoseksualni liki, povedo o državi (in njeni družbi), v kateri je bil film posnet? Zakaj je bilo za LGBT skupnost pomembno, da so filmi izpostavljali njihove vsakodnevne težave? Zakaj je v današnjem času pomembno, da se lahko snemajo filmi, kot so Pokliči me po svojem imenu, in kaj to sporoča o današnji družbi, glede na zgodovino?

Branje:

Aciman, Andre. 2007. Call me by your name. Atlantic Books: London. Adaptation: From Novel to Film. Dostopno prek: http://d2buyft38glmwk.cloudfront.net/media/cms_page_media/11/FITC_Adaptation_1.pdf

Benshoff M., Harry in Griffin, Sean. 2004. Queer Cinema: The Film Reader. Routledge: New York.

Griffiths, Robin. 2008. Queer Cinema in Europe. The University of Chicago Press.

Harrington, John. 1977. Film and/as Literature. Prentice-Hall.

Naremore, James. 2000. Film Adaptation. Rutgers University Press.

Schoonover, Karl in Galt, Rosalind. 2016. Queer Cinema in the World. Duke University Pres

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

16. seminar MAF: Intervju z Darjo Žuk: O ženskah, ki si ne želijo samo ljubezni in poroke

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Film Kristalni labod (Khrustal, 2018) je s svojo živahno vizualno in glasbeno podobo svež prikaz Belorusije v 90. letih….

Preberi več →

16. seminar MAF: Breme, ki nam je bilo zapuščeno

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Srbija leta 1999. NATO sile stopnjujejo svojo agresijo nad srbsko populacijo, ljudje so negotovi in brezupni, naveličani treh zaporednih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Intervju z Marcelom Martinessijem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Marcelo Martinessi (1973, Asunción) je paragvajski filmski režiser, ki se je na letošnjem Liffe-u predstavil s svojim prvim celovečercem…

Preberi več →

16. seminar MAF: Rdeče kot noir

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ilusionándonos por una pequeñez, un color quizás perdido Jairo, El Valle Y El Volcán   Veseliva se zaradi neke…

Preberi več →

16. seminar MAF: Tisti, ki ostanejo: Mehko blato

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Tematika odraščanja in najstniških težav je v filmu že dobro ustaljena tematika. Mehko blato (Es esmu seit, 2016) je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Tomasom Alzamorom Muñozem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Tomas Alzamora Muñoz je 29-letni čilski režiser, ki se je s svojim prvencem Mala bela laž predstavil na filmskih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Plovba po Stiksu

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Po osmih letih raziskovanja, razvijanja scenarija in štiridesetih snemalnih dneh z desetčlansko ekipo na jadrnici na odprtem morju se…

Preberi več →

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →
Back To Top